Dokumentarni film Judje na Slovenskem, ki so ga nedavno predvajali v Gledališču Park, je prvi slovenski film, ki je odprl temo zamolčanega in skorajda izginulega spomina na slovensko judovsko skupnost in holokavst na Slovenskem. Režirala ga je Maja Weiss s soscenaristko Alenko Hladnik v produkciji RTV Slovenija. Weissovo je k razmišljanju o tej temi spodbudilo vprašanje profesorja na AGRFT, legende slovenskega filma Matjaža Klopčiča, ali ima judovski priimek. Tega ni vedela, se je pa lotila teme, ki pred 30 leti še ni bila tako raziskana kot danes, zato se o njej še marsikaj ni vedelo. Prav tako ni vedela, v kaj se spušča ter da o tem, kaj se je Judom zgodilo med drugo svetovno vojno in po njej, mnogi niti nočejo govoriti. O nastajanju filma in o tem, kako se lahko tako hude stvari zgodijo v lepih mestih, sta se pogovarjala s pisateljem in pesnikom Dušanom Šarotarjem in skušala najti odgovor na vprašanje, zakaj se o tem molči.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Da bi lahko nastal dokumentarni film, je bilo treba najprej raziskati preteklost od prvih naselitev Judov na Slovenskem do usodne noči in časa po drugi svetovni vojni. O tem se ni veliko vedelo in tudi ljudje, ki so kaj vedeli, niso hoteli govoriti. Bilo jih je preveč strah in so raje molčali, pravi. Vseeno je prav v Prekmurju našla nekaj sogovornikov. Tako je po delih, od zgodovinskih dejstev do osebnih pripovedi in izkušenj Judov, tudi mnogih prekmurskih, nastala zgodba, ki nas še vedno pretresa.
Koliko potrebujejo, da predelajo bolečino?
Filmi, ki jih posname Weissova, niso le gola pričevanja, nastajajo na podlagi knjig, poezije in temeljitega raziskovanja in poglabljanja v izbrano temo, pravi Šarotar. Zato tudi vsa zgodovinska dejstva držijo, kakor je po nedavnem ogledu filma povedal Boris Hajdinjak iz mariborske Sinagoge. Ta dokumentarni film tudi po vseh teh letih, kljub novemu znanju in napisanih knjigah, še vedno govori o marsičem, česar ne vemo, doda Šarotar. »Preden sem se lotila snemanja, marsičesa nisem vedela o izgonu Judov, ne o Auschwitzu, in tudi sogovorniki o tem niso spregovorili. Bilo je veliko hudega, a so dolgo molčali o resnici, bolečini, izgubah. Zato si še danes postavljam to večno vprašanje, koliko časa potrebujejo ljudje, da predelajo tako bolečino in končno lahko spregovorijo,« pravi sogovornica.
Šarika Hiršl in Irena Šavel, obe tudi sodelujeta v filmu, sta potrdili, da se pri njih doma o tem, kar se je zgodilo in kakšne tragične usode so doživeli njuni najbližji, prav tako Judje, nikoli ni govorilo. Kaj pomeni biti Jud, je Šavlova prvič zaznala v osnovni šoli. »Sošolec je vzel moj svinčnik in rekel, da smrdi, ker je od Židinje.« Podobno je doživela na študiju arheologije v Ljubljani v 70. letih, ko so bili študenti nestrpni do sicer zelo uglednega profesorja samo zato, ker je bil Jud. Ko jim je to priznala tudi sama, je izključevanje občutila na lastni koži. V dokumentarnem filmu je o svojih bolečih izkušnjah, veliko let po tragediji, spregovoril Ludvik Blau, pred drugo svetovno vojno eden najpomembnejših članov lendavske judovske skupnosti in lastnik tovarn. V taboriščih je izgubil družino ter številne sorodnike in prijatelje, ko se je vrnil domov, ni našel ničesar več.
Nov film o prekmurskih Judih
Malo se jih je leta 1945 vrnilo na prazne domove. Nekateri so zaradi nerazumevanja družbe odšli naprej v tujino, redki so ostali in skušali na ruševinah ponovno zgraditi življenje. Eden od tistih, ki so se vrnili iz internacije, prav tako brez družine, je bil Šarotarjev dedek Schwarz. Tudi pri njih doma se o tem ni govorilo. Veliko let pozneje, ampak literarizirano, je zgodbo dedka, ki hkrati pripoveduje tudi o tragični zgodbi prekmurskih Judov, Šarotar popisal v romanu Biljard v Dobrayu. Danes je preveden v številne svetovne jezike in lahko zgodbo o usodi prekmurskih Judov berejo v mnogih državah. Pred časom sta z Weissovo napisala scenarij za film po tej knjigi, ki se je uvrstil med sedem najboljših scenarijev v Evropi, a do snemanja še ni prišlo. »Problem, če lahko tako rečemo, je, da zgodba temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih, zgodovinski filmi pa so dražji,« pojasnjuje Weissova, zato veliko težje pridejo skozi sito sofinanciranja kot sodobni filmi, katerih produkcija je cenejša. Upata, da bo film vendarle dobil zeleno luč za snemanje. Tudi s tem bi se skupnost, ki je bila izgnana, vsaj na simboličen način vrnila na ulice in v hiše mest.