Jože Ružič se je rodil leta 1952 v Turnišču, kar je njegov najljubši kraj. »Tu sem kot 'Varašanec' preživljal čudovito in brezskrbno otroštvo ob očetu Jožefu, mami Ani in sestri Slavici. Družine v petih hišah blizu Marijine cerkve so tvorile nekakšno mini skupnost, v kateri smo veliko stvari počenjali skupaj, si pomagali, se skoraj vsak dan družili, veselili in včasih tudi skupaj žalovali. Tu je nastala štiriperesna deteljica nerazdružljivih prijateljev: Jožek Režonja, Slavek Žalik, Stanko Lebar in jaz. Bili smo sošolci vseh osem let, marsikatero smo skupaj ušpičili, delali načrte za prihodnost, predvsem pa smo se skoraj vsako popoldne podili za žogo, ob sobotah in nedeljah pa s kolesi obiskovali kino v Veliki Polani ali Beltincih.«
Leta 1959 je začel obiskovati osnovno šolo, oddaljeno od njihove hiše približno kilometer in pol, kamor pa je bilo treba priti peš – tako pozimi kot poleti, saj sta bila starša zaposlena, drugega prevoza pa ni bilo. »V šolo sem hodil zelo rad, od predmetov sem imel najrajši zgodovino in slovenščino. Sodeloval sem na veliko proslavah, posebej pa sem rad prebiral knjige z zgodovinsko tematiko. To je prišlo tako daleč, da mi je mama ponoči večkrat prišla ugasnit luč, saj sem bral dolgo v noč. Po osmih letih osnovne šole se je bilo treba odločiti, kako naprej. Štirje prijatelji smo imeli nešteto pogovorov na to temo, hoteli smo ostati skupaj, vendar se nam na koncu ni izšlo. Vsak si je izbral drugo srednjo šolo, jaz sem se odločil za gimnazijo v Murski Soboti.«
Odločitev z daljnosežnimi posledicami
To je bilo zanj popolnoma novo, neznano okolje, na gimnaziji ni bilo nobenega sošolca iz Turnišča. Zaradi zelo slabih avtobusnih povezav med krajema so ga starši vpisali v dijaški dom, katerega fantovski del je bil takrat v prostorih današnje Ljudske univerze. Kakor se je pokazalo pozneje, je imela ta odločitev zelo daljnosežne posledice v njegovem življenju. »V novo okolje sem se vživel zelo hitro, našel sem nove prijatelje tako v domu kot v šoli, poleg pouka sem bil aktiven v čedalje več dejavnostih. Verjetno najbolj usodno pa je bilo srečanje s sostanovalcem Edom Vrbnjakom, iskrivim prijateljem in odličnim kitaristom. Željo po igranju inštrumenta sem nosil globoko v sebi že v osnovni šoli, večkrat sem prosil očeta, ki je bil zaposlen v šoli kot računovodja, da bi mi kupil harmoniko, vendar ideji nikakor ni bil naklonjen. Kupil mi je moped, za harmoniko pa je rekel: 'Muzika? To pa ne!'
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
V drugem letniku gimnazije je prijatelj Edo v dijaškem domu ustanovil kitarski krožek. Zbralo se je pet sostanovalcev, ki naj bi se učili igrati kitaro, a je Jože ni imel. »Takrat se je oče le nekoliko omehčal in mi kupil akustično kitaro, kar je bil zame eden najlepših trenutkov v dotedanjem življenju. Akustična kitara je bila dovolj, da sem leta 1969 že prvič javno nastopil kot glasbenik na proslavi ob srečanju dijakov vseh dijaških domov Slovenije. Nato sem nastopal v različnih ansamblih: s sošolcem in harmonikarjem Štefanom Tibautom sva ustanovila skupino Zvonček, leta 1971 pa sem z bratrancem Stankom Lebarjem in Ivanom Horvatom, Lukijovim Vanekom, nastopil na veselici na Kobilju, kjer sem prvič zaslužil nekaj denarja. V šoli smo potem pri tehničnem pouku izdelali še enostaven magnet, ga pričvrstili na kitaro in nastala je – električna kitara. Čudo sveta! Ojačevalne naprave še nisem imel, zato je toliko bolj trpel očetov radio Tesla, ki mi je služil kot majhno ozvočenje – nanj sta bila priključena kitara in mikrofon.«
Muziciranje mu je življenje zelo popestrilo. Poleg učenja je kot glasbenik sodeloval na številnih prireditvah, tako v šoli kot v dijaškem domu. V takratni srednji šoli niso kaj dosti hodili na ekskurzije, se mu je pa zelo vtisnil v spomin obisk svetovnega prvenstva v košarki leta 1970 v Ljubljani, kjer je Jugoslavija postala svetovni prvak. Skupina primorskih navijačev je v Hali Tivoli izobesila velik transparent »Luna vaša, zlata naša«, s katerim so hoteli zbosti Američane, ki so leto prej prvi stopili na luno, na svetovnem košarkarskem prvenstvu pa bili šele peti. Kljub številnim srednješolskim obveznostim je Jože še vedno gojil veliko ljubezen do branja zgodovinskih knjig. Zato je bilo po uspešni maturi leta 1971 nekako samoumevno, da ga bo zgodovina več ali manj spremljala vse življenje. Vendar takrat še ni niti slutil, da bo njegova druga, sicer zahtevna, a z dogodki izredno pestra in bogata, življenjska spremljevalka glasba.
Prekmurcem odnesli 150 litrov vina
Po maturi na soboški gimnaziji sta se s sošolcem Štefanom Tibautom vpisala na študij zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ker sta imela ansambel, sta želela glasbeno dejavnost nadaljevati in tudi skupaj študirati. Žal pa sta se njuni glasbeni poti kmalu razšli, ker so ga že ob koncu prvega letnika na fakulteti k sodelovanju povabili trije študenti glasbene akademije (trobentač, klarinetist in basist) ter njegov znanec iz Nedelice, harmonikar Jože Gerenčer. »Ustanovili smo odličen narodnozabavni ansambel Mladi, v katerem sem igral kitaro. Nastopali smo v glavnem na Gorenjskem, en dvodnevni nastop smo imeli tudi v Nedelici. Ves čas študija sem stanoval v Akademskem kolegiju blizu Gospodarskega razstavišča. V tretjem nadstropju kolegija je bila prava prekmurska kolonija, kjer sem se že prvi dan po prihodu počutil kot doma. Ko si po kamnitih stopnicah prišel do tretjega nadstropja, si se skoraj obvezno ustavil v prvi sobi pri stopnišču, kjer sta stanovala Štefan Baler in Štefan Cipot. To je bila nekakšna sprejemnica, kjer se je ves čas nekaj dogajalo. Tam smo se ustavili na kavi, razpravljali, se zabavali, kvartali, malicali ali pa samo preprosto potrkali in pozdravili oba Pišteka. V istem nadstropju sva bila soseda v sobah z Vladom Kreslinom, s katerim sva že takrat veliko razpravljala predvsem o glasbi, o kateri kot velika prijatelja razpravljava še danes.«
Poleg študija je začel zelo zgodaj delati v Klubu prekmurskih študentov, ki ga je en mandat tudi vodil. Ravno v njegovem mandatu se jim je pri organizaciji tradicionalne Bujte repe pripetil skoraj neverjeten dogodek. »Za prireditev smo v Lendavskih goricah kupili 150-litrski leseni sod vina in ga s težavo nekako pritovorili v menzo študentskega naselja, kjer je takrat potekala Bujta repa. Ko smo dan pred veselico prišli urejat dvorano, soda z vinom ni bilo. Nismo mogli verjeti, hkrati smo bili v veliki stiski, saj smo pijačo naslednji dan nujno potrebovali. Poklicali smo policijo, ki je ugotovila, da so sod z vinom odnesli študenti enega izmed študentskih domov v naselju, ga postavili na balkon v svojem četrtem nadstropju in popili približno 20 litrov. Popitega vina jim nismo zaračunali, pozneje smo postali celo dobri prijatelji. Ta dogodek je bil lep čas ena glavnih tem študentskih pogovorov iz serije saj ni res, pa je.« O tem (in še marsičem drugem) so pogosto razpravljali na sestankih kluba, ki so bili v restavraciji Rio v Ljubljani in so se običajno končali pozno ponoči z gromkim prepevanjem prekmurskih pesmi.
Imel 17 različnih avtov
Leta 1973 je prišlo do dogodka, ki je odločilno zaznamoval njegovo življenje naslednjih petdeset let. Štirje Jožeti (Gerenčer, Glažar, Vukan in Ružič) so ustanovili glasbeno skupino Magnet. »Po prvem nastopu v Žižkih leta 1973 smo štiri leta nastopali v gostišču Šinjor v Martjancih. Tam smo bili vsak petek in soboto, tako da sem bil neprestano na avtobusu med Ljubljano in Mursko Soboto. Zato sem že istega leta kot študent kupil svoj prvi avto, Volkswagnovega hrošča. Postal sem velik ljubitelj avtomobilov, do danes sem imel 17 različnih. Najbolj mi je ostal v spominu alfa romeo iz leta 1977, temnomodri športni lepotec s posebnim zvokom motorja.«
Ves čas ukvarjanja z glasbo je skrbel tudi za vrhunsko glasbeno opremo Magneta. »Že leta 1974 smo šli kupit nove ozvočevalne naprave in inštrumente v Zürich, v letih 1977 in 1978 pa smo se s prastarim kombijem IMV kar dvakrat zapored podali po inštrumente v London. V osemdesetih letih smo po vsej Jugoslaviji spremljali veliko pevcev in pevk zabavne glasbe, med njimi so bili Ivo Mojzer, Alfi Nipič, Marijan Smode, Darko Domijan, Zlatko Pejaković, Vladimir Savčić - Čobi in Neda Ukraden. Leta 1988 smo začeli snemati lastno glasbo v postavi Miha Balažič, Branko Sapač, Boris Vučkič, Vlado Mičev in jaz.« Izdali so sedem albumov (kasete in cedeji), posneli 61 lastnih skladb, od katerih so največje uspešnice Bodi srečna Julija, Oženil se bom, Jutri sin slovenski bo vojak, Julija, Monika, Danes je tvoj rojstni dan, Ne joči Marija in Adijo ljubica. Sami in skupaj z Nedo Ukraden so nastopali po vsej Jugoslaviji, gostovali v Nemčiji, Avstriji, Švici in Avstraliji. V devetdesetih letih so s Simono Weiss kot prvi slovenski izvajalci zabavne glasbe imeli turnejo po športnih dvoranah. Začeli so v nabito polni Hali Tivoli v Ljubljani, nadaljevali z dvema koncertoma isti dan v mariborski dvorani Tabor (na obeh koncertih je bil z njimi italijanski zvezdnik Al Bano) in nato obredli skoraj vso državo. Za izdane nosilce zvoka so prejeli tri zlate in dve srebrni plošči.
Skupina Magnet se je poslovila od odrov na jubilejnem koncertu ob petdesetletnici delovanja 3. decembra letos v Benediktu, o čemer smo v Vestniku že poročali. Jože je zasedbo vodil vseh petdeset let. Na poslovilnem koncertu je prejela platinasto ploščo za izjemne dosežke v glasbeni industriji in priznanje Mestne občine Murska Sobota.
Poučevanje v Murski Soboti
Po diplomi na filozofski fakulteti se je kot profesor zgodovine zaposlil na Centru poklicnih šol, današnji Srednji poklicni in tehniški šoli v Murski Soboti, ki ji je ostal zvest do upokojitve leta 2022. V času združitve SPTŠ in gimnazije v osemdesetih letih je deset let poučeval tudi na soboški gimnaziji. Poleg poučevanja je bil skoraj ves čas službovanja mentor mladine. Prirejali so vrsto prireditev, od katerih je bila najbolj odmevna SPTŠ ima talent. Vsak razred je dal predstavnika ali ekipo z različnih področij (glasba, humor, šport, ročne spretnosti), telovadnica je bila nabito polna, razredi so skupaj s profesorji navijali za svojo ekipo.
Zmagovalci so dobili nagrade in o njih se je govorilo še leta po tem, ko so že zapustili šolo. »Kot glasbenik sem bil od prvega do zadnjega dne zaposlitve odgovoren za tehnično izvedbo šolskih proslav. Imel sem srečo, da so imeli ravnatelji posluh za nabavo kakovostne glasbene opreme, tako da smo imeli odlično ozvočenje in večino glasbil. Zaradi tega so dijaki zelo radi sodelovali v glasbenih skupinah in tako smo imeli na šoli vedno odličen pop-rock bend in narodnozabavni ansambel harmonikarjev. Najbolj odmeven nastop glasbenikov je bil vedno na informativnih dnevih, ki so se jih udeležili devetošolci s starši. Marsikateri dijak mi je pozneje v razredu povedal, da je bil eden izmed razlogov, zakaj se je odločil za vpis na SPTŠ, muziciranje odličnih šolskih ansamblov. Za ozvočenje proslav so bili seveda potrebni tonski tehniki, ki sem jih izbiral med dijaki, ki so to počeli izredno radi. Nekateri izmed njih so se razvili v vrhunske tonske tehnike, ki to delo zelo uspešno in profesionalno opravljajo še danes. Mednje spadata zlasti Matej Sukič, ki je danes direktor firme za ozvočenje ART Sound, in Denis Pozderec, vodja tehnike v Gledališču Park v Murski Soboti.«
Poleg množice lepih, uspešnih in nepozabnih dogodkov je bilo v njegovem življenju žal tudi nekaj takih, ki so ga zelo prizadeli in jih še danes ni popolnoma prebolel. »Eden takih je bila smrt dolgoletnega prijatelja in kitarista Magnetov Branka Sapača, ki je preminil v prometni nesreči leta 1996. Drugi je bila povsem nepričakovana smrt očeta leta 2002. Po tem dogodku smo z Magnetom zelo zmanjšali intenzivnost nastopov. Leta 2004 sem ustanovil podjetje ART Sound, ki se ukvarja predvsem z ozvočenjem in celotno tehnično izvedbo dogodkov. Do danes se je razvilo v vodilno podjetje v tej dejavnosti v Prekmurju.«
Želi si na olimpijske igre
Prostega časa v zasebnem življenju skoraj ni poznal. V najbolj aktivnih letih so imeli z Magnetom letno tudi več kot sto koncertov, ves čas je tudi poučeval na šoli. »V družini je bilo potrebnega ogromno razumevanja za mojo odsotnost z doma. Največ razumevanja in s tem zaslug, da sem lahko opravljal vse te dejavnosti, ima soproga Milena, ki tudi sama izvira iz glasbene družine, saj je njen oče Anton Rajner igral z Beltinško bando skupaj z Vladom Kreslinom in je bil zato veliko odsoten od doma. Za to razumevanje in skrb za naš dom sem ji neizmerno hvaležen. Imam hčerko Metko ter sina Mateja in Jožeka, vsi so že davno doštudirali in so v službah. V največje veselje pa so mi trije vnuki in dve vnukinji, trije so že srednješolci, dva sta še v osnovni šoli. Posebno me veseli, da se štirje od petih ukvarjajo z glasbo, igrajo različne inštrumente, in ko se zberemo, je prava veselica.«
Še vedno pa ima številne hobije. Mednje spadata branje časopisov in zgodovinskih knjig ter ogled filmov, letos sta ga navdušila Oppenheimer in Napoleon. Rad gre tudi na kakšen stadionski koncert, lani je bil na koncertu skupine The Rolling Stones na Dunaju, naslednje leto pa se bosta s sinom odpravila na festival Sziget v Budimpešto. Zelo rad si po televiziji ogleda športne dogodke vseh disciplin, v katerih sodelujejo slovenski športniki. »In še vedno se najde čas, da se tu in tam srečamo člani velike Magnetove družine, zelo prijetna so tudi srečanja z nekdanjimi sodelavci iz šole. Večkrat se na malici sestanemo tudi štirje dobri prijatelji, vržemo karte, poklepetamo o muziki in še o marsikateri aktualni temi. Posebno ljuba pa so mi družinska srečanja, na katerih se nas večkrat na leto ob različnih priložnostih zbere veliko sorodstva z ogromno dobre volje.«
Čeprav je videl že veliko sveta, ima v načrtu nova potovanja v kraje, kjer še ni bil. »V živo si želim slišati še kaj svetovnih glasbenih skupin in si ogledati kakšen velik športni dogodek, najverjetneje bom obiskal olimpijske igre 2024 v Parizu. Najpomembnejše pa je zdravje. Upam, da mi bo še dolgo služilo.«