Janževski Vrh se ponaša z edino ohranjeno kovačijo daleč naokoli, obratovala je vse do leta 1980, Vomerjevi pa so jo pred štirimi leti ponovno obudili. Danes obiskovalcem ponujajo izjemno pestrost doživetij na majhnem prostoru.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Daihen Varstroj) 60-letnico popestrila tudi Klemen Slakonja in Rok Bagoroš
Lendavsko podjetje Daihen Varstroj, ki je vodilni ponudnik na področju varjenja in robotizacije varjenja ter rezanja kovin, je priredilo imeniten dogodek ob obeležitvi šestih desetletij prisotnosti na trgu. Predstavniki podjetja so zbranim predstavili dolgoletno zgodovino in ključne prelomnice, pri čemer je verjetno najpomembnejša pridobitev strateškega partnerja, japonske korporacije Daihen, ki je nato v začetku leta 2014 tudi lastniško prevzel lendavsko podjetje. Danes je tako družba, ki v Lendavi zaposluje okoli 150 ljudi, v celoti integrirani član Daihen korporacije, ki slovenski hčerinski družbi namenja vse pomembnejše proizvodne in razvojne naloge. Predsednik uprave Matjaž Vnuk je ob obeležitvi 60-letnice poudaril, da so še posebej ponosni na dosežke, ki so jih dosegli v minulem letu, in sicer širitev proizvodnih kapacitet, kar bo omogočilo, da še naprej utrjujejo vodilno vlogo na trgu varjenja, s vse večjim poudarkom na razvoju novih tehnologij in robotizacije. Na dogodku so poleg Vnuka med drugim spregovorili še lendavski župan Janez Magyar, japonska veleposlanica Akiko Yoshida in višji podpredsednik ter član upravnega odbora japonskega lastnika Kentaro Kaneko. Obiskovalci so na dogodku poleg vodenega ogleda prostorov podjetja, med drugim tudi tehnološkega centra, lahko uživali še v glasbenih in komičnih vložkih voditelja Klemne Slakonje in v nastopu stunt motorista Roka Bagoroša. Utrinke je zbral Rok Šavel.
"Z možem sva imela dve možnosti - propadajoči objekt porušiti ali obnoviti, odločila sva se za slednje," nam je povedala Ivanka Vomer, ki je zadovoljna, da so sledi dela in ustvarjanja njihovih prednikov o(b)stale. Kovačija se že do nekdaj tako imenuje, vedno so vsi, narečno, rekli: "H kavoču grem." "Kovačeva teta, sestra mojega pradedka, je umrla pri 97 letih, sama sem bila takrat stara 12 let. Veliko sem bila pri njej, vedno je govorila, da za vsako bolezen rož'ca raste. Vodila me je na vrt in me učila o zeliščih," nam pojasni hči Ivanke in Branka Vomerja Tinca, diplomirana organizatorka gostinstva in turizma. Tudi nam je, tako kot vsem gostom, ponudila kovačev napitek, sok iz zelišč, nabranih na vrtu, ki si ga lahko ob ogledu kulturne dediščine vsak naredi sam. Kaj pijemo, nam ni povedala, najprej je za goste na vrsti uganka, test za brbončice, je dejala. Pravilno smo ugotovili, da je sok, lepe zelene barve, peteršiljev. Obiskovalci si lahko v zeliščnem kotičku sami naberejo zelišča - peteršilj, baziliko in tolščak, ki jih zalijejo s bistro planinsko vodo, premešajo in odcedijo v kozarec. Po želji lahko zdrav zeliščni napitek sladkajo s sladkorjem, navadnim (čebeljim) ali veganskim (regratovim) medom.
O poletni pobudi
Pri Večeru in Vestniku vam to poletje ob petkih ponujamo pobude za zanimive enodnevne poletne družinske izlete. Podajali se bomo na popotovanja predvsem po severovzhodu Slovenije, v okolici Maribora in po regijah, ki jih imamo redno pod drobnogledom, pa tudi v bližino Ljubljane. Skušali smo izbrati nekoliko drugačne, vsaj v kaki dimenziji neobičajne poti, odkriti kakšno posebnost, drugačnost in vas pritegniti k spoznavanju lepih koncev Slovenije.
Iskanje kovaškega zaklada
Nimajo navadnega muzeja, pri njih se lahko obiskovalci več kot dvesto let starih kovaških izdelkov - od vrtalnega stroja do starih klešč, nakovala, kladiva in vzmetnega kladiva - dotikajo. Kovačija stoji ob potoku Velka, kjer se lahko gostje poleti tudi ohladijo, včasih pa je kovačija delovala na vodni pogon. Gostje ure in ure posedajo na klopeh pred kovačijo, eno izmed klopi so poimenovali kar tiha klop, saj se tu starši ne dajo motiti niti svojim najmlajšim.
##YOUTUBE-https://www.youtube.com/embed/yaaIYQJmA9s##
Kovačijo obišče veliko okoliških šol, otrokom se posebej posvečajo, iz prve roke, z igro kovačevega skritega zaklada, jim omogočijo spoznavanje kovaških orodij, zelišč, drevja, tudi 200 let stare lipe in živali.
Otroci tako odidejo z darilom oziroma zakladom. Jasno, izvedo tudi, kako so včasih živeli kovači. V kovanju se lahko preizkusijo. Oblečeni v pravega kovača si na kurišču izdelajo spominek, leseno ploščico, na katero vžgejo začetnico svojega imena. Gledajo, krmijo in božajo lahko kozo Agato, pujska Edija, mačka Stena ter zajčke in nenavadno udomačene "pipike" - kokoši. Igrajo se lahko na ogromnem travniku, ki ga Vomerjevi tudi oddajajo za piknike. Vse, ki se želijo razmigati, pa napotijo do bližnje cerkvice Janeza Krstnika, ki je znana po posebni energijski moči. Od tam v jasnem vremenu pogled seže tudi do Maribora.
Steklo za peč zbirala vsa vas
Na kovačiji imajo ohranjeno spominsko knjigo kovačeve tete iz leta 1928, v kateri so ji med drugim voščili v spomin na njen častiti "imendan" oziroma rojstni dan. Kakšen domačin v njej najde zapis svoje tete ali babice. To, da bodo Vomerjevi kovačijo obnovili in v kraju postavili spomenik kulturne dediščine, so na vasi dobro sprejeli, in ko so obnavljali kovačijo, so sovaščani zanje zbirali steklo. Celotna peč je napolnjena s steklom oziroma narejena iz njega, tako namreč zadrži toploto, da pa se lahko železo kuje, se mora temperatura dvigniti na več kot tisoč stopinj Celzija. Tudi sicer so ti kraji poznani po glažutarstvu oziroma steklarstvu, več o tem boste izvedeli v muzeju na prostem KET v Josipdolu. Pri obnovi so uporabili vsaj dvesto let star les, pustili staro opeko, v kovačiji danes stojijo stoli, stari več kot 100 let in miza, stara več kot 200 let.Kažipot do cilja
Iz smeri Maribora se boste po Dravski dolini peljali proti Dravogradu, mimo Selnice ob Dravi in Ožbalta, kjer morate po približno petih kilometrih zaviti levo čez most, prečkati središče Podvelke in tam zaviti desno. Pot se nadaljuje po vijugasti cesti do Janževskega Vrha, ko boste na desni strani zagledali trgovino in gostilno Uran, ponovno zavili desno, se peljali še približno 150 metrov in na levo zagledali svojo destinacijo. Iz Maribora se boste vozili 40 minut (približno 37 kilometrov), iz Celja uro in 20 minut (okoli 81 kilometrov) ter iz Ljubljane dve uri (približno 155 kilometrov).
Kovačeva teta je bila dobra kuharica, uporabljala ni ne hladilnika niti zamrzovalnika, po večini si je kuhala sezonsko hrano. Zadnji kovač na kovačiji jim je povedal, da si je na peči dimil tudi kakšno klobaso. Zato tudi danes kuhajo to, kar je pri hiši, ne ponujajo denimo ocvrtega mesa, ampak to, kar se da pripraviti na ognju oziroma kurišču. "Kovač ni samo koval, ampak si je tudi kaj spekel," pove nasmejana Tinca.
S kovaško malico ohranjajo tradicijo kovačev: za predjed ponudijo domače "grumpe", domači kruh in različne namaze. Skuhajo še sezonsko zelenjavno juho, nato pa ponudijo jed izpod železnega zvona. Jed, ki po navadi vsebuje dve vrsti mesa, krompir in fižol, pečen z zelenjavo. Po želji lahko gostom pripravijo vegansko in presno različico. V tem primeru pečejo doma pripravljen seitan, pšenično meso, skupaj z domačo zelenjavo. "Mesne jedi rada preoblikujem v veganske, vse, kar imamo tukaj, se dobijo v veganski preobleki," razloži Tinca. Glavna jed se peče vsaj tri ure. Tudi zato se je treba zanjo najaviti vsaj dva dni prej. Za sladico pa ponudijo polnjeno kovačevo jabolko, v katerem so lešniki, orehi in pohorske brusnice.
