December je bil mesec raznih zabav in praznovanj in s tem večkrat tudi prekomernega uživanja hrane in pijače. Zato smo si ogledali zelo primerno dobrih petdeset let staro francosko-italijansko komično dramo Velika požrtija. Vendar je treba takoj opozoriti, da film ni za vsakogar, po njegovem ogledu pa marsikateremu gledalcu morda v nasprotju s pričakovanji hrana še nekaj časa ne bo teknila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ste naročnik Vestnika? Delite z nami zgodbo o tem, kdaj je pomurski tednik postal del vašega življenja
Pišite nam na naš elektronski naslov ali na naši družbeni omrežji.
V ospredju so kar štirje glavni igralci, zanimivo pa je, da v filmu vsi nastopajo s svojimi pravimi imeni. Philippe Noiret je Philippe, Michel Piccoli je Michel, Marcello Mastroanni je Marcello, Ugo Tognazzi pa Ugo. Liki, ki jih igrajo, prihajajo iz višjega sloja: Philippe je sodnik, Michel televizijski producent, Marcello pilot in Ugo vrhunski kuhar. Četverica prijateljev se neki turoben zimski konec tedna v Parizu odloči, da se bo nažrla dobesedno do smrti. Saj ne, da bi bilo prvič, da se bodo predali pretiranemu gastronomskemu in telesnemu uživanju, toda tokrat bodo šli zares do konca. Tako se v petkovem popoldnevu dobijo v Philippovem manjšem dvorcu, ki ga je podedoval od staršev, in si naročijo ogromne količine hrane, peciva, slaščic in pijače.
Na začetku so jedi, ki jih pripravlja Ugo, še okusne in lahko prebavljive, bolj ko se veča njihovo število, bolj se njihovo uživanje sprevrača v samovoljno mučenje in prijatelji se začnejo zbadati, kateri od njih bo prvi umrl od prekomernega nažiranja. Povsem nepričakovano se jim pridruži obilnejša predšolska vzgojiteljica Andrea, ki jo igra Andrea Ferreol. Sama pri požrtiji do smrti sicer ne sodeluje, se pa zato odloči, da bo štiri prijatelje spremljala do konca in jim ob tem malce olajšala pot. Vendar se izkaže, da za enega od njih ne bo usodna hrana, ampak nekaj povsem drugega.
Film, ki ima danes status kultne klasike, si je možno ogledati na enem od kanalov Cinemax, po premieri v Cannesu leta 1973 pa je zaradi njega izbruhnil pravi škandal. A prav to je bila namera italijanskega režiserja Marca Ferrerija, ki je s svojimi deli večkrat razburil malomeščansko javnost. Tudi vsi štirje igralci so se na konferencah na festivalu ves čas spretno izogibali neposrednim odgovorom na novinarska vprašanja o filmu, kar kaže na to, da so se z režiserjem pripravili na pričakovano ogorčenje javnosti. Zato je jasno, da Velike požrtije ni treba jemati zelo resno, saj tudi prizori smrti zaradi skrajnega nažiranja niso najbolj realni in prepričljivi. V resničnem življenju pa so nas omenjeni igralci in režiser že vsi zapustili, živa je le še Andrea Ferreol, ki je danes stara 77 let.
Gledalcem, ki si bodo po ogledu filma želeli povrniti tek, priporočamo dansko dramo Babettina gostija (Babette's Feast) iz leta 1987, ki je dobila oskarja za najboljši tujejezični film in je diametralno nasprotje Velike požrtije. V njej Stephane Audran igra pastorko na oddaljenem danskem otočku, ki po glavnem dobitku na loteriji z najboljšimi kuharji s celine svojim krušnim staršem in njihovim prijateljem v zahvalo pripravi tridnevno gastronomsko gostijo. Tam pa vsi liki zares uživajo v hrani in tudi gledalec komaj čaka, da si bo doma lahko pripravil katero od prikazanih jedi. Pa dober tek.