Franci Just je letošnji prejemnik kulturne nagrade Mestne občine Murska Sobota (MOMS) za življenjsko delo. Z enim najvidnejših raziskovalcev književnosti slovenskega panonskega prostora, organizatorjem in tvorcem nekaterih najpomembnejših festivalov, prireditev in drugih dejavnosti na področju kulture v Murski Soboti v zadnjih nekaj desetletjih, ki je zaposlen kot profesor na Srednji poklicni in tehniški šoli, smo se pogovarjali o njegovem delu.
Najprej – kaj vam pomeni prejeta nagrada?
»Odkrito priznam, da me je pri kulturnem udejstvovanju tu in tam preplavil občutek, da moje delo, zlasti raziskovanje literarne in kulturne preteklosti našega panonskega prostora, zunaj ozkih strokovnih krogov nima učinka in le malokoga zanima. Spraševal sem se, preprosto povedano, ali moja dognanja nagovarjajo malce širšo javnost in so zanjo morda neka kulturna vrednost. Prejeto nagrado razumem kot pritrdilen odgovor. Hvaležen sem predlagateljema, da sta moje delo prepoznala za vredno nagrade. In zelo sem vesel vseh tistih iskrenih čestitk, iz katerih sem lahko razbral, da moje delo ljudem v našem okolju nekaj pomeni, ker je – morda si samo domišljam – majčkeno pripomoglo k zavedanju o bogastvu naše kulturne dediščine in h kulturnemu ponosu.«
Od kod izvira vaša ljubezen do književnosti?
»Odkar sem se tam na začetku osnovne šole naučil tekoče brati, berem leposlovje. Najprej so bile to knjige s seznama domačega branja in bralne značke, nato so sledile čedalje daljše in zahtevnejše, kasneje pa je naneslo tako, da je književnost v precejšnji meri določila moje življenje. Kot učitelj vsebine in vrednote književnosti posredujem dijakom, 25 let sem kot urednik in založnik spoznaval tudi njeno drugo stran, kako avtorski zapisi prehajajo v knjige in kako knjige prihajajo do bralcev. En specifični del književnosti tudi raziskujem in sem udeležen v procesu njene strokovno-znanstvene obravnave. Te vloge navajam zato, ker bi rad poudaril naslednje: tudi če vsega tega ne bi počel, bi tista prva vez ostala in bi bila književnost del mojega duhovnega življenja. Kajti literatura je posebno doživetje. Vsakokrat znova sem prevzet, ko ob branju začutim, kakšna prostranstva in globine osebnega ter skupnostnega bivanja zmorejo izraziti besedni umetniki in koliko lepega znajo izvabiti iz jezika. Literatura je izjemen prostor doživljanja. Razkriva občutja, čustva, misli, osebne in družbene odnose, ki se jih v stvarnem življenju niti ne zavedamo ali nam ostajajo skriti. Omogoča nam izkušnjo strahov, katastrof, tragedij, ne da bi jih morali dejansko doživeti. V njej lahko z druge perspektive, skozi pogled drugega, uzremo dotlej neznane prostore v sebi. Ti sicer fiktivni prostori, za katere nemalokrat slišimo očitek, da so izmišljeni in odmaknjeni od resničnega človeškega sveta, še kako govorijo o našem stvarnem življenju. To je moja izkušnja in literatura je zame posebno življenje. Življenje v življenju. V posebnih primerih pa začutim, da lahko človeka približa tudi presežnemu v filozofskem smislu. Ampak to je posebna zgodba …
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) Tako poteka pravilna vožnja v spornem dvopasovnem krožišču v Lendavski ulici
Pri vključevanju v krožišče z dvema prometnima pasovoma moramo najprej zapeljati na levi oz. notranji prometni pas, če krožišča ne nameravamo zapustiti pri prvem izvozu. V krožišču v Lendavski ulici v Murski Soboti se večina voznikov tega ne drži.
Moje širše zanimanje za književnost in dogajanje okrog nje pa se je začelo med študijem. Takrat so nastali tudi moji prvi javni zapisi o njej, objavljeni prav v Vestniku. Takratna urednica za kulturo Brigita Bavčar je bila naklonjena kulturni ustvarjalnosti mlade generacije ustvarjalcev iz Pomurja in je konec 70. let v nadaljevanjih objavila moj zapis o pomurski poeziji. Seveda je ta objava delovala name spodbudno, pohvalno se je o tem zapisu izrazil tudi Franc Zadravec, ki nam je takrat predaval sodobno slovensko književnost. To je bila zame dodatna spodbuda. Kasneje se je to moje literarnokritiško in publicistično zanimanje razširilo na raziskovanje književnosti slovenskega panonskega prostora, še posebej prekmurske.«
Zakaj prav prekmurske?
»Ker je bila prekmurska književnost v slovenski literarni zgodovini siva lisa. Če prelistamo npr. reprezentativne literarnozgodovinske preglede slovenske književnosti, se lahko o tem hitro prepričamo. Prekmursko književnost predstavljajo namreč kot obroben narečni literarni pojav in poleg obeh Küzmičev omenjajo le še nekaj piscev iz 18. in 19. stoletja. Domači raziskovalci na čelu z Vilkom Novakom so to predstavo popravili, pobarvali to sivo liso in pokazali, da je prekmursko slovstvo veliko bogatejše in da poleg verskih obsega tudi zvrstno raznolika posvetna besedila. Jezikoslovca Martina Orožen in zlasti Marko Jesenšek pa sta dokazala, da ta književnost ni bila pisana v narečju, ampak so njeni tvorci ustvarili nadnarečni jezik, t. i. prekmurski ali vzhodnoslovenski knjižni jezik. Še zmeraj pa je v obravnavah prekmurske književnosti izostajal njen leposlovni del. Raziskovanje tega malo poznanega 'ozemlja' me je pritegnilo in ko sem zbiral ter analiziral prekmurska umetnostna besedila, se je izkazalo, da gre sicer za količinsko manjši del prekmurske književnosti, ki pa je zvrstno pester in slogovno zanimiv ter mestoma tudi literarno-estetsko prepričljiv. Vsekakor so izsledki upravičili raziskovalni napor.«
Kateri so ti izsledki?
»Če se z nekaj nujne distance ozrem na popotovanje po tem dotlej malo poznanem ozemlju, bi lahko rekel, da sem 'kartografiral' dva njegova predela. Za starejšo prekmursko književnost 18. in 19. stoletja sem pokazal, da je poleg verskih in neumetnostnih posvetnih besedil ustvarila tudi umetnostna in da je bila prekmurščina tudi literarni jezik. Družbeno-zgodovinski in kulturni kontekst njihovega nastajanja, njihovo vsebino, slogovne in zvrstne značilnosti sem opisal v knjigi Veršuši, pripovedávke in zménje 1. V knjigi Med verzuško in pesmijo pa sem presegel dotlej prevladujoče mnenje, da je bilo z letom 1919 konec v prekmurskem jeziku pisane književnosti, in pokazal, da je ta nastajala še lep čas po združitvenem letu tako v Prekmurju kot med prekmurskimi izseljenci v ZDA. Morda še porabski del tega popotovanja: s knjigo Besede iz Porabja, besede za Porabje sem pokazal, da ima Porabje poleg etnografsko-jezikovnih in drugih posebnosti tudi svojo literarno preteklost in sedanjost.«
Zaposleni ste kot profesor. Kako danes predavati in približevati književnost, sploh iz starejših obdobij, in pomen materinščine dijakom v luči digitalizacije, nenehnih tehnoloških sprememb …?
»Samo kakšen zagrizen zagovornik točno določene pedagoške teorije bi vam na to vprašanje odgovoril enoznačno in dodal svojo 'rešitev'. Večina, ki to počnemo v praksi, pa bi verjetno bolj skromno dejala, kot bom sedaj jaz: ni zveličavnega recepta, poleg nekaj standardiziranih učnih protokolov so možni različni pristopi, običajno jih izbiramo ali kombiniramo glede na učne situacije in cilje. Skratka: vedno znova se učimo plavati.«
Ste predsednik Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja. Kako pomembno je to, da se slavisti združujejo ne zgolj na nacionalni, temveč tudi na regionalni ravni?
»Tako kot imajo kulturne posebnosti območja, na katerih pokrajinska slavistična društva delujejo, imajo različne potrebe in pričakovanja tudi slavisti na teh območjih. Z organiziranostjo in združevanjem na regionalni ravni lahko pokrajinska društva tem potrebam ustrezno prisluhnejo in se, če je tudi to njihova usmeritev, vključujejo v kulturno dogajanje v regiji. Naše društvo se trudi uresničiti oboje: povezati slaviste in slavistke na območju našega delovanja in prispevati k jezikovno-kulturnemu razvoju našega skupnega prekmursko-prleško-porabskega prostora.
V zadnjem času smo precej dejavni pri vključevanju v kulturno dogajanje na našem območju. Imamo kar nekaj predanih članov in članic, s katerimi smo izvedli več pomembnih kulturnih projektov in dodali nekaj svojih kamenčkov v kulturni mozaik našega prostora. Zelo dejavni in mislim, da tudi uspešni, smo npr. na področju oblikovanja kulturnega spomina. Pripravili smo več spominskih literarnih prireditev in priložnostnih knjižnih izdaj, s katerimi smo počastili spomin na slovstvene ustvarjalce iz našega prostora. Tako npr. smo leta 2022, ob peti obletnici smrti Milana Vincetiča, izdali knjigo njegovih še neobjavljenih zgodnjih in zadnjih pesmi Postile ter posneli dokumentarni film o njem Jaz sem mravljišče drobnih smrti. Lani smo se z recitalom V mojom gjeziki je moj dom vključili v proslavljanje 300. obletnice rojstva Števana Küzmiča in v naš založniški program vpeljali knjižno zbirko So z nami, smo z njimi ter v njej izdali dve knjigi: s prvo smo počastili Küzmičevo obletnico in še 150. obletnico smrti Janoša Kardoša ter 100. obletnico rojstva Franka Bükviča, z drugo pa 150. obletnico smrti Petra Dajnka.
Seveda naš program ni samo komemorativen, če se malo pošalim, ne želimo oblikovati samo kulturnega spomina, ampak – mogoče zveni malo domišljavo – tudi kulturno prihodnost. Takšen namen ima namreč literarni natečaj Porabske litere, ki nam ga je v sodelovanju z Zvezo Slovencev na Madžarskem uspelo 'zagnati' leta 2022 in želi spodbuditi literarno ustvarjanje vseh generacij porabskih Slovencev.
Tudi jezikovna komisija, ki smo jo v društvu ustanovili lani, priča, da smo zasidrani v sedanjosti. Ta, sedanjost namreč, je na našem narečno pisanem območju zelo dinamična, za zadnjega četrt stoletja lahko celo govorimo o kulturni revitalizaciji narečij, še zlasti v Prekmurju in Porabju, kjer je nastal tudi kar obsežen nabor narečnih leposlovnih besedil. Ob tem se porajajo nova jezikovna vprašanja, ki jih bo komisija pretresala, podajala mnenje o njih in ozaveščala jezikovne uporabnike.«
Omenili ste Porabske litere, pri društvu Argo urejate tudi zbirko Med Rabo in Muro. Oboje nedvomno prispeva k ohranjanju slovenskega jezika in razvoju slovenskega bralca v Porabju ter tudi razvoju porabske književnosti. Ste z doslej narejenim zadovoljni?
»Pobudnik literarnega natečaja Porabske litere je bil naš slavistični kolega in pisatelj Štefan Kardoš, ki si je več let prizadeval zanj. Vesel sem, da sem lahko sodeloval pri uresničitvi njegove pomembne in plemenite zamisli. In če je Kardoš duhovni oče natečaja, lahko Marijano Sukič, legendarno urednico časopisa Porabje, imenujemo za botro natečaja. Ko smo namreč leta 2021 na Generalnem konzulatu RS v Monoštru skupaj s takratno konzulko Metko Lajnšček in predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem Andreo Kovač opredeljevali temeljne vsebinske in organizacijske okvire natečaja ter iskali zanj ime, je našo zagato rešila Marijana z imenitnim predlogom: Porabske litere. Morda je v imenu tudi nekaj simbolike: tako kot črke sestavljamo v besede, tudi z natečajem želimo, da bi prispevki udeležencev v doglednem času izpisali novo porabsko literarno zgodbo.
Kot sem že omenil, je namreč namen natečaja spodbuditi literarno ustvarjanje vseh generacij porabskih Slovencev in z njim rabo slovenskega jezika, bodisi v knjižni bodisi v narečni inačici, na zahtevnejši ravni. Morda bo v nekaj letih kateri od udeležencev natečaja postal avtor v knjižni zbirki Med Rabo in Muro. Ta zbirka, ki jo je od nekdanje založbe Franc-Franc prevzelo Društvo za humanistična vprašanja Argo, je pomembna kulturno in narodnostno. V zbirki vsako leto izide ena leposlovna knjiga. Za božično-novoletne praznike jo naslovniki skupaj s časopisom Porabje brezplačno prejmejo na dom kot knjižni dar. S takšno dostopnostjo knjig in njihovo vsebino, ki je literarno komunikativna in upošteva recepcijski okvir porabskih bralcev, zbirka prispeva k širjenju bralne kulture med porabskimi Slovenci in h krepitvi njihove slovenske narodne ter jezikovne identitete. Zbirka prispeva tudi k ohranjanju porabskega narečja, saj so literarna dela avtorjev iz Slovenije prestavljena v porabsko 'domanjo rejč'. Leposlovni prevodi v zbirki tudi razvijajo porabsko narečje, širijo njegove izrazne možnosti in ga utrjujejo kot literarni jezik. Zagotovo lahko zbirki pripišemo tudi nekaj zaslug za razvoj literarnega ustvarjanja porabskih Slovencev samih. V njej so namreč nastopili tudi trije avtorji iz Porabja, dva od njih z leposlovnim prvencem. Literarna dela porabskih avtorjev, objavljena v zbirki, tvorijo polovico v knjižni obliki natisnjene leposlovne produkcije Slovencev na Madžarskem.«
Kako pa vidite prihodnost slovenske besede in slovenstva v Porabju?
»Sodeč po zadnjih trendih je nekaj manj razlogov za zaskrbljenost. Za Slovence na Madžarskem se je lani opredelilo za tretjino več kot na popisu leta 2011. In v predzadnji številki tednika Porabje lahko beremo o pozitivnih narodnostno-jezikovnih učinkih programa spodbujanja gospodarske osnove avtohtone slovenske narodne skupnosti na Madžarskem, s katerim je Republika Slovenija finančno podprla gospodarstvo v Porabju. Po besedah Andreje Kovač so podjetniki začeli pogosteje uporabljati slovenski jezik in se bolj identificirajo s slovenstvom, samozavestnejša pa je tudi porabska slovenska skupnost. Ne vem, ali ta lastovka že naznanja porabsko pomlad, očitno pa ustavlja negativni trend upadanja vrednosti slovenskega jezika v Porabju, ki so ga zaznale sociolingvistične raziskave na začetku tega tisočletja. Žal pa ne prekinja še enega negativnega trenda, tudi potrjenega z raziskavami, 'izumiranja' porabskega narečja med porabskimi mladimi. Prispevki na lanskem natečaju Porabske litere namreč precej dobro odslikavajo generacijsko jezikovno razporeditev v Porabju: starejši udeleženci so jih zapisali v narečju, mlajši pretežno v knjižni slovenščini. V Porabju je izostal naravni medgeneracijski jezikovni prenos in prvi stik porabskih otrok s slovenskim jezikom praviloma omogoči šele porabska narodnostna šola, to pa je stik s knjižno slovenščino.«
Ob lanski 300. obletnici Küzmičevega rojstva ste odkrili najstarejši zapis o njegovi Bibliji, s Štefanom Kardošem ste izdali prvo knjigo v zbirki So z nami, smo z njimi, odkrili ste do sedaj neznano izdajo Sijartove knjižice Molitvi. Ob vseh dosedanjih projektih se zdi, da ste pri svojem raziskovalnem delu neutrudni. Kaj vas žene naprej in s čim se ukvarjate trenutno?
»Z odkritjem, ki ga omenjate, se mi je izpolnila tiha želja verjetno vsakega raziskovalca, da bi odkril kaj dotlej neznanega. Moje odkritje ni nekaj velikega, ne obrača na glavo dosedanjih dognanj, je pa razlog za drobno zadovoljstvo. Odkril sem dva doslej neznana in, kot kažejo evidence, najstarejša zapisa o Nouvem zakonu Števana Küzmiča in prekmurskih Slovencih. Prvi je članek jezikoslovca in zgodovinarja Karla Gottloba von Antona Nachricht von einem kleinen Slawischen Volke, ki je bil objavljen v uglednem leipziškem časopisu Allgemeiner litterarischer Anziger leta 1797 in v njem avtor piše o Nouvem zakonu, prekmurskih Slovencih, njihovem jeziku in etnični pripadnosti. Drugi je zapis nemškega učenjaka Johanna Cristopha Adelunga v drugi knjigi njegovega monumentalnega dela Mithridates iz leta 1809, v kateri je med skoraj 500 očenaši iz vsega sveta objavil tudi Küzmičevega iz Nouvega zakona.
Kaj me žene naprej? Če je pa toliko zanimivega, kar se mi zdi potrebno raziskati. Trenutno raziskujem in bom še nekaj časa, če mi bo seveda dano, sodobno prekmursko narečno književnost, nastalo po letu 1990. V teh treh desetletjih so avtorji iz Prekmurja in Porabja ustvarili izjemno bogat leposlovni opus, ki ga sestavljajo pesemska in prozna besedila, objavljena v različnih periodičnih tiskih, dramska besedila za ljudski oder v Prekmurju in Porabju, besedila na nosilcih zvoka, filmski scenariji in kar 43 samostojnih leposlovnih knjig. Ta besedilni korpus je najobsežnejši in najvitalnejši del sodobne slovenske narečne književnosti. Več kot dovolj razlogov za raziskovanje. Pa da ne bova ostala pri tako ohlapnem odgovoru na vprašanje o mojem raziskovalnem vztrajanju. Eno od gonil zanj je prepričanje, da lahko manjše nacionalne skupnosti, kakršna je naša slovenska, v globalni kulturi ohranijo svojo identiteto tudi z naslonitvijo na svoje kulturno izročilo. S tem ne mislim na domačijsko obujanje preteklosti, ampak na ustvarjalen dialog z njo, na iskanje tistih duhovnih sporočil, ki nas konstituirajo in nas delajo enkratne ter neponovljive. Tu nekje prepoznavam svoje mesto tudi v prihodnje: da kažem na to duhovno izročilo, luščim njegova sporočila, jih predstavljam. V želji, da to izročilo ne bi prehitro potonilo v pozabo, ga kdaj pa kdaj skušam tudi popularizirati, kot sva npr. storila lani s Štefanom Kardošem v omenjeni knjigi.«