Rada zapisujem doživetja ter izkustva drugih, še raje pa spoznavam in vsrkam vsak preživeti trenutek v tujini. Z Glorijo Lang sva tokrat ubrali bolj delovne "počitnice". V rehabilitacijskem centru za otroke s posebnimi potrebami, kjer že dobra štiri desetletja poučujejo in skrbijo za mladostnike in starejše, sva pomagali tudi pri gradnji igrišča. Res, neverjetno doživetje, ki ga bom z veseljem pripovedovala še vnukom. Če jih bom imela, seveda.
Zgodovina, ki še vedno diha
Z grenkim priokusom se ameriškega masakra danes spominjajo predvsem starejši. Le kako se ga ne bi. V desetletni vojni med leti 1961 in 1971 so namreč Američani, poleg milijonov bomb, na vietnamska tla odvrgli tudi do 80 milijonov litrov kemičnih strupov, med katerimi je najbolj znan Agent orange. Ameriška vojska je s tem oranžnim strupom uničila riževa polja in obširne tropske gozdove. Kot pravi vietnamska vlada, je kemičnemu strupu bilo izpostavljenih štiri milijone državljanov, za posledicami pa še danes trpi več kot milijon državljanov, okrog pol milijona otrok se je rodilo iznakaženih. Najbolj ironično od vsega je, da prav ta korporacija, ki je izdelala in oskrbovala ameriško vojsko s plinom, danes nadzoruje svetovno oskrbo s hrano. Ja, tudi v Vietnamu.
Kot pišejo tuji mediji, je ameriško sodišče pred tedni razsodilo, da mora ta agrokemična multinacinalka Monsanto ameriškemu državljanu, ki trdi, da je zaradi uporabe njihovega izdelka zbolel za rakom, plačati 253 milijonov odškodnine. Ob razsodbi se odziva tudi vietnamska oblast in prav tako zahteva odškodnino za vse žrtve smrtonosnega orožja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Lendavi razstava 30 fotografij v črno-beli tehniki
V galeriji Muzeja meščanstva v Lendavi je na ogled fotografska razstava Zorana Kolarića, ki prihaja iz sosednjega Čakovca na Hrvaškem in je član Fotokluba Zagreb.
Sramežljivi, ljubki, odkriti in nedolžni
Po vojni je oblast zgradila številne centre po državi, kjer učitelji, fizioterapevti, specialni pedagogi in drugi strokovni delavci vzgajajo, skrbijo in pripravljajo mladostnike na samostojno življenje. Eden izmed takšnih centrov je tudi 80 kilometrov vzhodno od glavnega mesta Hanoi, v Thuy Anu, kjer smo bili nastanjeni prostovoljci iz različnih držav: Japonske, Tajvana, Španije in Francije. Poleg gradnje igrišča je bila naša naloga, da pripravimo učne načrte oziroma naloge, ki bodo otrokom popestrile vsakdanjik in jih hkrati kaj naučile.
Razporejeni v štiri skupine in polni navdušenja, smo začeli. Z Glorijo sva bili dodeljeni v razred desetih otrok s težjo obliko avtizma. Priznam, bilo me je strah. Kakšni so, kaj me čaka, jim bom všeč? So mi švigale misli iz ene skrajnosti v drugo. Začeli smo in nekako nama je uspelo, čeprav ne po načrtu, sva preživeli. Po dveh urah in pol z otroki sem bila bolj izmučena, kot če bi pretekla dva maratona v enem dnevu.
Kljub temu, da imajo otroci z avtističnimi motnjami težave pri odnosih in komunikaciji, so nama že po nekaj dnevih pogumno 'dali petko' in tu in tam naklonili sramežljiv nasmešek. Dva tedna sva tako vstajali okrog pol sedmih, odhiteli na zajtrk in ob pol devetih začeli z delom. Dopoldne smo gradili igrišče in popoldne delali z otroki.
V prostem času pa smo spoznavali lokalno življenje in kulturo in se poskušali navaditi na prometni kaos, ki je res pravi kaos. Prometnih pravil in semaforjev skorajda ne poznajo, a po drugi strani v mesecu dni z Glorijo nisva videli nobenega poškodovanega avtomobila.
In napočil je mednarodni dan, ko smo prostovoljci sami pripravili neko tipično hrano iz domačega okolja. Po tehtnem premisleku sva se odločili za dödole z lükon. Zakaj pa ne. Ko sva našteli sestavine, so naju začudeno gledali in skomignili z rameni, "oh, to pa bo enostavna priprava". A, ko so videli polurno gnetenje z neko jušno zajemalko, so si premislili. Seveda, so nama dödoli uspeli in navdušenje je bilo prav nalezljivo.
##YOUTUBE-https://youtu.be/f6IY6YI3kDo##
Izkušnja za celo življenje
Kamp je bil super izkušnja, spoznali sva zanimive ljudi iz tujih držav in njihovo kulturo. Pri delu z otroki pa naju je presenetila skromnost, saj si otroke že s "high-five" in navadno kuhinjsko gumico spravil v dobro voljo. Gloriji so se najbolj vtisnili v spomin prijazni ljudje in osupljiva narava: »Najbolj pa šokirale razlike med revnimi in bogatimi, saj nekateri zaslužijo le nekaj evrov na dan in živijo v kolibah obdanih s smetmi, medtem ko se drugi vozijo v najnovejših avtomobilih visokih cenovnih razredov. V Vietnamu imaš vse – velika mesta, samotne plaže, tropski kras, budistične templje in cerkve, ki so jih postavili Francozi.«
