»Najtežje je biti prerok med svojimi, vendar mi je uspelo. Zadovoljen in srečen sem, da je bilo moje delo prepoznano tako v domačem kot v tujem okolju,« se je na svoje dosedanje delo, ki ga je opravljal kot evangeličanski duhovnik ter evangeličanski škof, ozrl Geza Erniša. Kljub temu da izpolnjuje vse pogoje za upokojitev, še naprej opravlja službo duhovnika v evangeličanski cerkvi v Moravskih Toplicah, prav tako je urednik Evangeličanskega koledarja in Evangeličanskega lista. »Službo evangeličanskega duhovnika še vedno opravljam z veseljem in veliko mero odgovornosti. Prav je, da v teh trenutkih stojim cerkvi ob strani, kajti dala mi je veliko.«
Pozitivna ocena, ker znal razmišljati s svojo glavo
Življenjska pot Geze Erniše, rojenega leta 1952, se je začela v Tešanovcih, kjer je odraščal skupaj z bratom Jožetom. V domačem kraju je obiskoval prve štiri razrede osnovne šole, preostale štiri pa na Osnovni šoli Bogojina. Nato se je vpisal na srednjo šolo v Novem Sadu, tudi na prigovarjanje svaka Jožeta Kuharja, takratnega inšpektorja slovenske evangeličanske cerkve. »Izobraževalna ustanova v Novem Sadu je bila neke vrste cerkvena gimnazija, ki je omogočala nadaljnji študij teologije, tudi zato sem se odločil zanjo. Takrat je še Svetovna luteranska zveza dajala štipendije za mlade, ki so se odločili za študij teologije,« je pojasnil Erniša.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Najprej je odšel v München, kjer je leto in pol bival in delal v ustanovi Collegium Augustinum, kjer so varovana stanovanja za starejše, v neposredni bližini teh stanovanj pa je tudi cerkev in bolnišnica. Potem pa je dozorela odločitev za študij teologije. »Ideja o tem je v meni zorela že od malih nog, nenazadnje prihajam iz verne družine. Že v osnovni šoli sem razmišljal, kaj nam želi teologija povedati. Sicer takrat morda še bolj iz otroške perspektive razmišljanja, pa vendar. Teologija nas namreč uči, da smo ljudje tako racionalna kot duhovna bitja, ta duhovna razsežnost oziroma razmišljanje izven okvirjev pa je bil zame izziv,« tako sogovornik. Klic po duhovništvu, ki ga je začutil že kot otrok, ga je torej vodil k študiju teologije. Tega je opravljal na teološki fakulteti Amosa Komenskega v Bratislavi, kjer je uspešno zaključil tri letnike študija, 4. letnik je opravljal na teološki fakulteti v Erlangnu, 5. letnik pa ponovno na bratislavski teološki fakulteti, kjer je tudi diplomiral.
»Nisem bil odličen študent, marsikateri izpit sem tudi ponavljal. Vendar pa mi je najbolj ostalo v spominu to, ko mi je profesor filozofije rekel, da mi bo dal pozitivno oceno, ker znam razmišljati s svojo glavo,« se je dogodkov iz časa študija spomnil Erniša. Dodal je, da je za mlade študij v tujini vsekakor prednost, saj se bolje izobrazijo tudi na jezikovnem področju. »Tudi sam se lahko brez zadržkov sedaj aktivno pogovarjam tako v nemščini kot v slovaščini, v obeh jezikih tudi pišem in prevajam, slovaščine pa sva z ženo, ki je po rodu Slovakinja, naučila tudi svoje otroke in vnuke.«
Osemnajst let je vodil slovensko evangeličansko cerkev
Po opravljeni diplomi na teološki fakulteti v Bratislavi je Geza Erniša šel služit vojsko v Črnomelj, nato pa je bil kaplan pri že pokojnem duhovniku Ludviku Novaku v Murski Soboti, kasneje pa še pri že prav tako pokojnem duhovniku Ludviku Jošarju v Bodoncih. Po opravljenem kaplanskem stažu in duhovniškem izpitu ga je čakalo delovno mesto na njegovi prvi župniji v Gornjih Slavečih. »Moji spomini na čas tamkajšnjega službovanja so prekrasni. Marsikaj smo skupaj s farani dosegli. Postavili smo novo župnišče, renovirali cerkev, nabavili nove orgle. To obdobje je bilo res uspešno, lepe spomine na življenje v Gornjih Slavečih pa ima tudi moja žena Ružena. Tam je namreč spoznala veliko ljudi, doživela mnogo lepih stvari, to pa se je trajno zapisalo tudi v njen spomin,« pripoveduje Erniša.
V času službovanja na Gornjih Slavečih je bil izvoljen tudi za seniorja slovenske evangeličanske cerkve, to funkcijo pa je opravljal med letoma 1995 in 2001. »Sinoda je nato sklenila, da bi zaradi lažjega razumevanja ta izraz spremenili v škof. Tako sem leta 2001 prvič postal škof slovenske evangeličanske cerkve, po prvem šestletnem mandatu pa sem kandidiral znova in še enkrat dobil zaupanje ljudi. Skupaj z inšpektorjem cerkve Aleksandrom Kerčmarjem sva tako kar osemnajst let, torej do leta 2013, vodila cerkev v dobrem in slabem. V tem obdobju pa smo dosegli tudi tako imenovani sporazum med evangeličansko cerkvijo in Vlado Republike Slovenije o duhovni oskrbi v slovenski vojski, ki velja še danes,« je pojasnil.
Delo Geze Erniše je bilo prepoznano tako v domačem kot v tujem okolju. Poleg naziva častni škof slovenske evangeličanske cerkve je leta 2013 dobil naziv Pomurec leta, istega leta pa mu je predsednik države Borut Pahor podelil visoko državno odlikovanje Srebrni red za zasluge za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje evangeličanske cerkve. Že leta 2008 je bil v Stuttgartu izvoljen v svet Svetovne luteranske zveze. »Vsa ta priznanja so potrjevala, da sem na življenje, vero in svet vedno gledal z odprtimi očmi, vendar pri tem nisem imel v fokusu le sebe, ampak predvsem to, kje živim, kje delam in za koga delam. Duhovniški poklic je namreč tesno povezan z ljudmi. Danes lahko zato mirno povem, da so mi vsa ta priznanja godila, saj niso bila prisiljeno dodeljena, ampak sem jih dobil zato, ker so ljudje v mojem delu prepoznali nekaj dobrega in pozitivnega.«
Družinski človek s številnimi hobiji
V obdobju vodenja slovenske evangeličanske cerkve se je Geza Erniša z ženo preselil iz Gornjih Slaveč v Moravske Toplice, v Erniševo domačo cerkveno občino, kjer je od takratnega duhovnika Gustava Skaliča prevzel duhovniško mesto. »V mojem življenju sta se prepletali služba in družina. Opravljal sem službo duhovnega voditelja cerkve in duhovnika, vseskozi pa sem bil družinski človek.« Z ženo Ruženo, s katero sta se spoznala v času Erniševega študija teologije v Bratislavi, sta si ustvarila tudi družino. Rodili so se jima trije otroci, in sicer Branko, Aleksander in Petra, imata pa tudi sedem vnukov. Poleg službenega in družinskega življenja pa je Erniša našel čas tudi zase in za svoje hobije.
Kot je povedal, se je kot otrok ukvarjal z marsikaterim športom, še dandanes pa si rad ogleda nogometne tekme. »Rad imam mojo Muro. Če se le da, grem na tekmo, da spodbujam nogometaše ter da se tam srečam s prijatelji.« Rad se poda tudi v hribe, pri čemer s ponosom izpostavi, da je že osvojil Triglav. »Moj hobi pa je tudi moj majhen vinograd. Zame je izziv pridelati dobro vino v moji majhni kleti. Zaradi veselja do pridelovanja vina sem tudi član evropskega reda vitezov vina, konzulata za Slovenijo, kjer sem vikar,« še pove. Rad tudi potuje ter spoznava zanimive ljudi in prekrasne pokrajine, saj mu to daje občutek svetovljanstva. »Ljudje nismo samo en otok, na katerega se zapremo, ampak smo socialna in družbena bitja. To, da spoznavaš druge ljudi, njihove navade, vero, običaje, vse to človeka bogati in razširja njegova obzorja. Prepričan sem, da bomo le s povezovanjem napredka, znanosti in duhovnosti v eno lepo celoto lahko poskrbeli za to, da na tem svetu ne bo takšnih razlik med ljudmi, kot so sedaj, in da bomo lahko živeli v miru in dostojanstvu. Brez miru med religijami namreč tudi v svetu ne bo miru,« je povedal sogovornik. Ob koncu najinega pogovora je ob današnjem prazniku dneva reformacije iskreno čestital vsem državljankam in državljanom Slovenije, ob prvem novembru pa vsem zaželel tih in spoštljiv priklon pri grobovih tistih, ki so za našo sedanjost storili marsikaj dobrega.