Dogajanje v filmu gre nekako tako: po državi pustoši smrtna bolezen, pri čemer edini kraj brez okužb ostaja neimenovano mesto za svojim obzidjem. Tam se zdravnik dr. Mesmer odloči, da bo odšel v kraje zunaj obzidja in skušal pomagati obolelim, čeprav so njegovi zdravniški kolegi prišli do sklepa, da je bolezen neozdravljiva. »Izdajalec, apostat, kvizling …,« so mu govorili in napovedali, da zunaj ne bo preživel niti dneva. »Kaj pa bo tam predpisoval svojim pacientom, aspirin in počitek,« so se norčevali. Ravno v tistem času je odstopila tudi vlada države, v kateri je bila epidemija, ne samo zaradi akutnih razmer, temveč tudi zaradi lastne neoperativnosti. Zato je začasno vlado vzpostavil vodja krizne medicinske komisije, ki so jo ustanovili ob začetku epidemije, da bi pomagala vladi. Predsednik vlade je tako postal nevrolog dr. Ulrich, minister za finance ginekolog dr. Geit, minister za notranje zadeve kirurg dr. Rosenberg, minister za transport urolog dr. Janis, minister za kmetijstvo in ribištvo psihiater dr. Magnus in tako naprej. Tudi Mesmerju so ponudili položaj ministra brez listnice, če se le odpove odhodu na okužena območja. »Tam so okuženi zrak, zemlja in voda …, prvi simptomi bodo morda le v obliki blagega kašlja, a kmalu bo sledilo,« so ga skušali še zadnjič prestrašiti in prepričati, da ne odide. Kljub temu Mesmer odvrže beli plašč in odide na svojo misijo. Ostal je idealist. A medtem ko potuje po okuženem podeželju, ljudje okoli njega umirajo, potem ko ni več nikogar, se skrije v podzemno jamo, kjer ugotovi, da je bil sam ves čas tisti, ki je širil okužbo. Brez Mesmerjevega idealizma težav torej sploh ne bi bilo, je premisa, ki jo je zastavil režiser.
Njegovo ravnanje me v nekaterih primerih spominja na vedenje ljudi v današnjem času, ki ga prav tako zaznamuje epidemija. Tudi v resničnem svetu imamo namreč številne idealiste, nekateri še danes širjenje okužb obravnavajo kot obroben pojav, drugi pretiravajo z ustvarjanjem panike. Še bolj pa ob tem ugotavljam, kako hitro ljudje pozabljamo. Zavrtimo čas nekaj mesecev nazaj, na začetek epidemije, ko nihče med nami ni vedel, kaj lahko pričakujemo, pri tem pa smo spremljali strašne prizore obolelih in umirajočih v Italiji. Takrat smo bili priča zanimivemu fenomenu, o katerem sem že pisal. Vsak ima zagotovo na družbenih omrežjih enega ali več prijateljev, ki so se čez noč prelevili v dežurne epidemiologe in dnevno tožarili, koga in kje so vse videli, da ni upošteval varnostnih navodil. Njihova opreznost, ki so jo želeli s tem izkazati, je pohvalna, a so pri tem pretiravali. Z napotki, ki so jih dajali, pa so pokazali na lastno nerazumevanje načina prenosa virusa. Pri tem je zanimivo, da ni nekega prepoznavnega vzorca, ob katerem bi recimo lahko rekli, da so med njimi prednjačili podporniki vlade ali obratno. Še več, nekateri kritiki vladnih ukrepov so bili hkrati tudi ustvarjalci panike zaradi virusa. Potem ko se je širitev okužb ustavila, so bili ti spet prvi, ki so govorili o pretiranosti ukrepov. In danes, ko število okužb ponovno narašča, se dežurni epidemiologi spet počasi pojavljajo. Ker pa je, kot rečeno, naš spomin slab, so lahko tudi stališča malih in večjih mnenjskih voditeljev na družbenih omrežjih povsem nekonsistentna.
Zato ne bodimo naivni, naš vir informacij v zvezi z epidemijo naj ostanejo podatki in navodila pristojnih institucij.
Pa še nekaj povsem nepovezanega s tematiko. V filmu, ki poleg opisane zgodbe prikazuje tudi njen nastanek, se režiser in scenarist v hotelski sobi nekje v Porurju, kjer iščeta inspiracijo, lotita razkrivanja skrivnosti zobne paste Signal. Zanima ju, ali je ta že v tubi prepletena z značilnimi belo-rdečimi črtami ali pa sta beli in rdeči del zobne paste tam ločena. Zato se odločita, da tubo prerežeta. A tega, kar sta ugotovila, zdaj ne bom zapisal, da vam ne izdam čisto vsega v filmu.