»Babica je bila priučena kuharica. Nekoč so bile po domovih velike gostije in ona je hodila kuhat, pekla torte in peciva. Tako sem ta poklic vzljubila v domači kuhinji. Ob koncu osnovne šole so mi sicer dejali, da se preveč dobro učim, da bi izbrala poklicno šolo, ampak se nisem dala. V Mariboru sem končala srednjo gostinsko šolo, nato na Bledu še dve leti višje,« pripoveduje. Nato je 17 let delala v komerciali, sicer v gostinski in živilski dejavnosti, nato pa se je vrnila domov, slikovito reče. Kot učiteljica praktičnega pouka dela v Moščancih, v stanovanjski skupini Mladinskega doma Maribor. »Ta služba mi omogoča stik s kuhinjo, naravo in ljudmi. Ljubo mi je delo z ljudmi na obrobju, ki nimajo vseh možnosti v življenju, in to sem tudi dobila v paketu.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Želi prenašati znanje
Z mladostniki, ki bivajo v tem goričkem kraju, Škafarjeva veliko časa preživi v kuhinji. Pravi, da so otroci v tem času začeli bolj spoštovati hrano, prav tako se med pripravo obrokov dogovorijo več kot pri uradnih sestankih za mizo. So bolj sproščeni in zgovorni. »Sestavljamo pestre jedilnike, tudi precej lokalnih jedi, ki jih tisti, ki ne prihajajo s pomurskih koncev, ne poznajo. Pomembno je tudi, da si veliko sadja in zelenjave pridelamo sami. Oni na ta način spoznavajo delo in ga cenijo, ker so morali sami vložiti trud,« pravi in doda, da skrbijo tudi za nekaj živali. Med drugim imajo kokoši, pobirajo domača jajca in delajo domače testenine. Potem so tu še sokovi, marmelade, omake za testenine in peka kruha. S hlebci je povezana še ena njena dejavnost. Marjetka Škafar vodi tečaj peke kruha z drožmi. »Moja želja je bila deliti znanje v okolici, ne le v službi. Peke z drožmi sem se dolgo časa učila, obiskovala tečaje in vložila veliko vztrajnosti, ker mi na začetku ni najbolj uspevalo. Naposled je bilo vse prav, doma sem veliko pekla, nato pa se je pojavila iniciativa, da bi tudi drugim pokazala postopek. Privolila sem in sedaj v tem uživam,« pove.
Že njena babica in mama sta pekli z domačim kvasom, kar so po njenih besedah tudi neke vrste droži. »Nekoč so kvas sušili in ga uporabljali pri naslednji peki, jaz pa sedaj, ko so hladilniki, uporabljam to na moker način. Mikrobiološka sestava droži je podobna, kruh pa je bistveno bolj zdrav in polnega okusa.« Kot pristavi, je seveda bistveno lažje, če ti nekdo droži podari. »Nekoč je bila dota za hčer, ki se poroča, domač kvas. Že takrat so vedeli, da je to pomembno in da ni vseeno, kaj je v koščku testa.« Tudi Škafarjeva ljudem z veseljem podari droži, prav tako udeležencem tečajev zagotavlja podporo tudi pozneje. Nadvse je vesela, ko tečajnike po nekem času sreča in ji ti povedo, da še vedno pečejo. »Uspeh je, ko ljudje širijo peko zdravega kruha,« meni.
Cilka Sukič njena vzornica
V sklopu enega od projektov Goričanka vodi kulinarične delavnice o kuhanju v naravi, je tudi predsednica Goričkega drüjštva za lepše vütro in tudi tam kdaj kaj pripravijo. »Ljudje so navajeni, da kupijo drage sestavine, da bi nastalo nekaj dobrega. Mene je že babica učila, da si odličen, ko uspeš nekaj ustvariti iz malo in iz skromnih sestavin. Je pa za to treba imeti znanje in spretnosti. Moje tečajnice, včasih pride tudi kak moški, skušam zato naučiti predvsem preprostosti,« poudarja. Škafarjeva se strinja, da se je v zadnjih letih povečala popularnost kuhanja, k čemur so v prvi vrsti pripomogli številni kuharski šovi in videi na družbenih platformah. Razlika pa je, če posnetke le gledamo ali dejansko kaj skuhamo. »V teoriji vsi vse vedo, ko je treba testo prijeti in je to mehko, lepljivo, pa jim ne gre od rok in hitro odnehajo. Tečaji so zato uporabni, ker imaš podporo mentorja in gre lažje,« pravi. Začetnikom je težko iz glave vedeti, kaj pomeni nekaj dodati po potrebi in podobno. V lastni kuhinji Goričanka, ki izvorno prihaja od Grada, sicer rada eksperimentira, vendar ima najraje klasično, tradicionalno kuhinjo. »Ob babici in mami me je pred leti s svojimi tečaji navdušila Cilka Sukič. Kot majhna deklica sem jih obiskovala z mamo in si želela, da bi bila nekoč kot Sukičeva. Danes sem nekje tu,« je čustveno povedala.
Kot že rečeno, tri leta vodi Goričko drüjštvo za lepše vütro in v društvenih dejavnostih vidi potencial za Goričko. Znano je v prvi vrsti po tem, da izdaja izkaznico pohodnika/pohodnice po Goričkem, ob tem združuje še rokodelce in ima zeliščarsko sekcijo. Za letos so si zadali dve stvari. Prva so bralni krogi, ki jih že izvajajo, pripravljajo pa tudi delavnice oziroma druženja na temo samooskrbe. Izmenjevali si bodo mnenja, izkušnje in poslušali zunanje predavatelje. Društvo šteje nekaj čez 50 članov različnih generacij, letos bo praznovalo 20 let obstoja, Škafarjevo pa veseli, da ni vezano na občinske meje, ampak zajema celotno Goričko.
