Pred železniško postajo v Murski Soboti stoji stara lokomotiva, poimenovana gorička Mariška, ki je že vrsto let ena od najpogosteje fotografiranih znamenitosti tega mesta. Mimoidoči opažajo, da jo je začel najedati zob časa, zato bo treba nekaj ukreniti, preden bo prepozno. Čeprav je minilo že dobrega pol stoletja od 31. decembra 1968, ko je na murskosoboško železniško postajo še zadnjič pripeljala s Hodoša potnike z Goričkega, je še vedno globoko zapisana v spominih Prekmurcev. Pa ne le starejših, tudi mlajših, ki sicer nikoli niso doživeli vožnje s parno lokomotivo, a vseeno kdaj uporabljajo rek Sopeš kak gorička Mariška.
Na postajo se je ta znamenita lokomotiva vrnila leta 1977, vendar je nikoli več niso uporabljali za prvotni namen. Kot so nam pojasnili v Mestni občini Murska Sobota, so pred leti Slovenske železnice to lokomotivo podarile mestu Murska Sobota in je ta zato zanjo tudi odgovorna. Na naše opozorilo, da je v slabem stanju, in vprašanje, kaj bodo glede tega storili, so odgovorili, da jo bodo zaščitili. »Da bi se izognili nadaljnjemu propadanju lokomotive in naše kulturne dediščine, bomo v letošnjem letu poskrbeli vsaj za najnujnejša vzdrževalna dela, ki bodo obsegala manjša popravila, predvsem pa obnovo opleskov.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Ženavcih potekalo borovo gostüvanje, poročila sta se Eliot in Evelinda
Po štirinajstih letih so v Ženavcih (Jennersdorf) ponovno organizirali borovo gostüvanje oziroma pustno šego in prireditev, na kateri so uprizorili poroko z borom. Podrti bor naj bi po tradiciji vlekla neporočena mladina. Prireditev, ki je značilna za Prekmurje in Porabje, poznajo namreč tudi na obmejnem območju Madžarskem, to je na Gradiščanskem in delu avstrijske Štajerske. Ideja krajanov Ženavec, predvsem pa njihovega diakona Willija Brunnerja je bila, da bi bila prireditev čezmejna, zato so k sodelovanju povabili porabske Slovence. Ti so se vabilu odzvali in na dogodku, kjer sta se simbolno poročila Eliot in Evelina, sodelovali s skupino 35 najrazličnejših mask. Zbrane sta pred gostilno Palermo pozdravila pozvačina Willi Brunner v nemščini in Alojz Hanžek v slovenščini, nato je sledila povorka ob glasbeni spremljavi godbe na pihala in glasbene skupine Što ma čas do središča kraja oziroma do mestne hiše, kjer je samooklicani Pišta pop z Janezovega brejga blagoslovil mladi par in jima podelil napotke za dober zakon. Več o prireditvi v prihodnji številki Vestnika. Fotografije Jure Kljajić
Gre za znamenitost, ki je močno povezana z zgodovinskim spominom. Železniška povezava je prebivalcem omogočala večjo mobilnost na odseku med Mursko Soboto in Hodošem ter še dlje. Železniško progo je začela graditi Ogrska jugozahodna krajevna železnica spomladi 1905, pri tem pa je bilo treba narediti tudi stanjevski predor. Graditi so jo začeli z namenom, da se Slovenska krajina poveže z Budimpešto, piše Klaudija Sedar v Prekmuriani, reviji Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino. Proga se je začela uporabljati 26. junija 1907 in mnogim Goričancem je bil vlak, četudi je pogosto zamujal, edina povezava s svetom.
Sedarjeva tudi piše, da je promet v obeh smereh od leta 1919 potekal trikrat tedensko, ob ponedeljkih, sredah in sobotah, vlak pa se je ustavljal v Puconcih, Vaneči, Moščancih, Mačkovcih, Stanjevcih, Petrovcih, Šalovcih in na Hodošu. Z njim so se vozili šolarji, delavci, dnevno pa naj bi prepeljal tudi 600 potnikov. Ko je še vozila lokomotiva na paro, se je potovalo izredno počasi, približno 25 kilometrov na uro, a je bilo dovolj priložnosti, da se je na tej kratki razdalji ustvarilo veliko zanimivih zgodb. Med drugim je zgodbo o parni lokomotivi za najmlajše v slikanici Puhačka zapisala pravljičarka in pisateljica Vesna Radovanovič, prav tako je gorička Mariška in še bolj železniška postaja v Stanjevcih, kjer se je ustavljala, zaznamovala delo pesnika in pisatelja Milana Vincetiča.
Med drugim je v svoji zadnji knjigi Luna na mesecu opisal čas avgusta 1968, ko je Rdeča armada z vojaško silo zatrla praško pomlad in odvzela upanje na socializem s človeškim obrazom. To pa je tudi čas ustavitve goričke Mariške. Vincetič piše tudi o tem, da so na silvestrovo istega leta lokalne oblasti ukinile železniško povezavo med Mursko Soboto in Hodošem, kar je prebivalcem Goričkega vzelo upanje na svetlo prihodnost, ki so jo oblasti obljubljale.
