V Cmureku pri mostu je cesta s tako ostrim ovinkom in nizko preglednostjo, da jo je gasilec občasno zapiral, ko so prihajali novi in novi pohodniki. Po mini zboru na travniku ob Muri smo zarili v blato in startali. Okrog 300 pohodnikov vseh generacij in profilov s te in z one strani meje. Zato je pogovor tekel praktično o vsem - nad vzponom radikalne desnice v Avstriji se je med gazenjem po blatu zgražala ekipa starejših Avstrijcev, nek domačin je nekaj ovinkov kasneje razlagal kolegu: "Vidiš tam? Ja, tam." Z roko je kazal nekam na breg deroče reke. "No, v starih časih je od tam tekla pobarvana voda. Takoj si vedel, s katero barvo so tisti dan barvali v Palomi - takšna je bila tudi Mura."
Mura ni bila v soboto nič kaj podobna nižinski reki. Nedavni veter je z brežin zmetal precej vejevja in čeprav ob Muri proti Sladkemu Vrhu vodi gozdna pot, je na nekaterih delih gozd čisto dovolj prepuščen sam sebi, da se zarašča v nekak murski pragozd. "Zvončki!" veselo zakliče deklica. Ja, lepo, ampak vsaj mesec ali dva prezgodaj. "Ja, vreme je čisto znorelo. Ni zdravo," skomigne starejša gospa, medtem ko se ekipa planincev odloči za en kozarček zdravilnega. Soka.
Pred vstopom na dvorišče gasilskega doma v Sladkem Vrhu gasilci poskrbijo za popolnoma unikatni servis in z vodo spirajo kilograme blata z gojzarjev pohodnikov. Ne nazadnje vstopamo na njihov travnik in verjetno bi, če bi nanj znosili vse blato, od trave ostala la še kakšna bilka tu in tam. Tako pa smo očiščeni in okrepčani lepo posedli po osončeni trati in debatirali. Andrea Feierl iz Gradca denimo razlaga o tem, kako zelo pomembna je Mura tudi za prebivalce Gradca. Ti se že vsaj leto borijo proti izgradnji hidroelektrarne v mestu tudi z bolj radikalnimi protesti - shodi, priklenjanjem na drevje, okupacijami, celo pred bagre so šli, prišlo je do aretacij. A zaman. "Prav zato moramo zaščititi še vse preostale prosto tekoče dele reke, koščke narave za prihodnje generacije. V Gradcu smo organizirali veliko demonstracij, še vedno smo aktivni." Gradnja jezu je namreč že v teku. "Zelo žalostno je gledati, kako uničujejo naravo. Posekali so več kot 10.000 dreves, pregnali ogrožene vrste: Poleg tega je prizadetih tudi veliko ljudi, ki živijo blizu reke." Kako to, da ni nihče poslušal množic domačinov? "Ne vem. Projekt je nesmiseln tudi zato, ker ne bo proizvedel veliko energije. Zadeva je politična," zaključi Avstrijka, ki pa vsaj po številu avstrijskih novinarjev, ki so spremljali sobotni protest, še zdaleč ni edina, ki jo zanima dogajanje na mejni Muri.
Gromke aplavze so poželi avstrijski in slovenski župani, ki so nekateri bolj, drugi manj odločno nasprotovali gradnji hidroelektrarn. Med prvimi je bil Štefan Žvab, župan Šentilja, ki v Muri vidi priložnost za razvoj trajnostnega turizma. "Podpiramo vse, ki se borite, da Mura ostane taka, kot je!" Franc Pižmoht, župan občine Apače, pa je sporočil, da ni vse v denarju, in zakoličil: "Ne dajmo se!" Podobno so ugotavljali ostali govorci, tudi starosta slovenskega naravoslovja, ki se je proti izgradnji takrat dvanajstih načrtovanih elektrarn z naravovarstvenimi argumenti boril že pred tridesetimi leti Matjaž Jež, evroposlanec Igor Šoltes, pisno pa je protestnike podprl tudi minister za kmetijstvo Dejan Židan.
Muzeju norosti Trate, ki je pripravil protestni marš tudi zaradi spomina na prvi upor proti hidroelektrarnam pred več kot tridesetimi leti, je uspelo pritegniti tudi spoštovanja vreden nabor glasbenikov. Zabrenkali in zapeli so Jani Kovačič, Vlado Kreslin, Tadej Vesenjak in Andrej Černelč. Vodja Muzeja norosti Trate dr. Sonja Bezjak pa je dejala: "Državljani imamo pravico vedeti, o čem se oblast dogovarja z investitorji, oblast pa nas je dolžna ne le poslušati, ampak tudi slišati."
Mura ni bila v soboto nič kaj podobna nižinski reki. Nedavni veter je z brežin zmetal precej vejevja in čeprav ob Muri proti Sladkemu Vrhu vodi gozdna pot, je na nekaterih delih gozd čisto dovolj prepuščen sam sebi, da se zarašča v nekak murski pragozd. "Zvončki!" veselo zakliče deklica. Ja, lepo, ampak vsaj mesec ali dva prezgodaj. "Ja, vreme je čisto znorelo. Ni zdravo," skomigne starejša gospa, medtem ko se ekipa planincev odloči za en kozarček zdravilnega. Soka.
Pred vstopom na dvorišče gasilskega doma v Sladkem Vrhu gasilci poskrbijo za popolnoma unikatni servis in z vodo spirajo kilograme blata z gojzarjev pohodnikov. Ne nazadnje vstopamo na njihov travnik in verjetno bi, če bi nanj znosili vse blato, od trave ostala la še kakšna bilka tu in tam. Tako pa smo očiščeni in okrepčani lepo posedli po osončeni trati in debatirali. Andrea Feierl iz Gradca denimo razlaga o tem, kako zelo pomembna je Mura tudi za prebivalce Gradca. Ti se že vsaj leto borijo proti izgradnji hidroelektrarne v mestu tudi z bolj radikalnimi protesti - shodi, priklenjanjem na drevje, okupacijami, celo pred bagre so šli, prišlo je do aretacij. A zaman. "Prav zato moramo zaščititi še vse preostale prosto tekoče dele reke, koščke narave za prihodnje generacije. V Gradcu smo organizirali veliko demonstracij, še vedno smo aktivni." Gradnja jezu je namreč že v teku. "Zelo žalostno je gledati, kako uničujejo naravo. Posekali so več kot 10.000 dreves, pregnali ogrožene vrste: Poleg tega je prizadetih tudi veliko ljudi, ki živijo blizu reke." Kako to, da ni nihče poslušal množic domačinov? "Ne vem. Projekt je nesmiseln tudi zato, ker ne bo proizvedel veliko energije. Zadeva je politična," zaključi Avstrijka, ki pa vsaj po številu avstrijskih novinarjev, ki so spremljali sobotni protest, še zdaleč ni edina, ki jo zanima dogajanje na mejni Muri.
Gromke aplavze so poželi avstrijski in slovenski župani, ki so nekateri bolj, drugi manj odločno nasprotovali gradnji hidroelektrarn. Med prvimi je bil Štefan Žvab, župan Šentilja, ki v Muri vidi priložnost za razvoj trajnostnega turizma. "Podpiramo vse, ki se borite, da Mura ostane taka, kot je!" Franc Pižmoht, župan občine Apače, pa je sporočil, da ni vse v denarju, in zakoličil: "Ne dajmo se!" Podobno so ugotavljali ostali govorci, tudi starosta slovenskega naravoslovja, ki se je proti izgradnji takrat dvanajstih načrtovanih elektrarn z naravovarstvenimi argumenti boril že pred tridesetimi leti Matjaž Jež, evroposlanec Igor Šoltes, pisno pa je protestnike podprl tudi minister za kmetijstvo Dejan Židan.
Muzeju norosti Trate, ki je pripravil protestni marš tudi zaradi spomina na prvi upor proti hidroelektrarnam pred več kot tridesetimi leti, je uspelo pritegniti tudi spoštovanja vreden nabor glasbenikov. Zabrenkali in zapeli so Jani Kovačič, Vlado Kreslin, Tadej Vesenjak in Andrej Černelč. Vodja Muzeja norosti Trate dr. Sonja Bezjak pa je dejala: "Državljani imamo pravico vedeti, o čem se oblast dogovarja z investitorji, oblast pa nas je dolžna ne le poslušati, ampak tudi slišati."