Spomladi, v prvem valu epidemije, ko se je javno življenje ustavilo prvič, ko smo ostajali doma, obleke zamenjali s trenirkami, ženske čevlje z visokimi petami za copate, ko je marsikje prvič zadišalo po domačem kruhu, ko so se šole, vrtci in službe »preselili« v domove, od doma pa smo vstopali v druge svetove, smo še verjeli, da je to začasno. A ko so se razmere v drugem valu zaostrile, nam je postajalo vse bolj jasno, da gre za nov način življenja. Lani je marsikdo, kljub letom in izkušnjam, doživel marsikaj prvič, prej povsem nepredstavljivo, zgodilo se je marsikaj, o čemer bodo zdajšnje generacije pripovedovale svojim vnukom.
Govorili bomo o času, ko v trgovinah nisi mogel kupiti nogavic in spodnjega perila, čeprav je bila potreba po njih velika, pustne kostume pa so trgovci lahko prodajali brez ovir, ko sta bila najbolj iskana kvas in toaletni papir. Pa tudi o tem, da nisi smel oditi v bližnjo vas, če si pri tem prečkal občinsko mejo, lahko pa si se znotraj območja občine vozil več kilometrov. Pomnili bomo tudi, da smo morali biti doma do 21. ure, pa ne otroci zaradi staršev ali možje zaradi žene, temveč policijske ure.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dvakratni bis za zasedbo Silence v Murski Soboti
Tako kot decembra 2022 v Lendavi je tudi v Gledališču Park v Murski Soboti na tokratnem koncertu skupine Silence dvakrat zahtevalo dodatek. In ga tudi dobilo.
Ker so zdaj družine več skupaj, če jim je všeč ali ne, lahko obujajo spomine, kako smo še pred letom lahko šli, kamor smo želeli, da smo se na kulturnih prireditvah zbirali in družili, ne da bi imeli maske ali si razkuževali roke, ter da je bilo na koncertih tudi nekaj tisoč ljudi, drug ob drugem. Da so obstajali časi, ko smo si lahko stisnili roke in se celo objeli. Pa kako smo se lahko družili s člani iz več gospodinjstev, obisk vinske kleti s prijatelji pa ni bil kaznivo dejanje. Restavracije so že lep čas zaprte, hrano zdaj redki izročajo skozi okenca ali stranska vrata. Hitra prehrana, na katero se čaka sede v kolonah avtomobilov, pa je spomin na svobodo, na druženje z vrstniki … Kratki izlet od domačega štedilnika. A seveda ni isto, če to poješ v avtu, kot tudi ni isto, če dobiš topel napitek v skodelicah za enkratno uporabo, ki še tako dišeči kavi vzame vonj in okus. To, da je ne moreš spiti s prijateljem, pa ji vzame še čar.
Prijatelje in znance itak redko srečaš, skrite za maskami, ki postajajo modni dodatek, pa jih včasih niti ne prepoznaš. Ulice so prazne, trgovinice in dejavnosti zaprte, lokali samevajo, ponudba na tržnici je skromna in tudi parkirišča kažejo, da življenja ni. Tudi v trgovskih centrih, ki so bila nekoč mravljišča, ni več sledu o vrvežu. Mnoge trgovinice in lokali imajo izobešeno na hitro z roko napisan listič, da so zaprti. Kot da so morali na silo oditi in pustiti, kot je bilo. Koliko se jih bo sploh še odprlo, ko bo tega konec, je veliko vprašanje. Koliko jih bo še imelo moč in voljo, da ponovno zaženejo svojo dejavnost, če so se nakupi preselili na splet. Po nekaj klikih ali potegih bančne kartice ti želeno blago pripeljejo domov ali pa se zanj postaviš v vrsto pred pošto. Čakanje pred vrati pa je tako ali tako postalo stalnica.
Tudi šole so se, kot trgovine ali sestanki, preselile na splet. V minulem letu so učenci, dijaki in študenti več časa preživeli za računalniki kot v pravih šolskih učilnicah. Pred letom smo jih podili od teh naprav, zdaj je to postalo del življenja. Njihove sobe, če jih imajo, pa učilnice, spalnice, igralnice, telovadnice, prostori za zabavo … Medtem igrišča, dvorane, telovadnice samevajo. Nimajo več pristnih stikov s prijatelji in vrstniki, in to je tisto, kar vse generacije najbolj pogrešajo. Mnogi so se že soočili s tem, da ta virus ljudi ločuje, fizično in tudi drugače. To drugo zna biti še bolj nevarno, kot da moramo nekaj časa prebiti narazen.
Že od srede decembra se postopoma, včasih čez noč, nekatere dejavnosti odpirajo in potem spet zapirajo, malo za pokušino, da se ohranja upanje na vračanje v normalno življenje. A se potem spet s poslabšanjem epidemiološkega stanja, ker nismo bili »dovolj pridni«, vrnemo v svoje mehurčke.
Zdaj lahko gremo k frizerju, odpirati so se začeli vrtci in šole za prvo triado ter za otroke s posebnimi potrebami, če imaš srečo, je odprta tudi želena trgovina, kjer nimajo le najnujnejšega. Lahko odideš na smučanje, če živiš v regiji s smučiščem, lahko gremo na sprehod brez mask ... In lahko se vsak dan posvetimo spremljanju številk o okuženih, testiranih, uvrščanju na sezname ali brisanju z njih, novicam o dostopnosti cepiv in odnosu, ki ga imamo do cepljenja, nestrpnosti, ki raste
Ker pa vsak mehurček enkrat poči, bo počil tudi ta. Morda pa so to, kar se nam zdaj dogaja, samo hude sanje? Upam, da se zbudim. Ampak fotografije različnih trenutkov in obrazov epidemije pričajo, da je vse res.
