Prireditev se je začela že dopoldan, ko so pripravili program za otroke z gledališko predstavo Darko Smetarko v izvedbi Gledališča KU-KUC ter otroškimi delavnicami. Opoldne se je začelo srečanje krvodajalcev iz Občine Beltinci, popoldne pa so prikazali, kako so nekoč 'büjrali' Muro, da voda ne bi poplavila naselij in okoliških kmetijskih površin.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Obiskovalci so si lahko ogledali razstave o büjraštvu, mlinarstvu in tkalstvu ter mlin in brod na Muri. Ves čas prireditve so pekli ribe na batu, ekipe društev iz vasi pa so se pomerile, katera bo spekla najboljše ribe. V kulturnem programu so nastopili Folklorna skupina Pozvačin Bistrica, Mešani pevski zbor Andrej Maroša Društva upokojencev Beltinci in Dramska skupina Veseli vandrovci Kulturnega društva Lipa. Za večerno zabavo z glasbo je poskrbel Ansambel Spev. Organizator prireditve je bila Krajevna skupnost Ižakovci, pri tem pa so jih podprli še Občina Beltinci in Turistična zveza Slovenije.
Predsednik Krajevne skupnosti Ižakovci Aleš Poredoš je povedal, da jih veseli, da spet nadaljujejo s tradicionalno prireditvijo, potem, ko je dve leti zaradi pandemije ni bilo. Žal jim je ob tokratni prireditvi precej ponagajalo vreme. Med obiskovalci njihove prireditve in Otoka ljubezni sploh je tudi precej turistov in izletnikov iz Slovenije in tujine.
Ekipo büjrašev je pri prikazu vodil Jože Žižek, ki je tudi sam bil nekoč büjraš. Prikazali so, kako so nekoč izdelovali paušo, ki je bila iz dolgega snopa vej. Veje so povezovali med sabo z železno žico. Tudi pauše so potem povezali in jih spustili ob breg reke in mednje navozili kamenje. Büjraši so se po reki prevažali s čolni. Ob delu pa so večkrat tudi ulovili ribe, ki so jih spekli in imeli za malico. Običajno je v ekipi delalo devet ljudi. Največ jih je bilo iz Ižakovcev, bili pa so tudi iz drugih okoliških in obmurskih vasi iz Prekmurja, pa tudi iz Prlekije in Medžimurja. Ljudje so jim bili za njihovo delo hvaležni, saj so večkrat doživeli posledice poplav, vedeli pa so tudi, da je njihovo delo precej nevarno.
Zgodovinski viri pričajo, da so vaščani Ižakovcev reko büjrali že v času Avstro-Ogrske. Med prvo in drugo svetovno vojno je jugoslovanske vlada za to delo namenila denar in tudi zaposlila delavce.
Z razvojem tehnologije se je tudi delo büjrašov spreminjalo. Ivan Žižek, ki je vodil prikaz büjranja, in njegovi nekdanji sodelavci, so to delo nekoč opravljali prav tako v državnem podjetju.
