Sodba vojaškega sodišča mariborskega območja v Mariboru s 17. avgusta 1945: »Obsojeni Hartner Lindvay Ferdinand, bančni podjetnik, bivši poslanec madžarskega parlamenta, jugoslov. državljan, zadnje bivališče v M. Soboti, sedaj v begstvu, je bil glasom tus. sodbe z dne 17. 8. 1945 obsojen zločinstva veleizdaje, pripadništva okupatorjeve fašistične organizacije, ovaduštva, sodelovanja z okupatorjem in preganjanja Slovencev … - na smrtno kazen z obešenjem, na izgubo vseh političnih in državljanskih pravic in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja …« (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor (PAM))
Ferdinand H. Lindvay ni bil usmrčen. Okrog 20. marca 1945, slaba dva tedna pred prihodom Rdeče armade v Mursko Soboto, je z nekaterimi člani svoje družine in družino sestre Hermine Andersch Hartner pobegnil na ozemlje tretjega rajha v Avstrijo (Avstrija se je od nemškega rajha odcepila 27. aprila 1945). V Salzburgu sta imeli družini Hartner in Andersch v lasti tri stanovanjske enote. Ferdinand in soproga Elizabeta sta s sinom Gezo leta 1953 verjetno prek Francije emigrirala v Argentino. Ferdinand Hartner Lindvay je v globoki starosti umrl naravne smrti v Buenos Airesu leta 1975. Ferdinand Hartner (s tem imenom in priimkom je ostal v spominu Prekmurcev) je bil nedvomno politično najbolj kompleksna in sporna osebnost v prvi polovici 20. stoletja v Prekmurju.
Bil je industrialec, gospodarstvenik, bančnik in župan mesta Murska Sobota med letoma 1933 in 1942, banski svetnik v času Dravske banovine in poslanec v madžarskem parlamentu v času vojne. Inkriminiralo pa ga je ravno politično delovanje v času madžarske zasedbe Prekmurja 1941–1945. Vendarle je do 16. aprila izjemno suvereno vodil murskosoboško občino. V času njegovega županovanja je imelo soboško gospodarstvo visoko konjunkturo.
Nabor opravilnih spretnosti, ki jih je Ferdinand uporabljal pri vodenju murskosoboške občine, je zagotovo presegal zaželen in določljiv kalejdoskop znanj, ki so se od njega na tej funkciji pričakovala. Kdo je bil torej Ferdinand Hartner?
Otroštvo in mladost med Budimpešto in Bratislavo
O njegovem otroštvu in mladosti obstajajo le fragmentarni viri, v glavnem razkropljeni po spletu. Ferdinandov oče Franc Laval je bil francoske narodnosti in topniški major v avstro-ogrski vojski. Mati Luiza (roj. Schmidt na Dunaju) je bila nemškega rodu, madžarski jezik je komajda govorila. Družino zaznamujejo selitve po takratnih avstro-ogrskih mestih, kamor je bil po službeni dolžnosti dodeljen višji častnik avstro-ogrske vojske Laval.
Ferdinand je osnovno šolo verjetno končal v Budimpešti. Krščen v rimskokatoliški veri je med letoma 1906 in 1910 obiskoval evangeličanski licej (nižjo gimnazijo) v Bratislavi (madž. Pozsonyi Evangélikus Líceum). V šolskem letu 1910/11 je obiskoval višjo komercialno deško šolo v Sombotelu (madž. Fiú felső kereskedelmi iskola Szombathely). Višjo trgovsko šolo (madž. Felső Kereskedelmi Iskola) pa je zaključil leta 1912 v Györu na Madžarskem.
Kot rezervni poročnik ranjen v Ukrajini
Ferdinand H. Laval ni bil vojaški kadet. Vpoklicanim z višjo izobrazbo v vojaško enoto na bojišču je bil po standardnem avtomatizmu avstro-ogrske vojske dodeljen čin nižjega častnika – rezervnega poročnika. Ta naziv je Ferdinand Hartner pridobil 1. septembra 1915. Tako je kot rezervni poročnik v letih 1915 in 1916 služil pri 2. bateriji I. divizijona 14. cesarsko-kraljevega polka poljskega topništva. Ta enota se je v tem času borila v sestavi V. korpusa 1. armade na širšem območju Ternopola (danes Ukrajina). Na bojišču je bil ranjen. Sredi leta 1916 se je zdravil v bolnišnici v Sombotelu. 14. decembra istega leta je bil premeščen k 4. madžarskemu kraljevemu (Honved) polku poljskega topništva. Spomladi leta 1917 mu je bila podeljena srebrna medalja za hrabrost 1. stopnje. 1. novembra istega leta je bil povišan v nadporočnika.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POGOJ MLAJŠIH SELEKCIJ V POMURSKI LIGI) Popuščanja ne bo, Kacijan in Režonja nočeta biti predsednika, za katerima ne bo več nogometa
»Zdaj sva osovražena, ker sva postavila pogoje, vendar če teh ni, ne bo na dolgi rok nič ostalo,« se je povedno izrazil prvi mož lendavske MNZ Slavko Režonja, ki je z Danilom Kacijanom postavil pogoj, da mora klub imeti mlajše selekcije, če želi napredovati ligo višje. Spremembe so bile potrebne za dobrobit klubov in njihov obstanek. Kaj pravijo v klubih in nogometnih šolah ter kako odgovarjata na pomisleke, da bo zaradi tega manj klubov?
Prihod v Mursko Soboto in sledi v javnem življenju
Po končani vojni in demobilizaciji leta 1919/20 sta se Ferdinand in soproga Elizabeta (poročila sta se leta 1918) predvidoma iz Bratislave preselila v Mursko Soboto. Leta 1922 je bila v Grajski ulici v Murski Soboti (gl. fotografijo) zgrajena modernistično zasnovana meščanska vila, kamor sta se Ferdinand in Elizabeta preselila iz stanovanja v Hartnerjevi družinski hiši v Glavni ulici. S pomočjo posvojitelja in očima Geze Hartnerja se je Ferdinand dokaj hitro družbeno pozicioniral v zanj miselno in politično novem okolju. Leta 1920 sta se Ferdinandu in Elizabeti v M. Soboti rodila sin Geza in hči Lujza.
Z razlago, da bi želel, da se njegov sin Geza čim prej nauči knjižne slovenščine in se primerno izobrazi, je Ferdinand 9. julija 1925 poslal prošnjo šolskemu oddelku sreskega poglavarstva v Murski Soboti, da bi se Geza vpisal v 1. razred v tekočem šolskem letu 1925/26, torej s petimi leti. Sreski poglavar Gašper Lipovšek mu je vpis izjemoma dovolil.
20. maja je začel v Murski Soboti izhajati tednik Szabadsag (slov. Svoboda) v madžarskem jeziku. Izdajatelj in urednik časopisa je bil Ferdinand Hartner. Tednik je izhajal do avgusta 1925. Bil je izrazito madžarsko usmerjen, v političnem smislu pa se je nagibal k Pucljevi Samostojni kmetski stranki, katere član je bil Geza Hartner.
24. avgusta 1924 je bil ustanovljen Športni klub Mura. Predvsem v času županovanja Ferdinanda Hartnerja (od leta 1933) je bilo klubsko vodstvo izrazito madžarsko profilirano. Pomembnejši vodstveni člani so med sabo govorili zgolj madžarsko in tega niso skrivali. Športni klub Panonija je bil ustanovljen aprila 1933. Hartnerjeve podpore ni imel. V njem so igrali »tujci« – priseljeni Slovenci in člani sokolskih društev, predsednik kluba pa je bil sokolski starosta, geometer Kristijan Pertot.
Leta 1931 je Ferdinand Hartner na listi ministra Alberta Kramerja (1882–1943) kandidiral za narodnega poslanca v murskosoboškem srezu. Dobil je 5079 glasov, njegov tekmec, tovarnar in prvak mesnega lobija Josip Benko, ki je konec leta 1926 elektrificiral Mursko Soboto, pa je dobil nekaj glasov več, 5147. Obdobja antipatije, ignorance in občasnega sodelovanja med najvidnejšima gospodarstvenikoma v Prekmurju, Ferdinandom Hartnerjem in Josipom Benkom, so trajala vse do konca druge svetovne vojne.
Županovanje
Na občinskih volitvah oktobra 1933 je Ferdinand Hartner kandidiral na listi režimske stranke JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka). Protikandidat, ki ga je podpiral Josip Benko, je bil soboški kraljevi notar in nadomestni župan v letih 1932 in 1933 Anton Koder (1899–1936). Sobočani so Ferdinandu Hartnerju namenili 606 glasov. Notar Koder (z istim problemom kot športni klub Panonija – nedomač, sicer eden od ustanoviteljev soboških sokolov l. 1920) pa je dobil le 164 glasov.
Kot član režimske JNS se odborniških sej stranke v Murski Soboti ni udeleževal. Pripadnost centralističnemu jugoslovanstvu je bila le navidezna in stvar političnega oportunizma. Srce je bilo vedno na Madžarskem.
V poročilu sreskega načelstva o političnih preferencah pomembnejših javnih osebnosti v murskosoboškem srezu iz leta 1934 lahko preberemo: »Zelo bogat. Je dober gospodar in finančnik. Radi skromnosti in pravičnosti uživa v M. Soboti velik ugled, mnogo veljave ima, pa tudi mednarodno kot vlastelin in lastnik obširne gornje lendavske zemlje. Narod ga pozna kot človeka dobrega srca in kot najboljšega svetovalca. Svoječasno se je nagibal k bivši S.K.S., kasneje pa je bil pristaš J.N.S. Nikoli pa se ni preveč eksponiral ali omalovaževal druge stranke, zato je pri narodu obče spoštovan in uvaževan. Kot predsednik občine v Murski Soboti se hvale vredno udejstvuje. Je nedvomno lojalen državljan, vdan sedanji državni ureditvi. Se je kot rojen Madžar lepo priučil slovenščini …« (Vir: Pokrajinska in študijska knjižnica (PIŠK) Murska Sobota)
Občinske volitve 25. oktobra 1936
Brez protikandidata je na občinskih volitvah na listi junija 1936 ustanovljene vladne stranke JRZ – Jugoslovenske radikalne zajednice (amalgam Slovenske ljudske stranke in nekdanje JNS) ministra Korošca – zanj glasovalo 755 volivcev (68,1 odstotka volilnih upravičencev v M. Soboti). Takratno časopisje pripisuje Ferdinandu Hartnerju velike zasluge pri financiranju gradnje Stadiona viteškega kralja Aleksandra I. zedinitelja v Murski Soboti, ki so ga slovesno odprli 28. junija 1936. Na odprtju so bili štirje ministri, predsednik ministrskega sveta Milan Stojadinović ter ban Dravske banovine Marko Natlačen.
Skupščinskim volitvam decembra leta 1938 se je Ferdinand Hartner previdno izognil. Na povabilo ministra Ivana Puclja je odgovoril: »Vljudno vas obveščam, da sem se odločil zaenkrat ne udeležiti se političnih bojev iz razloga, ker hočem vso svojo moč posvetiti napredku občine M. Sobota.« (Vir: PAM) V nadaljevanju posebej omeni, da se kot župan ukvarja s problematiko javnih del in jih hoče na vsak način realizirati. Vse do razpada Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 imena Ferdinanda Hartnerja v visoki politiki ne najdemo več.
Prekmurski teden, vidni član zelene bratovščine
Ob dvajseti obletnici priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS je Tujskoprometno in olepševalno društvo v Murski Soboti od 17. do 25. junija 1939 priredilo enotedensko gospodarsko, kulturno in športno prireditev, poimenovano Prekmurski teden. Sodelovalo je nekaj manj kot sto razstavljavcev iz celotne takratne države. Pobudo za tovrstno prireditev je ob podpori tovarnarja Josipa Benka dal župan Ferdinand Hartner. (Več o tem dogodku v eni od prihodnjih številk Vestnika.)
Prekmursko lovsko društvo v Murski Soboti je na svoji seji 30. marca 1939 izvolilo dva najpomembnejša gospodarstvenika v regiji na najvišja položaja v hierarhiji društva. Predsednik je postal Josip Benko, Ferdinand Hartner pa prvi podpredsednik društva. Oba sta bila zagrizena lovca in velika podpornika omenjene bratovščine.
Po smrti očima in posvojitelja Geze Hartnerja
Po smrti Geze Hartnerja februarja 1940 v Budimpešti je banski svetnik (od leta 1939) in aktualni župan Murske Sobote prevzel družinske posle in postal verjetno najvplivnejši oligarh (poleg Josipa Benka) v tem delu Dravske banovine. Bil je torej predsednik Prekmurske banke in po Gezi Hartnerju njen največji delničar, obenem predsednik občinske hranilnice, upravitelj puconske opekarne in žage, lastnik mlina in žage v Murski Soboti ter solastnik (polovični delež je pripadel sestri Hermini Andersch in njenim otrokom) gradu in veleposestva (več kot 7000 sadnih dreves) v Gornji Lendavi. Bil je lastnik in solastnik več stanovanjskih zgradb in nepremičnin v Murski Soboti in na Goričkem, s sestro pa sta podedovala tri stanovanjske enote v Salzburgu v tedanjem nemškem rajhu.
»Kdor daje ubogemu, posoja Bogu«
S tem svetopisemskim vodilom v Murski krajini 15. decembra 1940 je župan Ferdinand Hartner nagovoril premožnejše Sobočane, naj s primernim (izdatnejšim) finančnim zneskom kot vsa leta prej pomagajo revnejšim prebivalcem mesta. Očitno je šlo za že uveljavljeno prakso murskosoboške občine pred novoletnimi prazniki.
Novinar mariborskega časnika Večernik je 11. maja 1940 (verjetno po primerni sugestiji iz Murske Sobote) povzel nekaj najvidnejših dosežkov občinskega odbora v M. Soboti v času županovanja Ferdinanda Hartnerja.
Našteva naslednje: Občina je v letu 1933 odkupila pogozdeno območje Fazanerije od Jugoslovenske udružene banke (okrog 60 ha). Gozd je bil kasneje razglašen za naravni park. Kot najpomembnejšo kupčijo neimenovani novinar Večernika omenja odkup Szaparyjevega gradu s parkom, zemljišča ob koncu Grajske ulice in radgonskega marofa sredi julija 1936. Kupnina 2.250.000 takratnih dinarjev se je skoraj v celoti povrnila s parcelacijo in prodajo gradbenih parcel interesentom. Istočasno je murskosoboška občina postala lastnica Glavnega trga.
Z brezobrestnim posojilom Javne borze dela je bil na občinskem zemljišču leta 1936 zgrajen delavski dom (danes zgradba soboške občine), v katerem so poslovali borza dela, delavski azil, sresko načelstvo, občinsko elektro podjetje in občinska hranilnica. Posojilo se je amortiziralo z najemninami in po 25 letih bi delavski dom postal last občine.
Na pobudo župana Ferdinanda Hartnerja je bilo leta 1935 zgrajeno sodobno letno kopališče v Fazaneriji. V tem času so bile v skladu z osnovnimi normativi cestne infrastrukture urejene Aleksandrova, Cerkvena, Kolodvorska, Slovenska in Lendavska ulica. Delno je bila speljana tudi kanalizacija. Občina je leta 1939 v soboškem gradu uredila za tisti čas moderen kino s sodobno el. aparaturo in udobnimi sedeži.
Po zaslugi trgovskega gremija v Murski Soboti in murskosoboške občine je bil leta 1939 zgrajen dvonadstropni trgovski dom, kjer je bila zraven pisarne gremija tudi dvorazredna trgovska šola. Pisec članka na koncu omeni še letno bilanco občine, ki je za leto 1939 izkazovala 12.000.000 dinarjev čistega premoženja.
Ambicija arhitekturnega modernizma
V županskem mandatu Ferdinanda Hartnerja jim ni uspelo zgraditi večje in sodobnejše železniške postaje. Predvideno gradnjo nove bolnišnice je ustavil začetek vojne, enako se je zgodilo s predvideno gradnjo vojašnice. V Murski Soboti je bil sedež 64. maloobmejne čete Kraljevine Jugoslavije, ki skupaj z vojaškim poveljstvom mesta ni imela primernih bivanjskih prostorov.
Če povzamem: Ferdinand Hartner se je v času med obema vojnama s privzeto politično mimikrijo naklonjenosti jugoslovanski državi in z že v mladosti privzgojenim etosom absolutnega madžarstva ter s svojim nespornim gospodarskim talentom več kot uspešno umestil (ob mentorstvu Geze Hartnerja) v prostoru gospodarskih struktur takratne države. Kot župan pa je v Murski Soboti sledil ambiciji arhitekturnega modernizma in urbanizacije naselja.
Rod in sorodstvene vezi
Ferdinand (madž. Nandor) Laval se je rodil 16. aprila 1894 v Budimpešti očetu Franzu Nandorju Lavalu (1846–1895) in materi Marii Luisi, roj. Schmidt (1867–1937). V tem zakonu je bila leta 1890 rojena še Hermina Laval (por. Andersch). Leta 1918 je Ferdinanda in Hermino posvojil Geza Hartner, ki se je 6. junija 1897 v Murski Soboti poročil z njuno materjo, vdovo Mario Luiso Laval.
Pravosodni minister takratne Madžarske je 23. avgusta 1919 Ferdinandu uradno odobril spremembo priimka iz Laval v Hartner Laval, čeprav je priimek Hartner uporabljal že leto prej.
Ferdinand je kasneje z dovoljenjem ministrstva za notranje zadeve Madžarske 27. maja 1943 spremenil priimek Hartner v Lindvay. Domnevno po najstarejšem dokumentiranem zapisu za grad Gornja Lendava – Lyndva, ki ga je imel v lasti. Priimka Hartner do konca vojne uradno ni več uporabljal. Med bivanjem v Salzburgu (1945–1953) je uporabljal dvojni priimek Hartner Lindvay, verjetno zaradi prepoznavnosti priimka Hartner pri pravnih poslih z nepremičninami v Salzburgu (nakup, dedovanje, izdajanje stanovanj ipd.). Rojen kot Nandor Laval v Avstro-Ogrski, v svetu kapitala in politike v času Kraljevine Jugoslavije znan kot Ferdinand Hartner je 17. oktobra 1975 v Buenos Airesu umrl kot Nandor Lindvay.
Poroka
Ferdinand Hartner se je 16. aprila 1918 v Bratislavi (še v času vojne torej) poročil z Elizabeto Marijo Bogsch (Bratislava, 11. september 1898 – Buenos Aires Argentina, 16. april 1989).
Otroci
Geza Hartner (Murska Sobota, 9. januar 1920 – predvidoma umrl v Argentini, čas smrti ni znan), Lujza (Luiza) Maria Hartner (Murska Sobota, 27. november 1920 – umrla v Argentini, verjetno v začetku 50. let 20. stoletja) in Elizabeta Hartner (Murska Sobota, 7. november 1924 – Železno, 24. februar 2017). O poroki in morebitnih potomcih Geze Hartnerja Lindvaya ni podatkov.
Lujza Maria Hartner se je 16. novembra 1939 v Budimpešti poročila z madžarskim vojaškim častnikom stotnikom Edvardom Posfayem ml. (1910–1942), vnukom Pongracza Posfaya, nekdanjega višjega okrajnega glavarja v Murski Soboti. V tem zakonu sta se rodila Tamas Posfay (leta 1941) in Maria (leta 1943). Po smrti Edvarda ml. na vzhodni fronti se je Lujza (nekaj dni pred prihodom Rdeče armade) 29. marca 1945 v Murski Soboti znova poročila, in sicer z njegovim bratom Pongraczem Posfayem (Sombotel, 1917 – Cordoba Argentina, 2009). Tudi v tem zakonu sta bila rojena dva otroka: Borbala (20. decembra 1945) in Veronika (3. februarja 1947). Pongracz in Maria sta leta 1948 s štirimi otroki (iz obeh zakonov) prek Francije emigrirala v Argentino. Do takrat sta z otroki po odhodu iz Murske Sobote marca 1945 najverjetneje živela v Salzburgu.
Elizabeta Hartner Lindvay se je leta 1947 v Železnem (Eisenstadt v Avstriji) poročila z Rüdigerjem Wurtom (1926–2015). Rodilo se jima je pet otrok.
Javni zavod Krajinski park GoričkoFerdinandova soproga Elizabeta Maria Hartner okrog leta 1942. Preslikavo hrani Javni zavod Krajinski park Goričko, Grad
