Ignac Rajh: Pomemben je vsak gost

Ignac je kot prvi otrok Marije in Geze Rajha – mama se je pred poroko pisala Fister – pokukal na svet v Bakovcih, kjer sta starša živela, januarja 1947: »Moja starša sta začela gostilničarstvo tukaj, v Bakovcih, a naša današnja gostilna stoji na že tretji lokaciji, če štejemo od njunih začetkov. Prva je bila tu, kjer hiš danes ni več, na desni strani, če se pelješ v središče Bakovec. Na levi, kjer so danes hiše, namreč ni bilo nič, samo polja. Druga lokacija gostilne, ki se je imenovala Gostilna Rajh Geza je bila – približno po letu 1923 – v središču Bakovec, stavba še danes stoji. Tukaj, kjer imamo gostilno danes, na vhodu v Bakovce, pa je oče po svojem očetu dedoval zemljo in obdržal to parcelo, preostalo je prodal. In tukaj je zgradil današnjo stavbo, a potem ko jo je zgradil, je stala prazna in v surovem stanju nekaj let – jaz sem jo potem dokončal in odprl.« V Rajhovi gostilni sredi Bakovec je Naci, kot Ignaca kličejo prijatelji, preživel otroštvo in kmalu pomagal delati. »Oče in mama sta delala vse – ne le, da sta imela gostilno, obdelovala sta tudi polja, redila živino. Krave, konje, pujse, kokoši … vse mogoče. Poleg tega sta imela za hišo poleg hleva še klavnico.«

Ima dve mlajši sestri, Olga je mlajša eno, Dragica pa dve leti. »Že kot otrok sem pomagal v gostilni. Poleg tega sta oče in mama velikokrat odšla v Sombor, kjer je živel mamin brat, ki je bil prav tako gostinec, in se nista vrnila po teden dni. Jaz pa sem kot osnovnošolec s sestrama ostal doma in delal. Pomagal nam je sosed Jože Fras, ta je očetu pomagal tudi pri mesariji in drugem. Džouži je, ko smo bili otroci sami doma, sedel v gostilni, jaz pa sem stregel.« Ignac se spominja gostov v očetovi gostilni: »Vedno smo imeli hrano, mama je kuhala samo domače, vse je sama redila – prva goska v vasi je bila pri nas. Sama je nasadila kokljo, vzredila piščance, imela je race, purane … In k nam se je – po makadamu z motorji s prikolico – vozila soboška 'gospoda'. Takratni obrtniki Gomboši, Szabo, Vlaj so pripeljali svoje žene, ko so stopile iz prikolice motornega kolesa, so najprej s plašča stresle prah od makadama (smeh). Mama pa je kuhala tudi za delavce – v gramoznicah je bilo vedno polno delavcev. Ob prazniku svete Ane, julija, pa je bila pri nas vedno velika veselica, 'proščenje', celotno dvorišče je bilo pod streho. Ujec nam je iz Sombora poslal 150 kilogramov ščuk iz Donave, jaz pa sem moral zjutraj ob petih ponje na mariborsko železniško postajo.«

Lastna gostilna leta 1969

In logična posledica je bila, da je Ignac šel v gostinsko šolo; bila je še zadnje leto v Murski Soboti. »Za vajenca sem šel v gostilno Pri Štajercu, bila je v današnji Kocljevi ulici, kjer je bil pozneje Avtokomerc, lastnica je bila Elza Flisar. Imela je polnilnico piva, iz Laškega so pripeljali pivo v sodih, mi pa smo ga na takem traku, na katerega je šlo 24 steklenic, polnili.« Tam je Ignac delal nekaj mesecev in nato odšel k Zvezdi v Murski Soboti. »Potem pa so leta 1967 zgradili hotel Diana in so tam – restavracija ni bila le lepa in moderna, bila je tudi ogromna – potrebovali natakarje. Osem mesecev sem delal tam, potem pa sem se do avgusta 1969 vrnil k Zvezdi.« 18. septembra 1969 je Ignac odprl svojo gostilno v Bakovcih; dokončal je stavbo, ki jo je zgradil njegov oče. »Ne, ni bila tako velika, kot je danes. Že po enem letu smo delali prizidek (smeh), takoj se je pokazalo, da so potrebe večje. Povečevali potem nismo več, razen kuhinjo, smo pa zgradbo že štirikrat obnavljali. Če vsakega pol leta ne prebarvaš sten, je vse umazano, to je nujno. Najprej se gostilna ni imenovala Rajh, pač pa Izletnik. Tisti stric v Somboru je imel namreč restavracijo in je rekel, da mi da ime. Po nekaj letih pa smo jo preimenovali v Gostilna Rajh.« Mama je v kuhinji pomagala Ignacu, oče pa je – dokler je ni prevzela hčerka Olga – še imel odprto svojo gostilno. »Tista v središču Bakovec je bila odprta približno do leta 1976, potem je zaprla tudi sestra, oče pa je stavbo prodal in novi lastniki – do zdaj so se menjali trije ali štirje – so imeli lokale, s posameznimi prekinitvami seveda.«

V Ignacovi gostilni so najprej kuhali na štedilniku na drva. »Po nekaj mesecih pa sem šel po prvi večji štedilnik v Italijo, imel je šest plinskih gorilnikov. Vedno pa smo imeli še en majhen štedilnik, ki ima štiri plinske in dve električni plošči. Imeli pa smo od začetka do leta 1985 čisto vsako soboto poroko. Poroke so bile včasih čisto nekaj drugega kot danes – tiste plošče so bile tako popularne, nakupil sem jih kdo ve koliko … Pa krožniki! Koliko tega smo imeli! Še zdaj se spomnim prvih, imeli so tak moder rob. Potem pa se že sam naveličaš enakih krožnikov, kaj se ne bi gost! Pa smo jih zamenjali po dveh letih (smeh).«
Na začetku, pravi, je bilo med gosti veliko domačinov, nato se je klientela hitro razširila. »Po letu 1970, ko je začela obratovati tovarna oblačil Mura, smo imeli ogromno gostov Murinih strank; veliko poslovnih ljudi se je tukaj obrnilo – iz vsega sveta so prihajali. Tukaj so bili tudi številni športniki, pa politiki seveda. Najbolj 'močna' trojka je bila gotovo naš prvi predsednik Milan Kučan, avstrijski predsednik Heinz Fischer in Danilo Türk, vsi trije so bili skupaj na večerji. Pa madžarski predsednik …, a vsi, ki so bili, so bili pomembni. Vsak gost je pomemben, naj bo predsednik ali ne.«

Že četrta generacija

Kljub obilici dela se je imel čas zaljubiti in poročiti, čeprav sta za poroko komaj našla prosto soboto, saj so imeli ves čas svatbe za druge. »Ženo Marto – pred poroko se je pisala Kuhar – sem spoznal v Diani; takrat je delala na soboški občini in imeli so novoletno srečanje. Šel sem plesat z njo (smeh).« Poročila sta se poleti 1971 in leto pozneje dobila hčerko Tanjo. Tudi ona je odraščala z gostinstvom in šla v gostinsko šolo v Maribor. Danes je Tanja Pintarič prevzela očetovo dediščino, še preden pa se je Ignac upokojil, je leta 1990 odprla lokal v Murski Soboti. »Lokal se je rodil zaradi italijanske kuhinje, ki smo jo mi do takrat tudi kuhali. Imeli smo namreč prijatelje, ki so vsako zimo prihajali iz Trsta v Radence, k nam pa jest. Pa sem predlagal, da pripravimo teden italijanske kuhinje. Ta teden se je razvlekel v tri tedne (smeh), ker je bilo vedno polno. In zato je nastala restavracija Numero uno.«
Danes Tanja poleg Gostilne Rajh z možem Damirjem Pintaričem in dvema otrokoma, sinom Leonom in hčerko Valentino, kuha tudi v Unu v Murski Soboti. »Zakaj Uno? Ker sem ženi kupil nov avto Fiat Uno – osem jih je prišlo v Slovenijo (smeh). In zabavno je bilo, da je vinar Istenič na odprtje prinesel svojo penino – Number One,« pojasni Ignac. Ko se pogovarjava o tem, da družinska tradicija živi naprej z vnukom Leonom in vnukinjo Valentino, ki sta torej že četrta generacija, pritečejo solze: »Včasih se moram kar razjokati, res sem ponosen nanju. Leon zdaj kuha tukaj, v Bakovcih, in malo mu pomagam. Zanima ga, vleče, pa kuhava.«

Ignac – ki je v pokoju od leta 1997 – je tudi lovec, rad potuje, jadra s prijatelji, je pa tudi eden prvih Pomurcev v društvu evropskega reda vitezov vina, konzulata za Slovenijo in legature Pomurje. Sploh pa ni tipičen upokojenec, saj je seveda še vedno del Rajhove ekipe. »Velikokrat me vprašajo: 'Zakaj ti delaš?' Jaz pa odgovorim 'Kaj bi delal, če ne bi delal?' (smeh)«