»Doma smo vseskozi imeli gostilno, ki je bila vmes že obnovljena in obratuje še danes. Najprej jo je vodil oče, kasneje brat, sam pa sem želel v življenju početi kaj drugega. Zelo me je zanimala zgodovina, zanjo me je navdušila razredničarka v gimnaziji, ki je ta predmet tudi poučevala. Zaradi nje sem se odločil za študij zgodovine,« je svojo pripoved začel Franc Kuhar iz Puconec, ki se je po skoraj štiridesetih letih učiteljevanja leta 2006 upokojil.
Feri, kot ga kličejo domači, sorodniki in prijatelji, je rojen 17. marca 1943, otroštvo je s staršema Janezom in Jolanko ter bratom Janezom in sestro Anico preživljal na domačiji v Puconcih, v tem kraju je obiskoval tudi osnovno šolo. Kasneje se je vpisal na Gimnazijo Murska Sobota in jo končal leta 1962, nato se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1967 diplomiral iz zgodovine in geografije. »Na Inštitutu za novejšo zgodovino so vseskozi iskali mlade diplomirane študente, ki bi se tam zaposlili. Tudi mene so po opravljeni diplomi spraševali, ali bi ostal v Ljubljani in se tam zaposlil, pa me je ljubezen do mojega takrat še dekleta Majde vlekla domov,« pove Kuhar, ki se je po vrnitvi iz prestolnice še isto leto zaposlil na Osnovni šoli Beltinci kot učitelj zgodovine in geografije.
Ob poučevanju je sodeloval pri številnih šolskih dejavnostih in bil mentor učencev v različnih krožkih, na beltinski šoli je ostal do leta 1969, ko se mu je pripetilo še nekaj pomembnih dogodkov. Poročil se je z izbranko Majdo, s katero sta dobila sina Andreja, ki si je dom in družino kasneje ustvaril v Domžalah. Prav tako je Feri tega leta začel služiti vojaški rok v Ajdovščini. »Vojsko sem služil samo deset mesecev, ker sem bil izobražen. Bil sem vse drugo, samo vojak ne. Delal sem v pisarni, kjer sem pisal razna obvestila za čete, jim delal urnike in podobno.« Po opravljenem vojaškem roku se je za kratek čas kot učitelj vrnil na šolo v Beltince, nato pa se je leta 1971 zaposlil na Gimnaziji Murska Sobota. Na beltinsko šolo sta prišla ponj takratna ravnatelj soboške gimnazije in predsednik sveta zavoda ter mu ponudila službo profesorja zgodovine. Feri ni pomišljal in je ponudbo sprejel.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Senčna stran praznika dela) Država ne spoštuje svojih delavcev, stavka belih ovratnikov v posmeh socialni državi
V senci številnih dogodkov ob 1. maju, ki kažejo na priljubljenost praznika dela med ljudmi, se je odvijala več kot stoti dan stavka zdravnikov in zobozdravnikov ter več kot sedemdeset dni stavka operaterjev na številki za klic v sili 112. Od januarja stavkajo še zaposleni na upravnih enotah, ti s 15. majem napovedujejo zaostritev stavke s prekinitvijo dela s srede na vse delovne dni in na opravljanje samo nujnih nalog.
Šahira tudi v pokoju
Kot mladi zaposleni se je zelo dobro ujel s šolskim kolektivom, ker pa je bil takrat edini diplomirani profesor zgodovine na šoli, je tedensko poučeval polnih 40 ur. Poleg tega je vodil različne krožke in dejavnosti, zato je bilo njegovo življenje zelo zapolnjeno. »Medtem sem se leta 1973 razveselil še rojstva hčerke Tanje, ki s partnerjem sedaj živi z nama z ženo v hiši, ki sva si jo zgradila po tem, ko smo šest let živeli v stanovanju v Murski Soboti.«
Sogovornik se spominja, da so ga, ko je začel službovati na soboški gimnaziji, kmalu izvolili tudi za starešino soboškega društva tabornikov, v tem času so se povezali tudi s taborniki Ukročena reka Maribor in skupaj so se trikrat odpravili na letovanje v Pulj. »Bil sem tudi mentor mladih šahistov na šoli in vodja šolskega šahovskega krožka. To mi je bila ena izmed ljubših obšolskih dejavnosti, saj sem imel šah vedno zelo rad, pa tudi naši dijaki so bili zelo uspešni in zelo dobri šahisti, kar dvakrat je namreč naša šola po njihovi zaslugi postala državni prvak v šahu med srednješolci,« se spominja.
S šahom se je vrsto let ukvarjal tudi zasebno, po upokojitvi je bil namreč izvoljen za predsednika murskosoboškega šahovskega društva, to funkcijo pa je opravljal devet let. Kot je povedal, so njihovi člani takrat igrali v slovenski ligi, udeleževali so se tudi tekmovanj v Avstriji. »Leta 2015 me je doletela bolezen, doživel sem namreč možgansko kap, ki pa na srečo ni pustila vidnejših posledic. Takrat sem prenehal aktivno sodelovati v društvu, sedaj šahiram samo še doma. Na računalniku imam poseben program, kjer redno igram šah, v društvo v Mursko Soboto pa ne hodim več,« pove.
Iskal je znanje
Šport je bil ena pomembnejših stvari, ki so zapolnjevale Kuharjev prosti čas. Nekaj časa se je namreč aktivno ukvarjal z nogometom, štiri leta je igral tudi pri mladincih Mure, približno deset let je bil trener Nogometnega kluba Puconci. »Nogomet sem prenehal igrati po operaciji na žolčniku, trenersko dejavnost pa sem opustil, ko sem se podal v šahovske vode. Moram pa povedati, da se je šport tako ali drugače vseskozi prepletal tudi z mojo službo, moje prizadevanje za obe področji mi je prineslo tudi posebno priznanje. Občina Puconci mi je pred leti podelila priznanje za pomembne dosežke na področju športa in izobraževanja v občini, prejel sem tudi plaketo Športne zveze Murska Sobota za uspešno delo v šahu.«
Kot se še spominja, so tudi z dijaki v razredu vedno najprej obdelali novice iz sveta športa, šele nato so začeli obravnavati snov, ki je bila predvidena za tisto uro. »Do dijakov, še prej pa tudi do učencev, sem vedno imel zelo korekten in spoštljiv odnos. To so občutili tudi oni, saj so imeli zgodovino večinoma vsi radi,« opiše Kuhar in doda, da velike razlike med poučevanjem na osnovni šoli in kasneje na srednji ni bilo. »V osnovni šoli je bil učitelj v preteklosti večja avtoriteta kot danes, otroci so se nas tudi bolj bali. V gimnaziji pa red in disciplina nista bila problem, saj so bili dijaki že bolj odrasli, bolj razgledani, vedeli so, kje so meje. Če je bilo treba, pa sem jih kdaj tudi okregal,« prizna sogovornik.
Spomni se, da je v vsej učiteljski karieri dal le štirim ali petim dijakom nezadostno oceno, za kar pa mu je bilo kasneje žal. »Kasneje sem uvidel, da to ni bilo prav, saj sem lovil, če tako povem, dijake za znanje in ne za neznanje. Tisto je bila predvsem lekcija zame in tega nisem več naredil. Takrat sem se odločil, da bomo imeli vedno napovedana ustna ocenjevanja, saj mi je bilo pomembno, da se dijaki nekaj naučijo.«
Zaradi takšnega pristopa je marsikomu, ki mu zgodovina morda na začetku ni bila pri srcu, to približal, kot profesor pa je bil priljubljen tudi sicer. Z dijaki različnih letnikov so namreč redno hodili na ekskurzije in izlete, večkrat se je z dijaki odpravil na maturantski izlet, ko je bil prvič razrednik, je svojim dijakom, ko so obiskovali četrti letnik, zagotovil tudi brezplačen petdnevni izlet v Egipt.
Bogati ga družina
Feriju je bilo najljubše poučevati o starem veku, torej o Grkih in Egipčanih, pa tudi o kraljevini Jugoslaviji. Zgodovina ga kljub upokojitvi zanima še sedaj, saj si z veseljem ogleda kakšen zgodovinski film ali oddajo, prav tako redno prebira zgodovinske knjige. »Lahko zatrdim, da mi je bila zgodovina vseskozi bližje kot geografija, res pa je, da sem vedno rad potoval. Tudi z družino smo obiskali kar nekaj tujih držav, si tam ogledovali naravne in zgodovinske znamenitosti ter odkrivali čare tujih mest,« pove.
Poleg naštetega je Ferijevo življenje vedno bogatila družina, najprej žena in nato njuni otroci, kasneje pa še vnuka Patrik in Anže, ki živita s staršema v Domžalah, v mlajših letih pa sta v počitnicah veliko časa preživela v Puconcih pri babici in dedku. »Še sedaj z veseljem prideta v Puconce in tu ostaneta več dni,« pristavi Kuhar, ki si dneve v zasluženem pokoju krajša tudi z reševanjem križank in sudokuja, s prebiranjem časopisov in s preživljanjem kakovostnega časa z ženo, s katero se rada odpravita tudi na krajše sprehode v okolici doma.
