pianistka Sara Köveš, študentka tretjega letnika ljubljanske Akademije za glasbo, je pred dnevi v lendavski sinagogi občinstvo pustila odprtih ust. Predstavila se je z dvema zahtevnima kompozicijama, in sicer z delom Beethovna, Sonato v Es-duru št. 13, sestavljenim iz štirih stavkov, v drugem delu recitala pa s suito Kreisleriana, op. 16, Roberta Schumanna, iz leta 1838. Dramatično delo pooseblja divjega Florestana in tihega Eusebiusa, namišljeni osebi skladatelja. To nihanje melodičnega razpoloženja, spreminjanje tempa in jakosti tonov je pri občinstvu sprožilo mešane občutke. In prav to je čar glasbe in umetnosti, pravi Sara. »Vsak jo razume po svoje. Všeč mi je, da sem lahko z glasbo to, kar sem, da se lahko iskreno izrazim na tako diskreten način. Igranje klavirja je zame neposredni prehod v moj notranji svet, ki je hkrati domišljija in resničnost. To je moje življenje,« opiše pianistka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Njeni občutki po nastopih so skoraj zmeraj neverjetni. »Sploh, če sem z nastopom zadovoljna tudi sama. In so skladbe čim bolj tehnično in glasbeno dovršene,« strne pianistka. Vedno znova jo razveseli, ko gane ljudi, včasih celo do solz. »To je zame največji kompliment, saj se mi zdi, da v današnjem materialističnem svetu pozabljamo, kaj je v resnici pomembno. To so medsebojni odnosi in ljubezen do sebe in bližnjega, prav glasba v nas to prebudi,« pove Sara. Kot pojasnjuje, je bila njena odločitev za študij na Akademiji za glasbo zelo preprosta in jasna, saj jo glasba spremlja že od malih nog, ljubezen pa se je z leti le poglabljala. »Proti koncu osnovne šole sem bila vedno bolj prepričana, da je moje mesto tukaj, kjer sem zdaj,« razloži.
Preden Sara začne z vajo novih skladb, najraje posluša izvedbe starih mojstrov, kot sta Vladimir Horowitz in Arthur Rubinstein. »Ogromno se namreč lahko naučim prav iz malce konzervativnejših interpretacij. Prav tako zelo spoštujem Martho Argerich, ki je na svetovni pianistični sceni že vrsto let, a so njene izvedbe vedno sveže in navdihujoče. Da ne govorim o tehnični popolnosti. Izpostavila bi še Andrása Schiffa, obožujem njegove izvedbe Bacha in Beethovnovih sonat. Kar se pa tiče mlajših generacij, je definitivno moj največji idol Daniil Trifonov, tako s tehničnega kot z interpretativnega vidika,« sklene sogovornica.