Skupnostna psihiatrična obravnava (SPO), ki jo od leta 2013 izvajajo v Zdravstvenem domu Murska Sobota, je namenjena zdravljenju in pomoči ljudem s hudimi in ponavljajočimi se težavami v duševnem zdravju, kot so depresija, bipolarna motnja, shizofrenija in druge duševne bolezni. Kot pilotni projekt jo je ministrstvo za zdravje uvedlo v štirih zdravstvenih domovih, še na Ravnah na Koroškem, v Sevnici in Novem mestu, potem ko so ugotovili, da so regije, kjer je za duševno zdravje slabše poskrbljeno, ogroženost in težave prebivalcev pa večje. Prednosti take obravnave je več, med drugim pacienta obravnavajo v domačem okolju in v strokovnem timu, ki ga sestavljajo zdravnik psihiater, psiholog, diplomirana medicinska sestra, delovni terapevt in socialni delavec. Dolgoročni cilj pa je zmanjšanje števila hospitalizacij.
»Pacienta obravnavamo v domačem okolju, kjer se počuti bolj varno in domače in se mu lažje približamo,« je delovanje predstavila delovna terapevtka Danijela Čurič. Pogostost obiskov posameznega pacienta se določi glede na potrebe, ob poslabšanju ga obiščejo pogosteje in po potrebi napotijo v bolnišnico. »Če pride do poslabšanja bolezni ali so v stiski, nas lahko pokličejo in pridemo k njim na dom,« pravi Čuričeva.
Da vstaneš, je velik napredek
S pacientom delajo celostno. Po uvodnem razgovoru vsak strokovnjak s svojega področja naredi oceno o potrebni nadaljnji obravnavi, med seboj pa se dogovorijo, kateri strokovnjakov se bo, glede na težave v posameznem primeru, aktivneje vključil. Ljudje imajo različne težave, včasih imajo porušeno strukturo dneva, kar je pogosto pri osebah z depresijo, so pasivni, brezvoljni. Počasi jih skušajo vključiti v samostojno in običajno življenje. »Včasih je treba koga spodbuditi, da zjutraj vstane, si vzame zajtrk, se uredi, gre v trgovino in poskrbi zase. Za nekoga je že to, da vstane, velik napredek.« Nanje pa se obračajo tudi posamezniki, ki še niso bili pri psihiatru, ali pa jih pokličejo, ko se znajdejo v stiski, da jih usmerijo, na koga naj se obrnejo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Občina Lendava kot častna gostja sodelovala na sejmu na Madžarskem
Maja Feher je sodelovala tudi v tekmovanju za najbolj okusno nacionalno potico in s koruzno zlevanko osvojila tretje mesto.
Bolnike, ki so starejši od 18 let, k njim pošiljajo psihiatri, osebni zdravniki, centri za socialno delo in tudi drugi. Število pacientov narašča, v zadnjih dveh mesecih so imeli ogromno novih pacientov, pove Čuričeva. Povprečno jih imajo v obravnavi 50, doslej pa so jih v tem projektu obravnavali okoli 250. »Lahko bi rekli, da je pri nas več žensk kot moških, kar pa ne pomeni, da moški nimajo težav, jih pa morda drugače rešujejo in se z njimi spoprijemajo po svoje.« Strokovnjaki se ne srečujejo le z duševnimi težavami pacientov, ampak tudi z njihovo socialno problematiko in neurejenimi družinskimi razmerami, kar nemalokrat spremlja duševne težave.
Ivan Zelko:
"Jaz sem zbolel za paranoidno shizofrenijo, takrat sem videl stvari, ki jih ni. So se pa moje težave začele že prej, saj sem veliko pil. Pred kakšnimi desetimi leti sem bil zaposlen in zaradi jetrnega testa nisem opravil zdravniškega pregleda, pa me je delodajalec postavil pred dejstvo, ali grem na zdravljenje ali ostanem brez službe. Ko sem se zdravil, je prišla do izraza moja bolezen. Ko sem pil, nisem čutil, da sem bolan."
Prav je, da so aktivni
Paciente obiskujejo doma, zavedajo pa se, da je zelo pomembno tudi njihovo socialno življenje in da niso osamljeni. V zdravstvenem domu delujeta tudi dve podporni skupini, kjer se srečujejo ljudje s podobnimi težavami in družijo z namenom, da imajo kam priti in da aktivneje preživijo svoj čas. Izdelujejo različne izdelke, ustvarjajo, imajo treninge spomina, gredo na izlet ali obiščejo galerijo in muzej. V skupini jih je največ sedem, obiskujejo pa jo lahko tako dolgo, dokler to želijo. Skupina se srečuje tedensko in tako lahko tedensko spremljajo stanje pri posameznikih, še pove Čuričeva.
Sodelujejo in povezujejo se še z drugimi ustanovami na področju zdravstva, sociale in zaposlitve, kot so Detel, Ozara, Želva in Hiša sadeži družbe, kjer so lahko te osebe aktivne. »Želimo, da kljub težavam čim bolj kakovostno zaživijo, da so čim bolj vključeni v okolje. Za nikogar ni dobro, da je sam med štirimi stenami, za osebe z duševnimi težavami pa še manj.« Pokazalo se je, da je bila skupnostna psihiatrična obravnava potrebna, splošen vtis je, da se je število hospitalizacij zmanjšalo tudi na račun skupnostnih timov, ki delujejo po regijah.
»Nihče me ni razumel«
Greta Škrilec se je v SPO vključila pred petimi leti in je danes zelo aktivna članica skupine. Poleg tega sodeluje v različnih društvih, kjer se povezujejo invalidi in diabetiki, balina, hodi na biblijske krožke v cerkev, pa tudi bere knjige in se udeležuje bralnih značk v soboški knjižnici. Raje kot televizijo in elektronske medije ima časopise. Piše tudi pesmi, take bolj protestne. Vedno pa ni bilo tako.
»Moje težave so se začele v začetku 90. let, po 30. letu,« pripoveduje. »Potem ko sem se izšolala za inženirko kemijske tehnologije, naredila strokovni in pripravniški izpit, sem delala v različnih službah, saj redne zaposlitve nisem dobila. Imela sem družino, majhnega otroka, poskrbeti pa sem morala še za starša, ki sta živela v drugem kraju. Tako v službi kot doma je bilo veliko dela, takega tempa nisem zmogla več. Pregorela sem. Najprej sem mislila, da imam kakšno bolezen, potem pa mi je prijateljica, medicinska sestra, svetovala, naj grem k psihiatru, in po zdravilih mi je bilo res bolje. Kljub temu vseh obveznosti, tako doma kot v službi, nisem zmogla in nekoč sem pristala v psihiatrični bolnišnici v Ormožu. Če bi me takrat kdo razumel, morda ne bi bilo tako hudo. Rekli so, da sem lena in naj se 'skup poberem', jaz pa preprosto nisem zmogla.
Včasih je bilo moje zdravje boljše, včasih slabše, največji problem pa je bil, da se o svojih težavah nisem imela s kom pogovoriti. Nihče me ni razumel, niti najbližji ne. Moje težave pa so se samo stopnjevale in zdravila mi niso več pomagala. Poleg tega sem, stara sem bila 37 let, v kratkem izgubila štiri svojce. Ko sem spet pristala v psihiatrični bolnišnici, sem se počutila, kot da mi je vse breme padlo. Mož je nekaj časa sodeloval pri zdravljenju, potem pa so začeli govoriti, da sem znorela, kar je vplivalo na najin odnos, tudi hčerki so govorili, da je mama nora. Okolica me takrat ni razumela. Ko sem se ločila, se preselila in postavila na lastne noge, se mi je stanje izboljšalo.
V Ormožu sem se zdravila skoraj deset let, preden sem se vključila v SPO. Redno hodim v skupino, kjer se družimo, ustvarjamo in hodimo na izlete. Veliko se tudi pogovarjamo o tem, kako smo preživeli teden in kakšne načrte imamo. Vsak, ki ima kakšne probleme ali osebne stiske, se lahko naroči na individualni pogovor pri strokovnjaku. Tu nas pripravijo na vsakodnevno življenje in spopadanje z različnimi težavami. Mene je delovna terapevtka naučila, kako se uporablja elektronska pošta. Ti strokovnjaki nam znajo pomagati in se vedno lahko obrneš nanje, ko imaš težave.
Zdaj sem že dalj časa v ravnotežju, moram pa skrbeti za svoje zdravje. Tako bolezen moraš sprejeti in se ne smeš vznemirjati ali iskati vzrokov, zakaj je tako in zakaj ravno ti. Pri zdravljenju moraš poleg stroke poslušati tudi sebe. Življenje si lahko osmisliš tudi tako, da delaš, kar te veseli.
Ljudje danes bolj razumejo, kaj so duševne bolezni, kot so nekoč, žal v mestih bolj kot na podeželju. Bolj so ljudje ozaveščeni o tem, manj so te bolezni stigmatizirane. Če bi mene takrat bolj razumeli in bi pravi čas dobila ustrezno pomoč, se bolezen ne bi tako razvila. Mislim pa, da je danes za večji razmah duševnih bolezni krivo tudi neupoštevanje delovnopravne zakonodaje. Veliko je prekarnih delavcev, mobinga v službi in zaposlitve, kjer ni določene ure, kdaj ljudje delajo. Delodajalec ne upošteva, da imajo družine. Zato je danes tudi stisk več.«
Greta Škrilec:
"Nihče me ni razumel, niti najbližji ne. Moje težave pa so se samo stopnjevale in zdravila mi niso več pomagala. Poleg tega sem, stara sem bila 37 let, v kratkem izgubila štiri svojce. Ko sem spet pristala v psihiatrični bolnišnici, sem se počutila, kot da mi je vse breme padlo. Mož je nekaj časa sodeloval pri zdravljenju, potem pa so začeli govoriti, da sem znorela, kar je vplivalo na najin odnos, tudi hčerki so govorili, da je mama nora. Okolica me takrat ni razumela."
»Takrat je prišla do izraza moja bolezen«
Ivan Zelko se je v ta program vključil pred približno tremi leti prek centra za socialno delo, prej pa je bil v Ozari. »Njihovi strokovni delavci me obiščejo enkrat tedensko, vprašajo me po počutju in ob njihovi pomoči si pripravim tablete za ves teden. Nekoč, ko se mi je zdravje poslabšalo, so mi tudi organizirali prevoz v psihiatrično bolnišnico. Peljejo me tudi po opravkih, v trgovino, skupaj počnemo bolj praktične stvari. Naučili so me tudi, kako se dela z denarjem, saj si prej nisem znal razporediti denarja in sem preveč porabil, kar mi je povzročalo veliko stisko.
To, da hodijo k meni, je dobro, da nisem tako sam, ker če ne hodiš ven in si sam, se bolezen samo poslabša. Jaz sem zbolel za paranoidno shizofrenijo, takrat sem videl stvari, ki jih ni. So se pa moje težave začele že prej, saj sem veliko pil. Pred kakšnimi desetimi leti sem bil zaposlen in zaradi jetrnega testa nisem opravil zdravniškega pregleda, pa me je delodajalec postavil pred dejstvo, ali grem na zdravljenje ali ostanem brez službe. Ko sem se zdravil, je prišla do izraza moja bolezen. Ko sem pil, nisem čutil, da sem bolan. Ampak tudi moj oče je imel shizofrenijo.
Živim v bližini nekdanje žene, s katero imam dober odnos. Pogleda, kako sem, jaz pa sem odgovoren tudi za urejanje okolice hiše in ji pomagam pri različnih opravilih. Ima dva kužka, ki ju rad vodim na sprehod, to me veseli, pomagam pa tudi drugim, če kdo potrebuje pomoč. Vsak dan mi pripeljejo toplo kosilo, zvečer pa si sam kaj vzamem. Ob večerih tudi gledam televizijo, najraje kviz Vem.
Različni obiski, tudi sodelavcev Ozare in drugih, mi veliko pomenijo. Skoraj vsak dan kdo pride, če nikogar ni, pa grem jaz na obisk k teti in stricu ali se zapeljem naokrog s kolesom. Grem na kakšno kavo, po gostilnah pa ne hodim.
Nekateri bolnike z duševnimi težavami dobro sprejmejo, drugi pa pravijo, da se samo delaš norega. Jaz sem bil že 13- krat v psihiatrični bolnišnici, in če ne bi bilo skupnostne obravnave in druge pomoči, bi bil verjetno še večkrat. Lepo je, da prihajajo na dom in ti pomagajo, če se slabo počutiš ali imaš slabe misli. Že to te pomirja, da se lahko na nekoga vedno obrneš.«
