Začetki delovanja sladoledarn Ben Samy, Niki in Šport Emruli segajo več desetletij v preteklost, najdlje od njih deluje slaščičarna Sabrija Osmanija. Ta se je z družino v Mursko Soboto preselil leta 1966 in istega leta skupaj z bratom v manjšem kiosku v Kocljevi ulici odprl slaščičarno. »Oče, še prej pa moj ded, sta se s slaščičarstvom ukvarjala že v Severni Makedoniji, od koder prihajamo. Oče je nato kot mlad fant šel s trebuhom za kruhom, s slaščičarstvom je poskušal v več različnih krajih in državah. Iz rojstnega kraja je odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je v okolici Sarajeva vodil svoj posel. Podobno pot so ubrali tudi drugi člani naše družine. Kot mi je pripovedoval, mu posel ni uspel, zato se je preselil v Slovenijo in najprej poskušal na Ptuju, kjer prav tako ni imel sreče, nato pa smo se preselili sem in tu ostali,« pripoveduje Sami Osmani, ki je v Mursko Soboto popolnoma zaljubljen.
Vrsto let sta brata Osmani skupaj vodila manjšo slaščičarno, imenovala se je Pod kostanjem, nato pa sta šla vsak svojo pot. Sabri je ostal v prvotnem kiosku, njegov brat pa je posel zagnal na drugi lokaciji, slaščičarna se je imenovala Mladost. »Sam sem bil od otroštva vpet v to družinsko tradicijo, zato je bilo povsem normalno, da sem jo nadaljeval. Očetu in stricu sem vseskozi pomagal, ko je oče ostal sam, pa je počasi posle prepuščal meni. Ker je bilo povpraševanje po sladoledu vse večje, smo se odločili za selitev na novo lokacijo,« pove Sami.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se tako preselili v Slomškovo ulico, kjer so si zgradili hišo, tam pa uredili tudi slaščičarno, ki so jo poimenovali Ben Samy. »Ko smo se preselili sem, mi je mama kot edincu, ki je počasi prevzemal vajeti družinskega podjetja, vedno govorila, da se moram predstaviti ljudem, da si me bodo zapomnili. Ker smo tako imenovani turški muslimani, sem se domislil, da se bom ljudem predstavljal kar kot Jaz sem Sami po turško, to je Ben Samy,« razloži sogovornik.
Kasneje so Osmanijevi poslovalnico odprli tudi na Cankovi, vendar ta več ne obratuje. Sami, ki je družinsko slaščičarno vodil vse do nedavnega, jo je sedaj prepustil najmlajšemu moškemu potomcu družine, sinu Birolu, kljub temu pa mu je pri delu in vodenju družinskega podjetja še vedno v veliko pomoč. »Ne morem, da ne bi pomagal. Tudi moj oče, ki je star 85 let, je tak. Še vedno je zelo aktiven. Po zajtrku in kavi se s starejšim avtom, ki sem mu ga kupil, odpelje na njivo, ki jo ima v Dolini pri Vaneči, in tam skrbi za lubenice in melone, ki jih ima posajene. Tudi ko gre mimo vitrine s sladoledi, še vedno kaj pripomni, če kak sladoled ni dovolj intenzivne barve in podobno,« še pove Sami.
Osmanijeva slaščičarna gre torej iz roda v rod že več generacij, ob tem stremijo k temu, da ves čas ohranjajo kakovost sladoleda in se trudijo za zadovoljstvo strank. »Sladoled izdelujemo po družinskem receptu, ki ga seveda ne smem izdati, lahko pa povem, da vedno stremimo k bogatemu okusu sladoleda. Prilagajamo ga vremenskim razmeram oziroma zunanjim temperaturam in tako skrbimo, da je njegova gostota vedno optimalna,« razloži sogovornik, ki še vedno izdeluje sladoled.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(RAZVOJNI SVET) To so najpomembnejši projekti za razvoj Pomurja
Razvojni svet Pomurske regije je na ponedeljkovi seji sprejel Regionalni razvojni program Pomurske regije 2021-2027, v katerem so izpostavljeni najpomembnejši razvojni projekti regije.
Kot se spominja, so imeli v začetku le osem okusov, ki jih še vedno ohranjajo, sledijo pa tudi trendom in vedno preizkušajo kaj novega. Ker traja poletna sezona in s tem tudi prodaja sladoleda le nekaj mesecev, Osmanijevi v preostalem času za goste pripravljajo baklave, tufahije oziroma z orehi polnjena jabolka ter druge sladice, ne manjkajo niti sadne kupe ter okusni topli in hladni napitki.
Iz Centra v Niki
Podobno kot družina Osmani je v Mursko Soboto iz Severne Makedonije s trebuhom za kruhom leta 1981 prišla družina Kadriji. Kot se iz pripovedovanj očeta spominja Besnik Kadriji, je njegov dedek delal v Zagrebu, kjer je imel slaščičarno. Ko je dedek umrl, si je Besnikov oče Kerim, ki je svojemu očetu takrat že pomagal, začel iskati delo drugod. »Od takratnega starega znanca iz Občine Gostivar, kjer smo z družino v Severni Makedoniji živeli, je oče izvedel, da se v Murski Soboti prodaja kiosk. Odšel je tja, si kiosk ogledal in ga kupil ter v njem kasneje uredil sladoledarno,« pove sogovornik, ki je imel ob selitvi v Pomurje pet let.
Družina Kadriji se je v mestu ustalila in tu zagnala svoj posel. Njihova prva slaščičarna, ki se je imenovala Slaščičarna Center, je bila do leta 2001 med pošto in banko v Murski Soboti, nato pa so se preselili v Kocljevo ulico, kjer so še zdaj. »Ob selitvi smo se odločili slaščičarno preimenovati, saj sem bil sam že močno vpet v delo. Poimenovali smo jo Niki, saj me tako kličejo vsi moji prijatelji in sorodniki tako v Sloveniji kot v Severni Makedoniji,« razloži Kadriji, ki je po izobrazbi gostinsko-turistični tehnik.
V družinski posel je vpet že od otroštva, čeprav je osnovno in srednjo šolo obiskoval v rojstni državi. »Med počitnicami sem bil vedno v Murski Soboti in sem tu tudi pomagal. Ko sem končal osnovno šolo, pa sem sčasoma delal vse več. Po 18. letu, ko sem zaključil še srednjo šolo in se dokončno vrnil k družini, sem se v slaščičarni tudi redno zaposlil. Tako sem začel tudi sam prodajati sladoled, oče pa me je začel učiti, kako ga izdelati.«
Tudi Besnik, ki je vodenje družinskega podjetja prevzel od očeta leta 2012, ko se je ta upokojil, recepta za sladoled ne izdaja, pravi le, da vse od začetkov v Murski Soboti uporabljajo za izdelavo dnevno svežega sladoleda mleko lokalnega pomurskega podjetja. »Recept pa še vedno ostaja dedkov,« doda. Tako kot način, predvsem pa čas izdelave sladoleda se je v vseh teh letih spremenilo tudi število okusov. Pravi, da so imeli v začetku le šest do osem najbolj klasičnih okusov, sedaj jih imajo v vitrini že 24, vsak teden poskusijo tudi po dva nova. »Če bi imel vitrino za 30 banjic, bi verjetno tudi to bilo premalo. Povpraševanje je namreč po vseh okusih veliko, precej pozornosti pa v zadnjem obdobju posvečamo tudi pripravi sladoleda brez sladkorja in laktoze. Svojim strankam želimo res ponuditi le najboljše, saj jih spoštujemo in cenimo. Tako kot one nas,« z zadovoljstvom pove sogovornik.
Besnik, ki vodi slaščičarno z dvanajst let mlajšim bratom Arminom, še vedno pa jima na pomoč z nasveti kdaj pa kdaj priskoči oče, počasi v izdelavo sladoleda uvaja sina Argjena, ki v domači sladoledarni dela že nekaj časa. »Čeprav je sin ekonomist, šolo je končal v Severni Makedoniji, ga delo v slaščičarni veseli. Odločil se je, da se bo tudi sam podal v te vode. Vesel sem, da se bo družinska tradicija nadaljevala.«
Družina Kadriji, ki ima v Murski Soboti še eno slaščičarno v Ulici Štefana Kovača, se vsako leto pozimi, ko se sezona prodaje sladoleda konča, vrne v rodne kraje, kjer ostanejo nekaj časa. Tam imajo številne sorodnike in prijatelje, ne nazadnje je od tam tudi Besnikova žena Valbona, katere družina se prav tako ukvarja s slaščičarstvom, vendar v Črni gori.
Za ime zaslužen Bajsi
Nekaj let prej, natančneje leta 1973, so svojo slaščičarno v Murski Soboti odprli tudi Emrulijevi. Kot je povedal Istref Emruli, je njegov oče Vahit kot 17-letni fant prišel sam v Mursko Soboto iz kraja Tetovo v Severni Makedoniji ter se zaposlil pri starejšem gospodu, ki je v neposredni bližini gasilskega doma v mestu imel svojo slaščičarno. »Ko se je ta gospod upokojil, je slaščičarno prodal mojemu očetu, saj je videl, da oče dela dobro in da si želi nadaljevati posel.« Kot se še spominja sogovornik po pripovedovanju očeta, so sladoled takrat vozili po mestu in bližnjih krajih v posebnih posodah, polnih ledu, najprej s trocikli, kasneje pa z mopedi in avtomobili. Led so nabavili že pozimi, saj so si tako naredili zalogo za vse leto.
Vahit Emruli je slaščičarno pri gasilskem domu ohranil do leta 1990, ko so se preselili v Slovensko ulico. Kupili so lesen kiosk, v katerem so uredili sladoledarno, takrat pa so spremenili tudi njeno ime. »Že od nekdaj smo bili sponzorji različnih športnih dogodkov in turnirjev v mestu, naj omenim, da smo tudi eden od najstarejših sponzorjev nogometnega kluba Mura. Ker oče ni vedel, kako naj poimenuje slaščičarno, se je posvetoval s prijateljem, ki so ga klicali Bajsi. Ta je bil nekdanji trener ženske košarke, očetu pa je svetoval, naj slaščičarno poimenuje Šport,« pove sogovornik.
V letu, ko so se s stare lokacije preselili na novo, so se modernizirali in kupili posebne prikolice za sladoled, s katerim so ga takrat še vozili naokrog. Sladoled je bil namreč zelo priljubljen in je bilo po njem veliko povpraševanje, saj se ga takrat še ni dalo dobiti na vsakem koraku. Na začetku so imeli le pet okusov – limone, jagode, višnje, vanilje in čokolade. »Okrog leta 1992 sem tudi sam začel delati v slaščičarni, nato pa sem leta 1994 šel služit vojaški rok v Kranj. Ko sem se vrnil, sem se v domačem družinskem podjetju tudi zaposlil, leta 2011 pa sem tudi uradno prevzel posle, ko se je oče upokojil. On je sicer še vedno zelo aktiven, vseskozi pomaga. Vsak dan vstane okrog 4. ure in pride do vseh naših poslovnih enot, kjer pospravlja, vsako nedeljo opravi tudi generalno čiščenje. Delo ima v krvi in brez tega ne more.«
Slaščičarna Emrulijevih je do leta 2019 delovala v Slovenski ulici, potem pa so se preselili v Zvezno. Leta 2002 so odprli tudi prodajalno s hitro prehrano, to imajo sedaj na dveh lokacijah. »Gre za zelo zahteven posel, vendar nisem nikoli razmišljal, da bi se izneveril družinski tradiciji. Povsem normalno je, da to nadaljujem. Vedno pravim, da so najmočnejša na svetu ravno družinska podjetja, zato bo po moji upokojitvi posel nadaljeval moj sin Adis,« pove sogovornik.
Moškemu delu družine pri vodenju družinskega podjetja pomaga tudi ženski del. Kadire, mama Istrefa, je gospodinja, ki s snaho Fekrije skrbi za to, da sta v kioskih za hitro prehrano vedno pripravljeni sveža omaka in sveža zelenjava, prav tako pomagata pri izdelavi sladoleda.
Družina Emruli, ki ima v Murski Soboti slaščičarno torej že petdeset let, se vsako leto znova vrača v domovino. »Približno dvakrat letno se odpravimo na dopust, vendar se vedno z veseljem vrnemo sem. Tu je naš dom, tu je naše podjetje, tu imamo prijatelje in znance. Krog prijateljev, ki si jih je tu ustvaril oče, sem jaz še povečal, sedaj to počne tudi moj sin in prav je tako. Naša družina je delavna, kar le pripomore k temu, da so tudi naše stranke zadovoljne z nami,« je sklenil Istref Emruli.