Osmega marca se je v 82. letu poslovil akademski slikar Franc Mesarič. »Ko sem bil deček, sem hotel postati mornar,« je nekoč izjavil Mesarič. Ne da bi se sam tega povsem zavedal, je Feri dejansko vedno bil morjeplovec in to v vseh mogočih preoblekah in podobah: kustosa, kopista srednjeveških fresk, ilustratorja, knjižnega oblikovalca, člana umetniškega razreda PAZU in predvsem vrhunskega umetnika.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
V več kot šestdesetletnem aktivnem likovnem ustvarjanju je s svojim slikarstvom prečil zelo raznolika morja, tako mirna in spokojna, kakor tudi varljiva in razburkana. V sodobnem času, za katerega se včasih zdi, da prehiteva samega sebe in v katerem je prišlo že v navado, da marsikdo ne pričakuje in ne zahteva preveč od samega sebe, je Mesarič po svojih etičnih slikarskih načelih vztrajal pri izraziti »staromodnosti«, saj je do konca neomajno in predano verjel v mukotrpno mojstrstvo slikarske obrti. Ničesar v svojem ustvarjanju ni sprejemal za samoumevno. Predobro je vedel, da v vrhunskem ustvarjanju ni prostora za rokohitrske poteze in varljiva ter prehitra zadovoljstva z doseženim. Vedel je, da ustvarjanje ni lahkomiselna in prijetna sprostitev, temveč da zahteva tavanje po razvejenih labirintih dvoma in negotovosti, brez katerega ni možno nobeno razsvetljenje in nobena umetnina.
Dvom in začudenje sta pri njem vedno nastopala kot neločljiv par, pri katerem je takrat, ko se je pojavila ena polovica tega para, druga polovica predstavljala njeno senco. Bi je član skupine DHLM, se pravi skupine, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla v Prekmurje izrazite likovne prvine modernizma, ki je bistveno pripomogla k likovni artikulaciji naše pokrajine in hkrati dokazala, da se tudi v majhnih mestih na periferiji lahko »zgodi« sodobna in vrhunska likovna umetnost. Največje priznanje za svoj hiperrealistični opus pa je Mesarič dobil, ko sta bila skupaj z Francetom Berčičem – Berkom uvrščena na razstavo svetovnega hiperrelizma z naslovom East of Eden – Photorealism. Versions of Reality, ki je bila v času med 14. septembrom 2011 in 15. januarjem 2012 postavljena v Ludwigovem muzeju v Budimpešti. Njegove slike so bile takrat razstavljene ob delih Richarda Estesa, Roberta Continghama, Chucka Closea in številnih drugih svetovnih mojstrov hiperrealizma. Njegova dela so prav tako v stalnih zbirkah v Beogradu, Ingolstadtu, Szombathelyu in domala v vseh najpomembnejših galerijah v Sloveniji. Franc Mesarič je zapustil ogromen opus, s katerim je dokazal, kaj je možno doseči, če se svojemu poklicu posvetiš brezkompromisno in če nisi nikoli povsem zadovoljen z doseženim, ampak vedno iščeš nove načine, kako izmojstriti svojo slikarsko veščino.
Če Mesarič česar izrecno ni prenašal, je bilo to sprenevedanje. V spominu nam ne bo ostal le kot likovni mojster, temveč tudi kot pronicljiv in razgledan človek, s katerim se je bilo izjemno prijetno pogovarjati in sodelovati, saj je do sogovornika vedno izkazoval neko nevsiljivo in njemu lastno pozornost. Če se ozremo čez njegov ogromen in izjemen slikarski opus, vidimo, da je ravno ta opus tisti varen pristan, ki ga umetnik kot morjeplovec na svojih plovbah ni le vztrajno iskal, temveč tudi gradil. Mesarič se je s svojim slikarstvom že dokazal in se vpisal v zgodovino slovenske likovne umetnosti. Povsem mirno pa lahko tudi rečem, da bo kakovost in izvirnost njegovega dela vztrajala in kljubovala pozabi in se vedno znova brez problema dokazovala prihodnjim rodovom, ki jih tako, kot nas danes, prav gotovo ne bo pustila ravnodušne.