Gradnja železniške proge Beltinci–Lendava: Neumnost na neumnost?

Gre za oživljanje velike »razvojne ideje« iz začetka prejšnjega desetletja. Tako kot takrat se tudi danes govori o potrebah za razvoj gospodarstva. Kakšnega ali čigavega gospodarstva, pa se nihče ne vpraša. Zanimivo je, da so zgodbo v razpravi pripeljali tako daleč, da so se začeli pogovarjati o tem, kam se bodo knjižila sredstva, potrebna za gradnjo proge.

Lendavski župan Janez Magyar je potrebo utemeljeval s skladiščem naftnih derivatov, ki so v lasti in upravljanju blagovnih rezerv. Gre za državno podjetje ali institucijo, ki bi morala imeti malo širši vpogled v razvojne usmeritve države, in to ne samo na energetskem področju. Nekoliko nenavadna je bila tudi razprava predsednika razvojnega sveta Branka Drvariča, ki je projekt podprl, vendar poudaril, da se ta v primeru izvedbe ne sme obravnavati kot državna pomoč Pomurju.

Na seji se je pokazalo, kako kratek je spomin lokalnih veljakov. Slovenija ima zgrajeno železniško povezavo z Madžarsko, zato v tem prostoru ne potrebuje še ene povezave. Drugo, kar je izredno pomembno ob obstoječi progi, so odkupljena zemljišča in speljana potrebna infrastruktura, da se v primeru zgostitve prometa lahko zgradi še drugi tir.

Proga bi uničila tretjino kmetijskih zemljišč

Ponovno so v obtoku študije, ki so z gradnjo te proge obljubljale gospodarski razcvet regije. Eden od argumentov za progo je tudi ta, da bi s tem ekološko razbremenili zaščiteno območje goričkega parka. Ob tem pa se nihče ni vprašal, kako bo proga obremenila najboljša kmetijska zemljišča in koliko bi jih »požrla«. To županov preprosto ne zanima. Edini, ki se je zdaj odločno postavil proti tej neumnosti, kot pravi, je Ivan Markoja. Neumnost zaradi tega, ker bi proga uničila več kot tretjino kmetijskih zemljišč občine, ne glede na potek trase. S tem bi omejili pravico do opravljanja gospodarske dejavnosti kmetom. Teh na velikih razvojnih srečanjih nihče ne obravnava kot gospodarske subjekte. K temu dodajmo še en ključen, ekološki argument. Ob železniški nesreči, ki se je zgodila v Hrastovljah, je zdaj največja bojazen, da celotna Primorska ostane brez pitne vode. Predlagane trase železnice se tako ali drugače naslanjajo na vodovarstvena območja. V Prekmurju bi se ob podobni nesreči na trasi Beltinci–Lendava morali odpovedati kmetovanju. In kaj potem?