»Kaj te je to za ena buča?« Tak je zapis na dvoriščni ograji pri nasadu orehov in luf, ki ga imajo v Podgradu Perševi iz Črešnjevec. Napis sta Mitja Perša in Eva Perko dala na ograjo, ker se je veliko domačinov in turistov, ki so vozili mimo, čudilo tem manj poznanim rastlinam. Želela sta jih privabiti, da tako imenovane lufe spoznajo. To posebno sorto buč je lani zasadila sogovornica, saj sta s fantom želela vzgojiti kulturo, ki bi imela sadove v času, ko čakata, da nasad orehov polno obrodi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
RIS Dvorec Rakičan: Mestni svet mu je soglasno odrekel novo finančno injekcijo, usoda zavoda dokončno zapečatena
Po košarici mestnega sveta sledi stečaj javnega zavoda.
Za zdaj imajo dva večja nasada orehov, prvega so zasadili pred enajstimi leti, ko so izsekali vinograd. »Nekaj smo jih sicer imeli že prej, potem pa se je to razširilo,« pove Mitja. Na vprašanje, zakaj orehi, Perkova smeje odgovori, da zato, ker je Mitjeva mati Silva menila, da z njimi ni dela. Jih zgolj posadiš in čakaš, da plodovi padejo z drevesa. »Izkazalo se je, da ni ravno tako, ampak je z orehi precej dela. Povezali smo se s Slovenskim strokovnim društvom lupinarjev, kjer so nam pokazali in razložili, kaj je treba storiti, da dobiš dobre plodove,« pojasnita. V prvem nasadu imajo 118 dreves, v novem v Podgradu pa so jih pred nekaj leti dodali še 101. Perševi so v minulem letu izluščili slabih 200 kilogramov jedrc, letos pa pričakujejo dvojno količino, s tem da nov nasad še ne bo obrodil. »Nekaj plodov je bilo na njih, vendar sva jih z Mitjem potrgala, saj želiva, da se drevesa razvijajo naprej,« pravi Perkova. Posajene imajo francoske sorte, na sto dreves mora biti posajenih okoli sedem oplojevalcev.
Ključno hitro sušenje
Sedaj so na kmetiji Perševih že krepko v obdobju pobiranja plodov. Ko jih poberejo, jih dajo iz ovoja, operejo, nekoliko posušijo na sitih, nato pa jih dajo v sušilnico. Izdelal jo je Mitja sam, zasledoval pa idejo, da bo čim bolj ekonomična. Zmogljivost sušilnice je štiri kubične metre, orehi pa se v njej posušijo v dveh dneh. Kakovost orehov po njunih besedah prepoznamo že po barvi. Biti morajo svetli. »To pomeni, da oreh ni bil dolgo na tleh v vlagi, da je bil hitro sušen in ne na previsoki temperaturi, ker bi se sicer začele spreminjati maščobe,« pojasni Perša. Pove še, da marsikdo dela napako, ko orehe nasuje ob hiši in jih tam pusti dva tedna. »Takrat jih sonce čez dan pregreje, potem padeta rosa in megla ter jih spet navlažita, s tem pa se razvije plesen. Na kakšni krušni peči pa se pregrejejo. Orehe lahko sušimo na temperaturi do 35 stopinj, z višjimi pa jih že spreminjamo. Da uspevajo, sta pomembna tudi redna skrb za drevesa in pravočasno škropljenje,« poudari sogovornik. Ko je treba orehe treti, se še vedno držijo tradicije. »Ob večerih se zberemo, sliši se kladivo, pokanje orehov in klepetanje.«
Iz semen olje, iz spužve gobice
Do letos so Perševi orehe prodajali na domu, letos pa jih ponujajo tudi na tržnici v Gornji Radgoni. Ker želijo ohraniti stik s kupcem in dobiti povratne informacije, orehov za zdaj ne nameravajo postaviti na trgovske police. Predvsem se jima to zdi pomembno pri lufah, ki jih okolica še ne pozna tako dobro. In kako so lufe sploh našli? »Na mestu, kjer so posajene, je bila prej njiva, na kateri je imel tast posajene navadne buče. Ker je bil v stiski s časom, je prostor prepustil nama. Razmišljala sva, kaj posaditi, v mislih sva imela šparglje, kostanje, ampak vse to bi trajalo, da uspe. Midva pa sva želela nekaj vmesnega, medtem ko čakava, da zrastejo orehi. Na internetu sva zasledila posnetek ameriške kmetije, ki se je ukvarjala z lufami, naročila nekaj semen iz Kitajske in jih poskusno posejala,« opiše začetke Perkova. Rastline so pognale, na njih pa zrasle buče različnih velikosti. Priznata, da velikih pričakovanj na začetku nista imela, saj gre ne nazadnje za tropsko rastlino, ki uspeva v drugačnem podnebju. Ker se je poskus izkazal za uspešnega, sta lani pridobila domača semena in letos povečala nasad. Sedaj imajo skoraj 300 sadik luf, postavljenih pa ravno toliko metrov mrež, po katerih se vzpenjajo. Na eni sadiki naštejeta od osem do deset plodov. Na začetku rasti so težji, ker so polni vode, ob dozorevanju pa postajajo lažji. »Ljudje lufe spoznajo predvsem na potovanjih po Bližnjem vzhodu, v Afriki ipd., kolikor se pogovarjam z ljudmi na tržnici, pa jih pri nas 95 odstotkov ne pozna,« pripomni Perkova in doda, da so eni redkih, ki jih gojijo v Sloveniji.
Ko so lufe suhe, iz njih iztolčejo semena, iz njih pa dobijo olje, ki je primerno za izdelovanje krem, mil in drugih kozmetičnih pripravkov. Notranji del buče pa je spužva oziroma gobica. Iz nje sogovornica izdeluje gobice za prhanje, čiščenje, žepke za milo in podobne stvari. »Gre za zelo uporaben in vzdržljiv izdelek. Z Mitjem sva lani testirala gobico za prhanje in sva jo zamenjala komaj po letu dni. Po vsaki uporabi jo je seveda treba posušiti, če jo pustiš v vodi, se začne razkrajati.« Izkazalo se je tudi, da so gobice pralne v pralnem stroju, po pretekli dobi uporabe pa se lahko odvržejo na kompostnik.
V prvem letu gojenja luf se je Perkova ogromno naučila o tem, kako doseči, da ima več poganjkov, plodov ter kakšne razmere ji ustrezajo. »Ni lepšega, kot če ti gobica za pomivanje posode zraste na vrtu,« se pošali in poudari, da vsi na kmetiji podpirajo samooskrbno naravnanost.