Že dlje časa traja boj med družbenikoma v Domu starejših občanov Gornja Radgona, v katerem je 150 stanovalcev. Večinski, 51-odstotni delež ima občina, 49-odstotni delež pa ima od začetka leta 2015 družba Pramag s Ptuja, ki jo vodi nekdanja direktorica ptujskega doma starejših Kristina Dokl, lastnik družbe pa je njen sin Žan Dokl. Družbenika drug drugega tudi tožita z namenom izločitve iz družbe in trdita, da je drug partner škodljiv družbenik. Najprej je tožbo sprožil Pramag, nato je enako storila še občina, sodišče pa je oba postopka združilo, dokončno odločitev v vodstvu občine pričakujejo v nekaj tednih. Pramag je občini ponudil tudi tri milijone evrov za odkup njenega deleža, a so na občini menili, da ponudba ni resna, v Pramagu pa pojasnjujejo, da niti ni več aktualna, saj da se občina ni pravočasno izjasnila.
Glede na popolnoma nasprotujoče si zgodbe vpletenih je jasno, da v petih letih niso zmogli preseči nezaupanja, ki ga družbenika gojita drug do drugega. Direktor doma Marjan Žula pravi, da s Pramagom ne sodelujejo dobro. »Ta partner ni zanesljiv, prizadeva si samo za delitev dobička, ker smo družba z omejeno odgovornostjo.« Kot pravi, govorijo o racionalizaciji poslovanja, vendar bi ta po njegovih besedah šla na račun stanovalcev. »Če bi delali po enakem vzorcu, kot je delala Doklova, ko je bila direktorica doma na Ptuju, bi morali za dosego dobička znižati število zaposlenih. Saj so imeli na Ptuju po nekaterih podatkih 40 odstotkov manj zaposlenih, kot bi jih morali imeti, da so lahko ustvarjali dobičke.« Kot še pove, se skuša Pramag vtikati v poslovanje doma, vendar kot direktor tega ne dovoli. »Že v naši družbeni pogodbi smo zapisali, da dobička ne bomo izplačali družbenikom, temveč ga bomo vračali v osnovne dejavnosti. Dokler bom jaz direktor, bomo tako delali, saj si stanovalci ne zaslužijo, da bi nekdo bogatel na njihovih hrbtih.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Občina doma (za zdaj) ne namerava prodati
Župan Stanislav Rojko pravi, da se občina ne strinja, da bi dom s kakršno koli racionalizacijo, ki bi jo občutili varovanci, ustvarjal dobiček. Morebitni dobiček se lahko po njegovem mnenju uporabi le za višanje standarda stanovalcev doma. Tudi Rojko meni, da Pramag ni primeren poslovni partner. »Ko smo predlagali dokapitalizacijo družbe, se o tem sploh niso želeli pogovarjati.« Glede omenjene ponudbe za odkup poslovnega deleža za tri milijone evrov Rojko pravi, da je bila dana samo ustno med eno od obravnav na sodišču, in jo ocenjuje kot neresno. V zvezi s tem so imeli nato še korespondenco s Pramagom, vendar so tudi kasneje ocenili, da ponudba ni realna. »To ni resno podjetje, saj v zadnjih letih sploh ni imelo prihodkov, sedaj pa naenkrat ponujajo tri milijone evrov. Ko smo jih vprašali, kje bodo dobili denar, so se nam samo smehljali.« Rojko pojasnjuje, da je občinski svet že sprejel sklep, po katerem bo občina, če sodišče odloči njej v prid, zagotovila nadomestni kapital za izločitev družbenika. Gre za okoli milijon evrov, kolikor znaša polovica osnovnega kapitala. Dom pa mora nato izločenemu družbeniku povrniti vplačan delež, katerega tržno vrednost oceni cenilec. »To je vse po zakonu, ne želimo jih ogoljufati,« pravi Rojko.
Poudarja še, da tudi če občina dobi 100-odstotni delež v domu, ne razmišljajo, da bi ga v celoti prodali drugemu kupcu, kar se že govori v javnosti, potem ko je prišlo do prodaje radenskega doma starejših (Dosor). Občino so resda že obiskali predstavniki Senecure, avstrijske družbe, ki je kupila Dosor, ki so se zanimali za možnost nakupa doma, a so jim povedali, da občine to v tem trenutku ne zanima. »Niti nimam pooblastil občinskega sveta, da bi se o tem pogajal.« Na vprašanje, ali bi občina delež prodala Pramagu, če bi se izkazalo, da imajo denar, župan pravi: »Dvomim, saj bi bilo to že s političnega vidika nesprejemljivo, čeprav bi nam denar prav prišel, ker smo v težki finančni situaciji.«
Doklova: Racionalizacijo zahteva DUTB
Povsem drugače govori Doklova, ki zavrača očitke, da želijo dosegati dobiček na račun stanovalcev doma. Kot pravi, socialnovarstveno dejavnost že zakonodaja opredeljuje kot neprofitno dejavnost, ne glede na to, ali jo izvaja javni zavod ali koncesionar. »To pomeni, da v ceni storitve ne more biti predviden dobiček in ga tudi ni. Ministrstvo za delo vsako leto določi izhodišča, kako so sestavljene cene. Če sredstva uporabljamo namensko, dobička ni, res pa je, da je treba sredstva porabljati tudi gospodarno,« pravi Doklova, ki meni, da občina in vodstvo doma nimata argumentov in da njeno družbo namenoma skušajo očrniti pred občani in stanovalci doma. »Najprej bi morali sploh ugotoviti, ali dom posluje po predpisih, mi pa si v petih letih niti notranjosti doma nismo smeli ogledati.« Doklova meni, da občina ni sprejemljiv partner v družbi. »Do nas se niso vedli, kot bi se morali do partnerja – družbenika. Nasprotovali so temu, da bi dobili nekatere informacije, in nam niso hoteli omogočiti vpogleda v dokumentacijo. Zavedamo se, da je občina večinski družbenik, ampak tudi mi imamo pravice kot manjšinski družbenik. Sodišče nam je sicer pritrdilo, vendar celotne dokumentacije nikoli nismo dobili, saj je občina direktorju prepovedala, da bi nam jo izročil.«
Doklova še poudarja, da so konec leta 2014, potem ko so že plačali kupnino za poslovni delež, spremenili družbeno pogodbo, tako da so spremenili način odločanja. Prej sta po njenih besedah družbenika odločala s soglasjem, danes pa na podlagi navadne večine, s čimer jih občina lahko vedno preglasuje.Racionalizacije in optimizacije, pravi, domu niso predlagali oni, temveč Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Pri tej je namreč še vedno odprta terjatev do doma v višini 1,2 milijona evrov brez obresti, ki izvira iz neplačanega posojila, najetega pri NKBM med gradnjo objekta. Na očitke, da nimajo denarja, ki so ga ponujali za nakup občinskega deleža, Doklova odgovarja, da če se nekdo odloča za nakup, ima verjetno zagotovljene vire financiranja, a da jih, kot pravi, v tej fazi še ni treba razkriti. Kot še pove, so se pred leti za nakup deleža v domu odločili tudi zato, ker občina po stečaju mariborske družbe Stavbar Gradnje, ki je bila družbenik v domu, ni uveljavljala predkupne pravice. Takrat so za 49-odstotni delež v družbi plačali 330 tisoč evrov. O nadaljnji prodaji doma, če bi sodišče odločilo njim v prid, po besedah Doklove ne razmišljajo. »Vem, da nekateri kupujejo podjetja v stečajnih postopkih z namenom nadaljnje preprodaje, vendar mi zagotovo nismo imeli takega namena.« Na vprašanje, ali se je v domu in občini morda bojijo zaradi zgodbe iz ptujskega doma starejših, kjer so jo leta 2014 razrešili in odpustili zaradi domnevnih nepravilnosti pri poslovanju, odgovarja, da je bila takrat krivično razrešena in odpuščena iz političnih razlogov.