Zametki družinske obrti so v Noršincih, na Gregorinčičevi domačiji, kjer je lončarska in pečarska dela opravljal Johan Gregorinčič, rojen leta 1840. Pri njem je kot vajenec delal Franc Žuman, ki se je pozneje poročil s Frančiško, hčerjo lončarskega mojstra. Saša Žuman pripoveduje, da sta imela pradedek in prababica osem otrok, štiri sinove in štiri hčere. »Eden od osmih otrok je bil moj dedek Karel Žuman, ki se je leta 1951 z družino preselil v Ljutomer. Zgradili so hišo in delavnico in od takrat je lončarstvo tu,« pove. Z obrtjo sta se ukvarjala še dva brata, eden je ostal v Noršincih, drugi se je preselil v Ključarovce.
Karel Žuman je bil do leta 1973 pečar in lončar, od takrat pa se je ukvarjal le še z izdelovanjem lončenih izdelkov. Pri njem je bil nekaj časa zaposlen tudi sin Branko, ki se je pozneje usmeril v polaganje keramičnih ploščic. Naš sogovornik je tako obrtno delavnico prevzel neposredno od dedka, oče pa mu pri delu še vedno pomaga. »Od malih nog sem rasel z lončarsko dejavnostjo. Tega dela me sploh niso učili, ampak je vse prišlo spontano. Delavnica je bila doma. Kot otroka me sicer ni preveč zanimala, sem pa malo več začel delati v srednji šoli. Ko je bil dedek star 80 let, sva z očetom spoznala, da ne more več toliko delati, in začela sva mu pomagati. V tistem obdobju, ko smo bili v delavnici vsi trije, sem se največ naučil. Iz opazovanja, kajti občutka, ki je zelo pomemben, ti ne more nihče dati,« pripoveduje sogovornik.
Saša Žuman je obrt prevzel 1. januarja 1998. »Ko sem že nekaj ustvaril v delavnici, to je bilo malo pred srednjo šolo, je dal dedek moje izdelke na polico. Ne vem, ali jih je res kdo kupil ali jih je on načrtno odnesel in mi dal denar, ampak jaz sem takrat začel razmišljati, da imaš od tega lahko nekaj. Mi pa nikoli nihče ni rekel, da moram nadaljevati obrt. Tudi jaz sinu Teju govorim, da delavnico imamo, in če želi, bo to lahko delal, če ne, pa ne. Najbolj bom vesel, če se bo ukvarjal z nečim, kar bo imel rad.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Sobočanke zmagovalke kvalifikacijskega turnirja lige prvakinj: Apollon - Mura Nona 2 : 3!
To je to, na kar smo čakali. Mura Nona se je prebila v finale kvalifikacijskega mini turnirja lige prvakinj, kjer se je pomerila z ekipo Apollon Ladies, ki je bila gostiteljica, a le pogojno rečeno, saj ima klub svoj sedež v mestu Limassol, finale pa se je igral v Pafosu na stadionu Stelios Kyriakides. Pomurke so presenetile Ciprčanke in se uvrstile v drugo fazo tekmovanja. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Naraven material
Žuman delo nadaljuje v delavnici z enakimi vreteni in pečjo, kot jih je uporabljal dedek. Vse od začetka imajo v Lukavcih tudi svoj glinokop. Glino kopljejo vsaki dve leti, jo pripeljejo domov, nato pa mora vsaj eno zimo ostati zunaj. Sogovornik si jo potem sproti vozi v delavnico in jo predela na posebnem stroju, da postane gnetljiva. Pri izdelavi izdelkov uporablja sivo in črno glino. Kot pojasni, je siva primerna za večje izdelke, črna, ki je bolj mastna oziroma elastična, pa za izdelke, ki jih je treba bolj potegniti narazen ali v višino. Opaža, da je danes po uporabni lončevini vedno več povpraševanja. Ko je začel spoznavati domačo obrt, ni bilo tako. »Takrat je začela prevladovati cenena posoda iz plastike, pločevine, silikona. V tistem obdobju je bil zaton. Nekoč so bili naši glavni prodajni artikli posode za kisanje mleka, zdaj, ko male kmetije izginjajo, pa jih skoraj ni več.« Žumanovi prodajo največ pekačev za gibanice, potičnic in podobnih izdelkov. In zakaj jih lončar priporoča za uporabo? »Najbolj pomemben dejavnik se mi zdi ta, da je glina naraven material. Toplote ne prevaja močno, ampak jo akumulira, kar pomeni, da se jedi v njej enakomerno spečejo,« razloži.
Z ženo Nino na različnih sejmih pripravljata prikaz izdelovanja pekačev ter priprave prleške gibanice. »Na podlagi tega se je tudi začela prodaja večati. Nina je naredila nacionalno poklicno kvalifikacijo za izdelovalko kruha, peciva, potic in testenin na tradicionalen način in registrirali smo še dejavnost peke prleške gibanice. Prodajamo jo na sejmih in dogodkih.«
Muzej in delavnica
Na domačiji imajo muzej lončarstva, ki ga je v 80. letih 20. stoletja uredil Karel Žuman. V njem so zbrani izdelki prejšnjih generacij, nekateri štejejo čez sto let. Največ jih je od Karla, nekaj tudi od Saše. Prav tako na stenah visijo priznanja, na policah pa najdemo nagrade, ki so jih prejeli. Med njimi sta kipec štorklje, ki ga je Žuman prejel od Pomurske turistične zveze, in priznanje za obrtnika leta v ljutomerski občini. Opaziti je tudi reklamni plakat, na katerem je Karel Žuman v delavnici z napisom Na sončni strani Alp z mednarodne razstave domače in umetne obrti Alpe - Jadran 1990. Žuman pravi, da je bil ta plakat na ogled tudi marsikje po evropskih prestolnicah.
V delavnici je sogovornik ohranil enako razporeditev orodja in pripomočkov kot nekoč. Ena redkih sprememb je, da uporablja stroj za pripravo gline na električni pogon, včasih pa je bil na ročnega. »V preteklosti so doma delali tudi glazure, zdaj pa jo kupim in to je edino, kar od materiala nabavim. Sicer pa je že dedek imel električni kolovrat, peč na drva je še vedno ista ...«
Saša Žuman se v lončarsko delavnico odpravi vsak dan. Tudi ob nedeljah in praznikih. »Če kaj naredim v petek ali soboto, je treba v nedeljo nadaljevati, dati sušit, treba je počistiti,« opiše in doda, da dela nikoli ne zmanjka. A opravlja ga z užitkom. »Zjutraj komaj čakam, da stopim noter, delo me sprošča in mi ni naporno. Je pa res, da v delavnici več delam pozimi, ko zunaj ni toliko preostalih opravkov in je hitro tema.«
Prleška valovnica
Ob vstopu v delavnico je na levi strani peč, v kateri se žgejo izdelki. V njej kurijo z mehkim lesom, ki ga spravijo sami. V naslednjem prostoru sta na sredini dve lončeni vreteni, na katerih ustvarja. Kako poteka njegovo delo, nam je tudi prikazal. Iz kota je vzel glino, prižgal lončarsko vreteno, si pripravil vse potrebno, potem pa je začel izdelovati skledico. Ob tem je pojasnjeval, da obstajajo različne tehnike centriranja gline. On pri delu uporablja usnjeni trak, prste pa moči z vodo, da glina med njimi lepše drsi. »Najbolj pomembno je, da narediš tisto, kar si si zadal. Če delaš nekaj na pamet, to ni pravo.« Ob oblikovanju gline ima vedno prižgan tudi radio.
Ko je z obliko zadovoljen, sledi dodajanje barve. Zaščitni znak Žumanovih je prleška valovnica, kot ji pravijo. Gre za valove na beli, rjavi, modri ali zeleni podlagi. Na vsak izdelek se tudi podpiše, tisti, ki so bili narejeni letos, imajo tudi letnico in mesec nastanka ter številko 150 v znamenju jubileja. Koliko izdelkov je nastalo pod njegovimi prsti, nikoli ni štel, je pa v letih ustvarjanja porabil od 35 do 40 ton gline.
Delo na kolovratu je po oceni lončarja najkrajši del procesa. Najdaljši je sušenje, ki traja od enega tedna od enega meseca, odvisno od velikosti in debeline izdelka ter temperature in vlage v prostoru. Ko se izdelki posušijo, pride na vrsto prvo žganje, ki mu lončarji pravijo tudi biskvitno žganje. V tem procesu se izdelki strdijo, spremenijo barvo, nato je nanje treba nanesti glazuro. Sledi drugo žganje. Izvedeli smo, da je glazura v bistvu fino mleto steklo, pomešano z vodo. V peči, ogreti na približno tisoč stopinj Celzija, se steklo stali, plast pa se oprime izdelka, ta je zaradi tega bolj higieničen in ga je lažje čistiti.
Nastala bo knjiga
Kateri je prvi izdelek, ki ga je naredil, se ne spomni, kot najbolj posebne pa omeni projekte, ki so mu bili izziv. Za radensko občino je pred leti izdelal repliko steklenice, v kakršne so v Radenski polnili mineralno vodo. V višino meri meter in pol, stoji pa ob vinski fontani na Kapeli. Za soboško Kleklovo knjigarno pa denimo luči in oblogo za prodajni pult. Izdelke, ki so v redni prodaji, skuša imeti v zalogi, a pravi, da navadno sproti poidejo. Sicer pa ustvarja tudi po naročilu, predvsem za gostince, zadruge in turistične trgovine. Glavnino izdelkov Žumanovi prodajo doma, udeležujejo se sejmov v Sloveniji in tujini, nekaj jih imajo v drugih trgovinicah, pošiljajo pa jih tudi po pošti v tujino.
Tradicionalno obrt si k njim prihajajo ogledovat otroci iz vzgojno-izobraževalnih zavodov ter številni turisti in posamezniki. Nedavno so pripravili slovesnost in dan odprtih vrat ob jubileju, v načrtu pa imajo še izdajo knjige oziroma kronike. Saša Žuman je še poudaril, da sodelujejo z etnologi, arheologi, izdelujejo replike za muzeje in podobno. Slovenijo je s svojo dejavnostjo tudi že predstavljal v tujini, na povabilo kakšne od organizacij ali zbornic.
K lončarju po svečke
V vseh teh letih se jim je zgodilo marsikaj zanimivega in sogovornik nam je razkril dve anekdoti. Pravi, da je bil njegov dedek pravi zabavljač, ki se je rad šalil. K njim na domačijo je avtomehanik večkrat poslal vajence po svečke. »Ti niso vedeli in so dedka spraševali, ali so svečke narejene. Odgovoril jim je, da so še v peči in še niso dovolj ohlajene, zato naj pridejo naslednji dan. Pa so spet prišli,« smeje pove. Na drugi strani sam večkrat dobi vprašanje, kako naredi štirioglate izdelke. »Rečem jim, da imam za okrogle izdelke okroglo ploščo, za prestale pa štirioglato. Če si dovolj resen, vsi verjamejo,« pristavi.
Saša Žuman za prihodnost posebnih načrtov nima, želi si le ohranjati družinsko tradicijo in kakovostno delati. Proizvodnje ne namerava povečevati ali je modernizirati, želi si le preživeti s tem, kar dela. Ali bo kdo od naslednikov nadaljeval lončarstvo, ne ve, doda pa, da je to od nekdaj družinska obrt in družinski člani, ki želijo pomagati, to vedno storijo. Z njim v delavnici je večkrat oče, tudi žena je hitro usvojila osnove, a ji služba ne dopušča pogostega ustvarjanja v delavnici. Posveča se raje peki prleške gibanice in ajdovih krapcev. Žumanova imata dva otroka, sina Teja in hčerko Dašo. »Tejo dela, če mu rečem, da je kaj treba, in tudi on ima svojo polico z izdelki, da ga motiviram. Sedaj je v srednji šoli in delavnica v tem obdobju ni najbolj zanimiva stvar,« se zasmeji.
Sogovornik je ob koncu še izrazil ponos, da jim je uspelo v družini tako dolgo ohraniti obrtno delavnico. Sploh v luči tega, da v Sloveniji ni veliko zanimanja za lončarski poklic in tudi zelo malo poklicnih lončarjev. Sam niti mojstrskega naziva ne more pridobiti, ker ga ne razpišejo. V zadnjem obdobju so se sicer nekateri začeli ljubiteljsko ukvarjati z lončarstvom, vendar so usmerjeni v okrasne izdelke, medtem ko pri njih vse temelji na tradiciji in uporabnosti.