(FOTO) Prekmurka službeno vsak mesec na drugem koncu sveta

Dvaindvajsetletna Tamara Lazar iz Budinec se je pred tremi leti preselila v Berlin, saj jo že od nekdaj privlači tujina. »Že ko sem obiskovala srednjo šolo v Mariboru, nisem pogosto prihajala domov. Potem pa sem se odločila, da se po šolanju preselim v nemško prestolnico,« začenja rjavolaska, ki ji ležijo tuji jeziki. »Poiskala sem si stanovanje in se kot receptorka zaposlila v hotelu,« razlaga. A po dveh letih je delovno mesto na kopnem zamenjala za morje. »Sodelavec mi je namignil, da podjetje Tui Cruises išče nove sodelavce. Takoj sem izpolnila prijavo in čakala.«

Ko plujejo preko 'območja piratov', veljajo druga pravila

Čez nekaj dni so jo povabili na razgovor in jo sprejeli, opravila je zdravniški pregled in začela s prvim šestmesečnim 'potovanjem' na križarki, kjer je začela z usposabljanji. Nekaj tednov je, poleg dela na recepciji, imela več urne treninge, kjer so jih pripravljali na možne situacije. »Naučiti smo se morali posebnih znakov, ki jih poznamo samo člani posadke, kako se primerno odzvati v primeru nesreče, napada piratov.« Pri plovbi iz Evrope preko Sueškega prekopa v Orient obstaja namreč verjetnost napada. Takrat na ladji, kjer skupaj s posadko biva približno 3500 ljudi, veljajo čisto druga pravila - posadka mora delovati nadvse neopazno.

»Po navadi imamo na zgornji palubi zabave, a ko plujemo tam, jih nimamo. Prav tako nimamo prižganih luči in vse zavese so zagrnjene."

Hitro pogreša morje

Na življenje na vodi se ji ni bilo težko privaditi. Vedela je, v kaj se spušča, saj zna delovnik biti precej naporen. Tamara ima na križarki sedemdnevni delovnik, prostih dni oziroma ur je bore malo. Tako je vse od štiri do šest mesecev, potem pa ima dva meseca oddiha. »No, moj delovni dan se začne zjutraj, popoldne imamo proste in zvečer spet delamo,« dodaja. A vsak dan je drugače, vse je odvisno od dneva, »včasih imamo križarjenje, takrat samo plujemo, spet drugi dan se zamenja približno 2500 potnikov.« Dekle priznava, da je dan takrat daljši in imajo manj prostega časa. Tako se vedno veseli vrnitve domov, »saj se končno po nekaj mesecih lahko brez časovne omejitve prosto odpravim od doma, a že po nekaj dnevih, se počutim neproduktivno. Moram priznati, da se zelo težko privadim domače okolice, saj pogrešam življenje na vodi.« Za Tamaro je delo na ladji postalo način življenja. »Plačana sem, da potujem. To je odlično,« dodaja, vendar o višini plačila noče govoriti, namigne le, da z zneskom lahko dobro živiš.

Služba združena s potovanji

Ko jo vprašamo o državah, v katerih je že bila, se nasmehne in skomigne z rameni, da bo hitreje, če pove, katere so jo navdušile. In tudi ta seznam je precej dolg. »Zelo me je navdušila Indija, kjer je glavno mesto tako kaotično, da sploh ne morem opisati, po drugi strani pa je obrobje Mumbaja tako zeleno, država ponuja zelo veliko,« opisuje in nadaljuje z Združenimi arabskimi emirati, kjer je med drugim obiskala Dubaj in Abu Dabi, poseben pečat imata tudi Doha v Katarju in Oman. »Seveda so me očarale Združene države Amerike in Kanada, kjer sem bila pred tedni,« a tam jo je zelo ganil dogodek. »Kapitan je slišal opozorilni signal, ker smo bili v bližini, smo se obrnili in začeli z reševanjem poškodovanih na ribiški ladji. Žal eden izmed njih ni preživel, drugega so naše službe oskrbele in naslednji dan predale ameriškim oblastem v Bostonu,« se žalostno spominja, vendar hitro nadaljuje naštevanje držav in krajev. Zelo zanimiva ji je Španija, Portugalska, Korzika in Kanarski otoki, ki imajo kotičke, ki so zelo posebni in vredni ogleda,« našteva. Za vrhunec omeni Gibraltar, kjer so jo popolnoma očarale opice, in Azorske otoke v Atlantskem oceanu. Kljub temu da je videla že ogromno držav, pa jih še veliko čaka na njen obisk, v smehu priznava Tamara.

Nekaj časa bo še v Nemčiji

Tamara tudi v prostem času zelo rada potuje, tu in tam pa se vrne v Slovenijo za kakšen teden ali dva. Večino časa preživi v Berlinu, kjer je tempo življenja zelo drugačen od našega. »Tam ne posedijo v kavarnah, ampak si vzamejo kavo, pivo s seboj in gredo v park ali kam drugam,« opisuje 'svoje' mesto, ki ga še nekaj časa ne namerava zapustiti. »Nisem tip človeka, ki bi kaj dosti planiral vnaprej, nekaj časa bom še v Nemčiji, potem pa bom videla,« zaključuje dekle in doda, da se bo mogoče nekoč preselila v bližnjo Toskano. Sicer pa Tamara obisk domačih krajev načrtuje še pred novim letom, zdaj se pa službeno za en mesec odpravlja na Finsko.