»Pomembno se nama zdi, da spoznavamo sami sebe, ne samo drugih. Stran pa sva vzpostavila tudi zato, da ljudje od drugod vidijo, kaj imamo pri nas zanimivega,« pravi Murkovič, ki prihaja iz Bodislavec, in dodaja, da je vse pisano s primesjo prleškega humorja. Za potrebe diplomskega in magistrskega dela je v preteklih letih po prleških občinah predvsem prek ustnega izročila, pa tudi iz strokovne literature, zbiral pregovore, pesmi, anekdote, šege ter navade posameznih krajev. Vinkovičeva s Cvena pa zbrano gradivo dopolnjuje s fotografskim in videomaterialom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dokumentarni film Nonina štorja pomemben za ohranitev primorske zgodbe v Benici
Skozi pripovedi prebivalcev gledalci spoznavajo zgodovinska dejstva. Prinesli slovenski jezik in postavili prvo slovensko šolo v tem delu Prekmurja.
Dosedanji odzivi na Prleški dnevnik so dobri, kar daje sogovornikoma še več volje za objave in iskanje novih zanimivosti po terenu. »Vsak kraj ima kaj zanimivega, dosti je tudi krajevnih legend. Želiva, da ljudje opazijo, da je pri nas lepo, da imamo marsikaj ponuditi in jim ni treba v tujino, da bi našli kaj lepega,« pojasnjuje fotografinja, ki ima v zadnjem obdobju fotoaparat vedno v avtomobilu. »Tudi če se kdaj ustaviva samo na pijači, hitro slišiva kaj ali spoznava koga zanimivega in novo gradivo je tu,« se pošali. Poznata se že nekaj let, skupaj sta delovala v folklorni skupini, pred kratkim pa sta idejo, ki je v njiju tlela že dalj časa, tudi udejanjila. »V objavah želiva zajeti vsa družbena področja, od obredov, ki so značilni ob porodih, porokah, pogrebih, do preteklosti in sedanjosti,« pravi Vinkovičeva. Dodaja še, da sta se za takšno medijsko platformo odločila zaradi splošne razširjenosti facebooka. To družbeno omrežje namreč uporablja tudi vedno več starejših ljudi, ki se radi odzovejo na fotografije, zapise in videe ter prispevajo svoje videnje neke teme in vedenje o njej.
Primera iz Prleškega dnevnika
Če je koga zbadalo v nogi, so nekoč rekli »noga mi je v trje odišla«. Tako se še danes reče, če komu zaradi slabe prekrvavitve dreveni noga.
»Ti prosneta sünoga« pa je majhna, nadležna muha, ki močno piči, izraz pa se uporablja tudi za tečnega ali lenega človeka.
Običaji, ki jih drugod ne poznajo
Trudita se biti čim bolj poljudna in ne preveč strokovna, njuna stran pa se od podobnih, pravita, razlikuje po tem, da predmete, pregovore in šege tudi pojasnita, ne zgolj omenita. Kot je povedal Murkovič, ima še iz študentskih let zbranega ogromno gradiva, ki ga pridno dopolnjuje. »Večkrat sem se odpravil na teren, v neki okoliš, kjer ni nujno, da sem koga poznal. Šel sem k neki hiši in so me vedno prijazno napotili h komu, ki je o teh stvareh vedel več. Bil sem lepo sprejet, pa tudi pomoč so mi vedno ponudili,« o odprtosti Prlekov pove etnolog. Sogovornica pa upa, da bo na podlagi te strani v prihodnosti nastalo kaj več, morda knjiga, razstava, koledar. Pristne, domače stvari so oba zanimale že od nekdaj, tudi sodelujeta občasno pri vaških prireditvah z etnološkimi vsebinami. Pri Murkovičevih vsako leto tudi pripravijo košnjo, kot je bila značilna za preteklost. »Imamo majhen travnik in povabimo tiste, ki še kosijo in radi pojejo, potem kaj spijemo, pojemo, seveda tudi pokosimo, ženske pa prinesejo pušeljce. Ne gre za tekmovanje, ampak za druženje, ki poteka v avtohtonih oblačilih,« opisuje.
Etnolog ocenjuje, da ima Prlekija zelo bogato kulturno dediščino, a je žal premalo poznana. Tudi ljudje so še pristni, prijazni, doda Sara. Murkovič je kot zanimiv primer, ki ga v drugih delih Slovenije ni zaznal, omenil vedro oziroma štrjak. Gre za dogodek v pustnem času, ki je po njegovih besedah značilen za 22 vasi v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici ter za vasi pri Mali Nedelji. »Raziskav o tem nisem našel. Sklepal pa sem, da dogodek izvira iz časov pred letom 1848. Takrat je vas oziroma skupnost imela gmajno, kjer so lahko vsi pasli. Ali pa so imeli tisti, ki so živeli ob reki, skupen čoln. Skupnost je vodil recimo temu glavni kmet in vsako leto so imeli obračun. To je bilo okrog pametive – tepežnega dne, 28. decembra, ko so si tudi pripravili zabavo. Iz skupnega denarja so kupili vino, sprejeli nove člane, poravnali dolgove, moški pa so vino, bilo ga je za manjši sod, tudi spili,« pojasnjuje. Dandanes pa v vaseh okrog Svetega Jurija ob Ščavnici v pustnem času pripravijo veselice. »Od vasi do vasi so drugačne. Nekateri se držijo tega, da si hrano v cekarjih prinesejo s sabo, pijačo pa kupi organizator, drugi zbirajo denar, kakor pač kdo. Na teh prireditvah sprejmejo priseljence, vsako leto pa za organizacijo skrbi drug.«
V bližnji prihodnosti nameravata avtorja Prleškega dnevnika predstaviti še vaške grbe, za katere pravita, da so značilni za Prlekijo. »Vsak grb ima svojo zgodbo, pa ljudje sploh ne vedo, kaj pomeni in zakaj je takšen, kot je. O tem sem sam zbral precej anekdot,« pravi. V grbu Stare Ceste je na primer jež, starejši prebivalec pa mu je pripovedoval, da so imeli v preteklosti na tistem območju na porokah prepariranega ježa in v njem steklenico, iz katere so pili. Razlage o podobnih situacijah je Murkovič iskal predvsem pri starejših ljudeh, marsikaj pa je našel tudi v etnoloških knjigah z letnico izpred 1900 ali v časopisih.
Tadej in Sara sta kot primer fraze navedla: »Negda so rekli, če je bija ker zlo glasen: Dereš se kak lintvor!« Kot pojasnita, je bil po starih pripovedih to zmaj, ki so mu rekli tudi drak (od tod tudi ime vasi Drakovci) in je živel v močvirju nekje v Prlekiji. Nemci so mu rekli Lintver. Ta zmaj je bil zelo glasen, krvoločen in hudoben, zato so ga ubili, izraz lintvor pa se uporablja še danes.