Dejana Berdena smo na pomurskih glasbenih odrih pred epidemijo največkrat videvali kot člana glasbene skupine džeZZva, nastopal in sodeloval pa je še z drugimi glasbeniki in skupinami.
V zadnjih letih je bilo kar nekaj krajših in daljših glasbenih sodelovanj, pravi. »Solisti, skupine, gledališče, film ... Težko naštejem vse izjemne projekte in ljudi, ki sem jih srečeval, in seveda večina sodelovanj ostaja odprtih. Včasih gremo vsak svojo pot in se čez čas srečamo pri popolnoma novi zgodbi in novih zvokih.« Meni, da si vsak ustvarjalen človek želi v nekem obdobju srečevati čim več podobno raziskujočih in razmišljujočih ljudi. Nato lahko pride obdobje, ko se bolj posvetijo vsak svojim idejam na svojem področju. »Za letos težko načrtujem kakšne daljše turneje s katero koli zasedbo, seveda pa sproti nastajajo posnetki in tudi spletni koncerti. Upajmo, da kmalu tudi z občinstvom.« Načrtuje nekaj solističnih klavirskih albumov, s skupino džeZZva počasi pripravlja nov material, v načrtu je nov album skupine Patetico in še kar nekaj glasbenih izletov z zasedbami in solisti z vseh vetrov. »Z vsemi ljudmi, s katerimi sodelujem, se trudimo narediti kaj novega, morda tudi drugačnega. Večkrat pa se zgodi, da najlepši posnetki nastanejo takrat, ko najmanj načrtuješ ali pričakuješ.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Vsak nastop je užitek in posebna izkušnja
Ko glasbenik začuti čar nastopanja na odru pred občinstvom, je vsak nastop užitek in pomembna izkušnja, pravi Berden. »Ker me je že pred študijem začela zanimati improvizacija, mi je dokaj hitro postalo jasno, da se moram začeti kaliti na različnih področjih, od popa, rocka, etna, bluesa, jazza do klasike. Vse to je zahtevalo vedno boljšo tehniko igranja na glasbeni instrument, pri čemer mi je izdatno pomagal študij na pedagoški fakulteti Maribor, kjer sem diplomiral iz didaktike poučevanja klavirja.« Pravi, da težko izlušči najpomembnejše projekte v življenju. Pri vseh je spoznaval različne ljudi iz različnih držav, različnih kultur in včasih tudi različnih pogledov na glasbo, kar so s pridom obrnili v skupne note in se ob tem imeli karseda dobro.
Na njegovo ljubezen do glasbe in glasbene začetke je najbolj vplival oče Jože, ki je igral harmoniko, zato je bila pri njih doma živa glasba vsak dan na repertoarju. »Tako sem imel možnost biti na takšnih in drugačnih nastopih, poleg teh smo bili z družino kar pogosto obiskovalci nastopov drugih izvajalcev. Ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo pa sem v roke in ušesa dobil prvo kaseto jazz izvajalcev, kot sta Pat Metheny in Chick Corea, kar je dodobra prevetrilo moje zanimanje za iskanje novih in novih albumov nenavadne glasbe.« Prve glasbene nastope pred občinstvom je imel že v vrtcu, ko je na stričevi poroki zaslužil svoj prvi honorar, in seveda so se potem nastopi vrstili. To so bile proslave na osnovni šoli z vsemi možnimi gostovanji, nastopi na glasbeni šoli z gostovanji, folklora in on s harmoniko celotno osnovno šolo. »S štirinajstimi leti se je zgodila prva glasbena pop-rock skupina in potem kar nekaj nastopov doma in po Evropi. Še vedno se spomnim vprašanja profesorja fizike v drugem letniku na srednji elektrotehniški šoli v Mariboru, ali sem se že odločil, kaj bom študiral: glasbo ali elektroniko. Seveda sem se kasneje odločil za glasbo. Elektrotehnika mi je bila namreč takrat zanimiva, saj so prišli na trg moderni sintetizatorji in sem mislil, da jih bom lahko sam popravil, če bo kaj narobe.«
Prvi močnejši impulz, da se je začel resneje posvečati glasbi, je začutil nekje v drugem letniku srednje šole. »Jasno mi je bilo, da brez glasbe ne bo šlo. Tu so bila potovanja, druženja, zaslužek, polno lepe glasbe in lepih občutkov. To so bila hkrati leta spoznavanja različnih kultur in tako so v moje življenje vdrli zvoki jazza, etna in klasične glasbe.« Tako ga je življenjska pot odpeljala na pedagoško fakulteto v Mariboru, kjer so študenti, če so hoteli, imeli možnost precej širokega vpogleda v glasbeno umetnost.
Izmenjava energije s poslušalci in glasbeniki
Glasba je nekaj, kar je vseprisotno, pravi Berden. Ne more te razočarati, prav nasprotno, vedno je s teboj, povsod. Je navdih v slabih in veselih obdobjih. »Za glasbenika je glasba lahko tudi neke vrste zrcalo. Vsi imamo vsak na svojem področju ideale, morda samo trenutne cilje, ki jih želimo doseči, in glasbeniki imamo neke vrste srečo, da lahko vse te vmesne postaje na naši poti vedno znova in znova poslušamo.« Tako lahko nekako opazujejo samega sebe, prepoznajo napredek, občutja, ki jih dajejo občinstvu ali poslušalcu pred domačimi zvočniki, pravi pianist. »Vsekakor mi glasba ne pomeni samo zabave. Včasih glasbeniki razmišljamo tudi, kako bi kje zagodli malo drugače, da ne bi bilo vedno isto. Takrat poskušamo ustvariti kaj takega, česar še nismo slišali pri samem sebi ali drugem, in zopet dobi glasba neki nov pomen in izziv.«
Vsak, ki je glasbenik po srcu, v času pandemije močno pogreša stik z drugimi glasbeniki in predvsem z občinstvom. »Vsaj na mojem področju je to vir navdiha, saj nismo roboti, ki bi bili neobčutljivi za kakšen vzklik ali impulz s koncertnega prizorišča. Dejstvo je, da je glasba tudi neke vrste izmenjava energije s poslušalcem. Glasbenik se drugače dotakne strune oziroma glasbenega instrumenta, ko sliši, da nekdo ob tem uživa ali kakor koli že odreagira. Doma z enooko kamero namesto občinstva teh občutkov ni, so bližje plesu robota.« Je pa mogoče to tudi čas, da glasbeniki premislijo, kakšno glasbo bodo v prihodnje ustvarjali, se poglobijo vase in vsi skupaj na novo premislijo vlogo in pomen umetnosti. »Ta seveda ni samo v zabavi, ampak nas mora včasih zapeljati tudi k premisleku o življenju samem.« Dejan se najbolj sprosti, si nabere energijo, ko ne posluša, česar ni še nikoli slišal. »Če se le da, so zmagovalci tišina in zvoki narave.«