Goran Dragić je po dedku Prekmurec

Goran Dragić, kapetan evropskih prvakov v košarki, je zmaj, ki je na finalni tekmi zabil kar 35 košev, bil izbran za najkoristnejšega igralca prvenstva in skupaj s še enim čudežnim dečkom – Luko Dončićem – postavljen v peterico najboljših košarkarjev prvenstva. In korenine velikega slovenskega zmaja Gorana Dragića so tudi prekmurske.

Njegov dedek je bil namreč Oskar Osko, doma iz Gornjih Slaveč, kjer sta z ženo, Goranovo babico Marijo Osko, živela v mladosti. Oskar in Marija, sicer Štajerka po rodu, sta se spoznala v Ljubljani, kamor sta oba šla s trebuhom za kruhom. Ona je delala v vojaški pralnici, on je bil voznik na zveznem izvršnem svetu. Osvojil jo je na motornem kolesu, se spominja Goranova babica Marija, ki ima s Prekmurjem še vedno močno vez. »Zmeraj se je pripeljal z motorjem, večkrat sem ga videla in potem sva se pač spoznala. Bil je zelo prijazen moški, tako kot Goran,« pravi Marija, ki zaradi medijskega pompa v srečanje ni privolila, se je pa z nami pogovarjala po telefonu.

Ko je bil čas za družino, torej Goranovo mamo Mojco in teto Tatjano, sta Oskar in Marija začela v Gornjih Slavečih graditi hišo. A po postavitvi temeljev sta si premislila, vse skupaj prodala in kupila hišo na Zaplani pri Ljubljani. Razlog pa je bil v tem, da Oskar na stara leta, tako kot se je zgodilo njegovemu očetu, ni želel ostati sam v hiši. Zakonca Osko sta se na Goričko vračala ob koncih tedna in na dopust. »Zelo radi smo hodili v Prekmurje, sami prijetni ljudje tam živijo, še vedno imamo prijatelje,« pravi Gogijeva, kot kličejo Gorana Dragića, babica.

V Gornje Slaveče smo se odpeljali tudi mi. Na kraju, kjer je nekoč stala domačija Goranovega dedka, je danes nova hiša. Prva soseda pa je še vedno njegova sorodnica Šarika Osko, ki je z Dragićevimi še vedno v rednih stikih, vidijo pa se vsaj enkrat na leto. »Oskar se je zavedal, da se otroci iz Ljubljane, kjer so živeli med tednom, verjetno ne bodo nikoli želeli seliti na Goričko, na stara leta pa bi se morali daleč voziti do staršev, če bi hišo zgradili v Gornjih Slavečih,« pripoveduje Šarika.

»Tu pod to lipo smo velikokrat sedeli in se pogovarjali, tudi prepevali in se veselili,« se spominja Šarika, ki si med pogovorom nenehno briše solze sreče. Ne more skriti ponosa in veselja ob uspehu slovenskih košarkarjev, med katerimi je tudi njihov Gogi. »Bil je pri nas na obisku, ko je bil še zelo majhen, star kakšnih osem, devet let. Prisrčen fant.« Ampak košarka takrat ni bila osrednja tema pogovorov in še danes ni. Ko se vidijo, je čas, da opravijo vse zamujene pogovore, obujajo spomine in kujejo nove. »Niti malo se niso spremenili, niso postali prevzetni. Še vedno so povsem normalna, srčna družina,« pove. »Radi smo se družili,« se spominja Šarika, ki ji v oči spet silijo solze. Vseeno jim je bilo, ali se srečajo v Prekmurju ali Ljubljani, kjer jih je Šarika z družino večkrat obiskala.

Oskar je pred sedmimi leti umrl, zato so druženja v živo zdaj vse manj pogosta. Šarika se zdaj največ sliši z Goranovo babico Marijo, ki pa še vedno obžaluje, da hiše niso namesto v Ljubljani vendarle zgradili v Prekmurju. »Tu ji je veliko lepše, tu se ona povsem razživi. Vedno pravi, da zelo pogreša Prekmurje, ker ni nikjer drugje doživela toliko lepega kot ravno v Prekmurju.« To nam potrdi tudi babica bratov Dragić, ki pravi še, da je najbolj vesela, da sta jo tast in tašča sprejela z odprtimi rokami, in se je na Goričkem takoj počutila kot doma.

Ko se je Šarika spomnila še ene geste Dragićevih, so jo spet oblile solze. Na mizo je prinesla steklenico rdečega vina, ki jo je dobila v dar od Gorana in njegove žene Maje Dragić, ko sta se avgusta 2013 poročila. Vino še vedno hrani za posebno priložnost in ne ve, kdaj ga bo odprla. Na vprašanje, ali je ni zamikalo, da bi buteljko odprla v nedeljo zvečer, ko je »njihov« Goran slovenske košarkarje popeljal do zlate kolajne, je odgovorila, da nikakor ne in da naj bo še nekaj časa zaprta, ker je preveč lep spomin.

Zdaj se Gogijeva in Zokijeva babica Marija na Goričko vrača vsaj enkrat letno, po navadi malo pred 1. novembrom, da obišče grob tasta in tašče. »Lani jim novembra ni uspelo priti, zato sta Marija in hči Tatjana, teta bratov Dragić, prišli letos spomladi. Mojca, mama bratov Dragić, pa je bila v Prekmurju nazadnje pred tremi leti in se je čudila nad tem, kako se vse spreminja,« pravi Šarika. Ko je bila Mojca še otrok, sta bili na hribu, kjer še vedno živi Šarika, le dve hiši – domačija Mojčinega očeta Oskarja in domačija Oskarjeve sestrične, ki je bila mati naše sogovornice Šarike. Zdaj je ta hrib v Gornjih Slavečih veliko bolj gosto poseljen, na njem so namreč zrasle nove hiše. Na tisti, ki ji je temelje postavil dedek svetovnega košarkarskega asa Gorana Dragića, pa je na dan našega obiska v čast našim košarkarjem ponosno plapolala tudi slovenska zastava.

»Sem res ponosna, super fant je. Več kot je delal, ne bi mogel,« o evropskem prvenstvu razneženo pravi Goranova babica Marija in doda, da je dosegel vse, kar se je doseči dalo.