Bilo je na martinovo, pred 15 leti. Prijatelj jo je prosil, naj ga pozno zvečer pelje na zabavo v Žižke. Čeprav je sprva rekla ne, imela gos v pečici in pričakovala obiske, si je potem premislila in ga odpeljala. Tam je z družbo spila eno kavo in se odpravila proti domu. Na ravni cesti med Odranci in Beltinci pa se je zgodilo. »Avto, ki ga je verjetno vozil pijan voznik, je vijugal in zapeljal proti meni. Ustrašila sem se in očitno zapeljala na robnik, od tam pa me je odneslo v jarek. Spomnim se samo močnega zaviranja in udarca v glavo, potem pa je že vse zamegljeno.« Tako pripoveduje danes 49-letna Anita Trebše, ki živi v Murski Soboti. Avtomobil, ki se ga je ustrašila, se ni ustavil. Štiri ure je ležala na njivi, kar dvajset metrov stran od avta, preden je kdo poklical pomoč. »Kot so mi pozneje povedali policisti, sem bila prisebna, ko so me našli, in sem jim rekla, naj mi dajo nekaj, da umrem, ker sem očitno tako trpela.«
Tri mesece je bila v bolnišnici, potem so jo premestili na rehabilitacijo v Sočo. Tja je šla, misleč, da bo domov odšla brez vozička. Šele tam so ji povedali resnico. »V sekundi se ti spremeni bivalno okolje, okolica, ljudje. Prijatelji odidejo. Pravi seveda ostanejo, jih je pa zelo malo.« V Soči so jo naučili novega načina življenja. Kako se presedati, kako se obleči, kako umivati. Ker ji življenje že prej ni prizanašalo, se je s svojo novo usodo hitro sprijaznila, bolj jo je skrbelo, kako jo bodo sprejeli in ponotranjili njen partner, otroci, svojci. In izkazalo se je, da jo skrbi upravičeno. S partnerjem sta se po dveh letih agonije, kot sama pravi, razšla. »Ni prenesel tega novega življenja, preveč mu je bilo in tega mu nisem nikoli zamerila,« pravi Anita.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Pet let ni mogla iz stanovanja
Najhuje od vsega pa je bilo, da je bila pet let zaprta v stanovanju. Da se zaradi sedmih stopnic, ki so bile na vhodu v stanovanjski blok, brez tuje pomoči ni mogla premakniti iz stanovanja. »Takrat je bilo hudo. Ker če ostaneš ujet za štirimi stenami, se vprašaš, kakšno življenje je to in ali je res vredno. Ne vidiš jeseni, zime, poletja, pomladi; nobenega čara življenja ni.« Bolj kot to, da je pristala na vozičku, jo je takrat bolelo, da je ujeta. »Ko sem spet prišla na svobodo, sem se počutila, kot da spet hodim. Kot da spet čutim podplate,« prizna Anita in doda, da so bili prvi trenutki zunaj, ko je šla po poteh, kjer je nazadnje še hodila, hudi. Bolelo jo je in se je za trenutek zlomila, vendar se ni prepustila malodušju. Vedela je, da ne more nič spremeniti in mora gledati samo naprej. »Hči je bila takrat stara 18 let in se je tudi njej zamajal steber, težko je prenašala vse skupaj. Pa še študirat je šla takrat in je bilo vsega preveč,« se spominja Anita.
Danes je hči magistrirana pravnica, ki živi in dela v tujini. Vidita se za praznike, ki jih Anita vsakič znova komaj čaka. »Hvala bogu, da imam tako močno voljo do življenja in sem psihično tako močna, da prenašam to, kar mi življenje nalaga.« Živi sama, v neprofitnem stanovanju in ima pomoč na domu. »Kuham si sama, se oblačim, slačim in negujem. Tudi čistila bi sicer lahko sama, vendar bi bilo zelo površno,« zato je hvaležna, da ji nekdo pri tem pomaga.
»Prijatelj, ki sem ga peljala na zabavo, še vedno nosi delček krivde za to nesrečo, čeprav mu iskreno iz srca vsakič povem, da ni treba. Da vem, da ni kriv. To je usoda, ki nam je verjetno nekje zapisana in jo moramo sprejeti.« Če imaš okrog sebe svojce, partnerja, je to lažje, pravi Anita. Čeprav smo na koncu vedno sami in moramo svoje težave sami pri sebi rešiti. »Je pa vendarle lažje, da ti nekdo reče, saj bo, čeprav sam pri sebi veš, da ne bo. Da imaš vsaj neko oporo, da se lahko nasloniš. Jaz tega takrat nisem imela. Imela sem hčerko, za katero sem vedela, da moram biti močna, in morda je bila ona moja slamica, ki sem se je držala.«
Njene prijateljice so knjige, pravi, v njih išče intelekt in jo ohranjajo pri življenju in zdravi pameti. Z novim letom pa bo postala tudi ambasadorka Zavoda Vozim in akcije Heroji furajo v pižamah. Pravi, da je alkohol vse preveč družbeno sprejemljiv, saj pijemo ob vsaki priložnosti. Takrat pa je toliko težje ostati razsoden oziroma je celo ravno obratno, postanemo pogumni.
Večina mladostnikov je alkohol že poskusila, 30 odstotkov 15-letnikov je bilo v življenju že vsaj dvakrat opitih, 14 odstotkov pa jih alkohol pije vsak teden, s čimer presegamo mednarodno povprečje.
To potrjuje tudi statistika, saj je vzrok vsake tretje nesreče v Sloveniji alkohol bodisi pri povzročiteljih bodisi pri udeležencih, povprečna starost, ko človek pristane na invalidskem vozičku, pa je v Sloveniji borih 22 let. Da to niso le številke, ampak ljudje z imenom in priimkom, ki se ne bodo nikoli več vrnili domov, opozarjajo tudi številni znani Slovenci, ki so se v propagandnem videu kampanje oblekli v pižamo in mladim sporočajo, da je lažje preboleti mamo v pižami pred barom kot prometno nesrečo pod vplivom alkohola.
##YOUTUBE-https://www.youtube.com/embed/gaS6xedEBXo##
Heroji furajo v pižamah
Da bodo še bolj segli v srce, bodo nocoj predstavniki Zavoda Vozim, ki so bili udeleženi v prometni nesreči in pristali na vozičkih, mlade vozili z zabav. To bo organizirano v treh manjših krajih – Slovenskih Konjicah, Brežicah in Idriji, kjer ni organiziranega javnega lokalnega prevoza niti taksislužb.
BREZPLAČNI PREVOZI Z ZABAV, sobota, 9. december
SLOVENSKE KONJICE
"Lokal PATRIOT,Žička cesta 4a,Koncert: Zmelkow; Pobiramo tudi na trgu pred Barom Tattenbach,Stari Trg 6.
" Začetek voženj 21:00.
IDRIJA/ ŽIRI
"Kulturna dvorana,Trg svobode 6, Žiri, Koncert Big Foot Mama.
" Odhod iz Idrije 21:00 na lokacijo avtobus + vozilo HFVP.
BREŽICE
"Mladinski Center,Gubčeva ulica 10 a, Koncert: Tribute to Beyonce.
" Začetek voženj 21:00.
Več info na: www.vozim.si/heroji
»Lokacije smo izbrali v treh občinah, ki presegajo povprečje po številu nesreč mladih in s katerimi že sicer veliko sodelujemo,« pravi predsednik Zavoda Vozim David Razboršek, ki je pobudnik iniciative Heroji furajo v pižamah.
Ker gre za prvi tovrstni projekt, so namreč želeli biti zagotovo uslišani in pokazati, da se da z majhnimi lokalnimi spremembami narediti veliko. »V teh občinah smo se že pogovarjali o konkretnih spremembah, kot je občinsko subvencioniranje prevozov na zabave. Predlagano je bilo tudi, da bi uporabljali občinski kombi, ki je sicer ob koncih tedna parkiran v garaži, zdaj pa bo lahko služil kot varno prevozno sredstvo z zabave,« pravi Razboršek. Gre za triletni projekt, ki ga deloma sofinancira ministrstvo za zdravje, zato želijo svoje delovanje v prihodnjem letu razširiti na vso Slovenijo.
Največ lahko naredimo sami
Zavod Vozim je sicer znan kot gibanje Še vedno vozim, vendar ne hodim. Začelo se je, ker so preživeli vsak svojo, a podobno tragedijo, zato najbolje razumejo, kako se jim je po prometni nesreči življenje spremenilo. Zdaj ozaveščajo ljudi, predvsem pa mlade, da njihova zgodba ne postane še moja zgodba, vaša zgodba, zgodba vaših otrok, prijateljev, znancev. Gre za nevladno organizacijo, ljudi, ki jih je povezala podobna izkušnja. Največ pa lahko naredimo sami. Vsak zase namreč velikokrat meni, češ meni se pa to ne more zgoditi. A se lahko. Zelo hitro. Zgolj sekunda je dovolj, kot pravi naša sogovornica Anita. Ona zdaj spet vozi avtomobil, hodila pa ne bo nikoli več.
