»Mlade bi morali že v šolah učiti – če bodo kupovali domače, si bodo s tem kupili tudi delovna mesta,« meni Franc Režonja, ki se po štirih mandatih vodenja Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota odpravlja v pokoj. Začel je kot kmetijski svetovalec v Kmetijski zadrugi Lendava, kjer je bil kasneje vodja komerciale, to funkcijo je opravljal do leta 1991. Potem je šel v KGZ na mesto vodje svetovalne službe lendavske enote, kjer je bil do leta 2005, ko je bil prvič imenovan za direktorja. Kot pravi, je imel srečo, da na to delovno mesto ni prišel »bos«, temveč je že imel vodstvene izkušnje. Pred tem je veliko sodeloval tudi z nekdanjim predsednikom ABC Pomurke Gustijem Grofom in njegovo vodstveno ekipo, kar mu je bilo prav tako v pomoč: »Bilo mi je popolnoma jasno, kaj se je takrat dogajalo v kmetijstvu, zato sem imel dobro izhodišče.«
Od kmetov je večkrat možno slišati, da bi potrebovali novo veliko zadrugo, tudi novo ABC Pomurko. Kakšne so realne možnosti, da bi se danes spet kaj takega vzpostavilo?
»Takrat so bili drugi časi, drugačen sistem kmetijstva in tudi drugačen način življenja. ABC Pomurka je bil takrat najmočnejši agroživilski sistem v Sloveniji. V Murski Soboti je bila tudi Panonka, ki je bila takrat največja kmetijska zadruga v Jugoslaviji. Tega ne bomo imeli nikoli več in nima smisla razmišljati v tej smeri. Krvavo pa potrebujemo institucijo, ki bi povezala kmete. V pomurskem prostoru imamo ljutomersko in radgonsko zadrugo, ostale zadruge, ki delujejo na tem območju, so iz drugih krajev in tu zgolj opravljajo trgovsko dejavnost. Zelo malo je zadrug, ki bi bile na novo ustanovljene po zakonu o zadrugah, da bi torej vsaj trije kmetje stopili skupaj in ustanovili zadrugo. Samo dve takšni smo ustanovili. Ena, ki smo jo ustanovili na Goričkem na področju pridelave povrtnin, je imela velike ambicije, vendar je kasneje bolj kot ne životarila in iz tega ni nastalo nič posebnega. Kar se tiče organizacij pridelovalcev, ki so trend v Evropi, sem prepričan, da jih bomo dobili tudi tu, saj je to v interesu tistih, ki imajo moč in denar. Nadaljevala se bo koncentracija v kmetijstvu, nekateri se bodo krepili, bojim pa se, da bo kakšna manjša kmetija zaprla svoja vrata in več ne bo opravljala kmetijske dejavnosti. A zemlja bo ostala tu, dejavnost pa bo namesto nje opravljal nekdo drug, ki je tega bolj vešč in je bolj učinkovit. Že pred desetimi leti sem želel, da bi vse dejavnosti na področju kmetijstva v regiji povezali v neko institucijo. Bili smo že zelo daleč, imeli smo že zeleno luč delniških družb, zadrug, kmetov in predelovalne industrije za ustanovitev tovrstne agencije. Žal se to ni uresničilo iz preprostega razloga – nismo se mogli zmeniti, kje bo sedež in kdo bo direktor.«
»Logika lagodnega življenja na Goričkem je danes takšna, da imaš tam lepo hišo in pet solat na vrtu, pokosiš 20 arov trave okoli hiše in gledaš dol s hriba. Potem pa moraš ob štirih zjutraj vstati in se peljati na delo v Avstrijo, ko se vrneš in naješ, je ura že šest popoldne in kmalu je dneva konec.«
Pred kratkim ste omenili, da bi si morali odgovoriti na vprašanje, kakšnega kmeta želimo v Sloveniji – velikega kot na Madžarskem ali majhnega kot v Avstriji. Kakšen model razvoja bi bil po vašem mnenju najbolj primeren?
»Država ima veliko težavo, saj se ne ve in ne more odločiti, kaj bi rada. Imamo dva tipa kmetijskih gospodarstev. Poleg kmetij tudi delniške družbe, ki so odraz preteklosti, a te pravzaprav niso nič drugega kot velike kmetije z recimo 3000 hektarji zemlje. To je tip madžarske kmetije, ki jih torej danes v Pomurju že imamo in jih ni potrebno delati. V Pomurju imamo tudi bavarski tip kmeta, ki ima do 300 hektarjev zemlje in do 100 krav. Imamo tudi tip manjših avstrijskih kmetov in še manjših poljskih. Dogaja pa se nam to, da smo začeli razmišljati v okvirih ekonomije obsega, kjer moraš biti konkurenčen in evropsko primerljiv, kar je normalno. Ko se na terenu pogovarjamo z lastniki malih kmetij, smo vsi za to, da bi jih morali ohraniti, nimamo pa pravega vzvoda za to. Pri iskanju rešitev za to v politiki pride do izraza moč odločanja, ki je pogojena s kapitalom. Tu so v prednosti veliki kmetje in večja kmetijska gospodarstva. A število kmetijskih gospodarstev ni nujno pravi kriterij za ocenjevanje uspešnosti kmetijstva določene države, po mojem je večji deležBDP tisti, ki bi ga morali zasledovati. Ne moremo pa se kmetijstva iti na enak način kot trgovine, kjer smo veliko število majhnih trgovin skoncetrirali na nekaj trgovcev, pa še ti niso naši.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Trgovci so na nek način trg prilagodili sebi …
»V Sloveniji smo imeli veliko majhnih trgovcev, kakršna sta bila v Pomurju recimo Potrošnik ali lendavski Univerzal. Vsi ti so od domačih kmetov kupovali blago, ki so ga nato prodajali v svojih trgovinah. Tu ni bilo težav z ogljičnim odtisom ali prevozom blaga. To so bile odlične in najkrajše možne dobavne verige. Nato smo v Sloveniji želeli biti podobni drugim in smo na silo likvidirali vse te trgovce. Videl sem nekatere pogodbe o prodaji teh trgovin večjim sistemom, zato me nihče ne bo prepričal, da to ni bila katastrofa. V Sloveniji imamo trenutno več tujih trgovcev, večinoma gre za stare trgovske družine, ki so uspele vladajoče ljudi v Sloveniji prepričati, da jim prodajo najboljšo zemljo, ki se vedno nahaja v predmestnih predelih. Če pogledamo samo Mursko Soboto, so vse mestne vpadnice pokrite s trgovinami. Nekoč so imeli ključe od mesta župani, danes jih imajo trgovci. In to maloprodajni trgovci, torej tisti, ki imajo denar, a teh mi več skoraj nimamo.«
Bi se Mercator v slovenski lasti obnašal drugače od nemškega trgovca?
»Bi. Trgovec se obnaša tako, kot se obnašajo njegovi lastniki. Pri tujih trgovcih gre večinoma za velika družinska podjetja, med lastniki Mercatorja pa so bile tudi kmetijske zadruge, različni obrati, predelovalna industrija, vsi so bili na nek način sestavni del tega sistema, to je bistvena razlika. Zdaj pač razmišljajo tako kot vsi drugi trgovci.«
Kako pa se njihov način razmišljanja razlikuje od domačih trgovcev?
»Večkrat se na primer dogaja, da najbolj kakovostno živilsko blago iz Slovenije potuje v Avstrijo in Nemčijo. Zakaj? V Sloveniji imamo ene najstrožjih zakonov glede pridelave hrane. Gre za izdelke, ki jih želijo vsi, nihče pa ne bi rad zanje plačal toliko, kolikor so res vredni. Uporaba antibiotikov, fitofarmacevtskih sredstev ali mineralnih gnojil je pri pridelavi omejena na minimum. Drugje lahko tega uporabljajo več, zaradi česar je njihova proizvodnja cenejša, posledično so cenejši tudi njihovi izdelki. Če torej želijo trgovci iztržiti več, morajo te naše najbolj kakovostne izdelke prodati v tuji državi, kot nadomestek pa ista trgovska veriga v Slovenijo iz tujine pripelje izdelke nižje kakovosti. To me najbolj boli, saj smo sposobni pridelati nadpovprečno kakovostno hrano, ne moremo pa je doma prodati. Tako mora slovenski davkoplačevalec, ki prav tako sofinancira vse kmetijske subvencije, posledično kupovati slabše blago, čeprav živi v državi, kjer se proizvaja boljše.«
To naj bi korigirali tudi z uvedbo sheme izbrane kakovosti. Prašičereja, ki je za Pomurje pomembna panoga, bo v shemo vstopila takrat, ko bodo dosegli 190 tisoč doma rojenih živali. Je konsenz glede tega res dosežen ali menite, da nekaterim to ne ustreza in se bodo trudili, da še dolgo do tega ne pride?
»Kmetijstvo je gospodarska dejavnost. Tisti, ki v Sloveniji prodajajo poceni meso, se zagotovo ne strinjajo z uvedbo izbrane kakovosti, saj v tem delu to za njih lahko pomeni zmanjšanje prometa. To ne ustreza niti državi, saj izbrana kakovost pomeni pritisk na minimalno plačo. Če želimo več denarja za kmete, se mora minimalna plača dvigati. Tudi gospodarska zbornica bo pri tem takoj skočila. Vsepovsod se vse začne in konča z denarjem. Seveda bodo tisti, ki zdaj dobro živijo na račun obstoječega sistema, vedno delali proti temu. To so taki, ki imajo recimo 60 nemških prašičev in 40 slovenskih, a bi radi vseh 100 prodali kot slovenske. Ampak izbrana kakovost je prava in družbeno odgovorna pot, zato moramo vztrajati na njej.«
»Če pogledamo samo Mursko Soboto, so vse mestne vpadnice pokrite s trgovinami. Nekoč so imeli ključe od mesta župani, danes jih imajo trgovci. In to maloprodajni trgovci, torej tisti, ki imajo denar, a teh mi več skoraj nimamo.«
Zaenkrat je teh izdelkov v trgovinah še vedno zelo malo v primerjavi z ostalimi.
»Zaenkrat še res, a sem prepričan, da jih bo vedno več. Glede tega sem optimist.«
V zadnjih letih se zdi, da se kmetijstvo vedno znova sooča z isto težavo – to so nizke odkupne cene na vseh področjih. Pri tem naj bi trgovci pritiskali na predelovalno industrijo, ta pa na kmete, ki so najnižje v tej verigi.
»To je enako po celem svetu. Del rešitve je torej v shemi izbrane kakovosti, del v alternativni prodaji malih kmetov, ki ne poteka preko velikih trgovskih sistemov. Prepričan sem tudi, da se bodo dopolnilne dejavnosti na kmetijah še širile, lahko bi jih izkoristili tudi turistični ponudniki. Pri tem bi lahko na enostaven način pomagala tudi država, in sicer tako, da bi se odpovedala polovici davka na dodano vrednost za kupljeno hrano, ki je bila proizvedena v Sloveniji. To so nekatere države že naredile in izkazalo se je, da deluje. Na ta način bi povečali prodajo domačega blaga, na koncu pa se bo DDV izravnal.«
Lani se je ob prvem valu epidemije za trenutek zazdelo, da smo se v državi začeli zavedati pomena samooskrbe, da bodo odslej vsi doma vrtnarili in kupovali hrano od domačih ponudnikov, a se je to nato hitro razblinilo. Cena je še vedno glavni dejavnik pri potrošnikih.
»Spet smo pri trgovcih, ki sedijo na Dunaju in tam odločajo, kaj se bo v Sloveniji dogajalo. Tudi drugi primeri so. Recimo v Španiji, ki skoraj polovico Evrope zalaga s povrtninami. Veliki igralci po takšnih obdobjih vedno praktično zastonj prodajajo svoje izdelke, s čimer sprostijo skladišča in vse kupce pokrijejo z minimalno ceno. Na ta način v drugih državah sprožijo krizo domačih pridelovalcev, in ko tamkajšnjo proizvodnjo spravijo na kolena, začnejo počasi spet dvigovati ceno svojih izdelkov. To je logika velikih sistemov, ki majhne države, kot je naša, obvladujejo brez težav. Tudi naši mesarji uvažajo poceni meso, ki pride iz blagovnih rezerv različnih držav, zaradi tega imajo domači rejci težave s prodajo. Kmetova osnovna logika je, da moraš takoj prekiniti s tisto dejavnostjo, s katero delaš izgubo, saj boš v nasprotnem primeru jutri propadel in se boš moral obesiti. Zato se nekateri raje s kmetijstvom več ne ukvarjajo.«
»Ko se na terenu pogovarjamo z lastniki malih kmetij, smo vsi za to, da bi jih morali ohraniti, nimamo pa pravega vzvoda za to. Pri iskanju rešitev za to v politiki pride do izraza moč odločanja, ki je pogojena s kapitalom. Tu so v prednosti veliki kmetje in večja kmetijska gospodarstva.«
Vem, da ste govorili v prenesenem pomenu, ampak v Franciji so dejansko bili številni primeri samomorov med kmeti, ki niso več zmogli pritiskov na trgu.
»To govorim iz izkušenj in odkrito lahko povem, da sem tudi jaz imel na telefonu kmete, s katerimi sem se moral pogovarjati o teh stvareh, ampak ne bi bilo korektno, da bi bolj podrobno o tem razpravljal. Predstavljajte si nekoga, ki je začel kmetovati pred 40 leti in takrat obnovil hišo in hlev. Danes so hiša, hlev in mehanizacija spet zastareli. Otrok pa pravi, da bo prevzel samo posodobljeno kmetijo. Zato gre sam na banko v želji po kreditu, s katerim bi nadaljeval družinsko dejavnost. Vzame milijon evrov kredita za sodoben hlev, ki ga bo odplačeval 20 let. Jutri se zgodi, da na trgu padejo cene mleka ali prašičjega mesa, a na banki za to nimajo posluha. Tu nastane kriza. Nekaj kmetij smo iz take situacije rešili tako, da smo se s skladom kmetijskih zemljišč dogovorili, da so od njih odkupili zemljo in jim jo dali nazaj v najem. V tem okolju kmet ne sme dobiti etikete, da je zavozil kmetijo, saj v tem primeru otrok ne bo ostal doma, prav tako ga bo stigmatizirala okolica. Težave naših kmetov so enake kot pri francoskih, le ekonomija obsega je drugačna.«
Napovedana ukinitev vezane reje v govedoreji sproža precej polemik. Vi menite, da je lahko to tudi priložnost za Goričko?
»Absolutno. Na Goričkem imamo idealne možnosti za pridelavo kakovostnega mesa in mleka, ki bi ga lahko tudi dražje prodali kot seneno mleko. Logika lagodnega življenja na Goričkem je danes takšna, da imaš tam lepo hišo in pet solat na vrtu, pokosiš 20 arov trave okoli hiše in gledaš dol s hriba. Potem pa moraš ob štirih zjutraj vstati in se peljati na delo v Avstrijo, ko se vrneš in naješ, je ura že šest popoldne in kmalu je dneva konec. Lahko pa si predstavljamo Goričko kot pokrajino, v kateri bo mrgolelo krav, zaradi tega bo tudi primerno obdelana, popašena in pokošena. Za kaj takega pa je treba zjutraj vstati in iti v hlev, nakrmiti živali, jih pomolsti, narediti sir in tako naprej. Ampak to že večini ljudi predstavlja strašno veliko breme. Kljub temu je nekaj posameznikov na Goričkem v tem prepoznalo zanimivo tržno nišo in spoznalo, da to vendarle ni tako težko. Kmetije, ki pridno delajo v tej smeri, se lepo razvijajo. Vesel sem, da so to mlade kmetije, ki dobro poslujejo. Že večkrat smo predlagali sofinanciranje reje krav dojilj, do katerega bo tudi prišlo. Goričko mora biti obvezno del nove skupne kmetijske politike. S to novo logiko se namreč v pokrajini vzpostavlja nov koncept življenja, zato bi rad, da država tem ljudem pomaga.«