Maturiralo je 24 dijakov in vsi so bili na nadaljnji poklicni poti uspešni, nadaljevali so na fakultetah v Ljubljani, mnogo se jih je v prestolnici tudi zaposlilo in ustvarilo družine. »Med šolanjem nisem pogosto zahajala domov, a zdaj, ko sem starejša, se v rodne kraje vračam vse pogosteje. Ko zagledam ravnico proti Murski Soboti, se mi nasmeh na obraz nariše kar sam,« opiše Diana Škoberne Kobler, profesorica angleščine in nemščine na eni od ljubljanskih gimnazij, v srednji šoli pa strastna športnica.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
»Moja disciplina je bila skok v višino. Še dobro se spominjam, ko smo se v nedeljo zvečer z vlakom vračali s tekmovanja iz Skopja, že naslednji dan pa pisali test iz fizike. Takrat ni bilo statusa športnikov ali kaj podobnega, zato sem se učila na vlaku, druge možnosti ni bilo. Angleščina mi je šla, matematika in fizika malo manj, zato smo se pogosto sestajali pri sošolcu in se skupaj učili. Res smo bili povezani. Radi smo zahajali v slaščičarno na 'kremšnito' in mogoče na skrivaj pokadili tudi kakšno cigareto,« se še v smehu spominja. Sogovornica je svojo športno kariero končala pred začetkom študija, a je ljubezen do atletike ostala. »Še vedno rada tečem in grem na kakšen polmaraton,« pristavi. Tudi akademik Igor Emri ima lepe spomine na srednješolske dni. »Ne bom pozabil, ko smo hodili v kino. Naš računovodja Joco je bil zadolžen za nakup vstopnic, a jih je vedno kupoval malo manj, kot nas je bilo. Karte je lepo zložil in jih dal gospe pred vhodom, takrat je naša horda vdrla v dvorano,« v smehu opiše.
Njihov razrednik je bil zdaj že pokojni Vlado Sagadin. »Poučeval nas je umetnostno zgodovino, bil je tudi režiser, zato je za nas pisal gledališke igre. Res smo bili ustvarjalen razred,« še pove Škoberne Koblerjeva. Na srečanju se jim je pridružila tudi njihova takratna profesorica biologije. »To je bil res prijeten razred. Z dijaki smo spletli pristen in skoraj prijateljski odnos,« pove, prav tako se jim je pridružila profesorica telesne vzgoje.
Pobudnica in dolgoletna organizatorica srečanja Amalija Klajnšček Šiftar je slovesni dogodek domislila do zadnjih podrobnosti, manjkale niso niti zaščitne maske s potiskom. »V minulih letih smo obletnico praznovali predvsem skupaj s c oddelkom, ampak letos je situacija pač takšna, kot je,« začne Klajnšček Šiftarjeva. Tudi njen spomin na šolske klopi ni prav nič zbledel. »Vedno sem bila pravičnica. Če se jo komu godila krivica, sem to želela popraviti, zato sem tudi študirala pravo. No, sošolka je nekoč dobila negativno in na glas sem povedala, da si tega ne zasluži. Seveda je učiteljica znorela in ni popustila. Prijateljici je vseeno zaključila negativno, mene pa poslala na redovalno konferenco. Tudi tam sem trdila, da se ji godi krivica. Moje obnašanje so obsodili in mi v spričevalo zapisali vedenje neprimerno. Bratu, ki je imel ukor pred izključitvijo, pa je pisalo vedenje primerno. Oče je ob tem povedal, da naj ga v šolo ne kličejo več,« v smehu zaključi.
Med lepimi spomini so se spomnili tudi tistih manj prijetnih. To so spomini na tri sošolke in sošolca ter razrednika, ki jih ni več med njimi, in na nekaj tistih, ki se srečanja niso mogli udeležiti, a so bili v mislih z njimi.
