Dunajski arhitekt, rojen v Budimpešti. V prvi vrsti Evropejec. Sodeluje s Christianom Jaborneggom, ustanoviteljem arhitekturnega biroja Jabornegg & Palffy, ki spada med najpomembnejše arhitekturne biroje v Avstriji. Biro podpisuje veliko pomembnih projektov, med katere spadajo prenova Fundacije Generali, Museum Judenplatz, Schoellerbank, Schlosshotel Velden in mnogi drugi. V zadnjem času je najbolj zveneči projekt, ki ga podpisuje biro, prenova dunajskega parlamenta, ki velja tako za tehnološko kot kulturnozgodovinski izziv, saj se je zgodila šele drugič doslej.
Arhitekt Andras Palffy je bil tudi dolgoletni profesor na dunajski tehniški univerzi, kjer je v svojem seminarju študentom odprl vrata tudi na Goričko. Razstava tega seminarja je bila s pomočjo njegove dobre prijateljice Stanke Dešnik pred časom predstavljena na gradu Grad na Goričkem. Zaznavanje obstoječih struktur in reinterpretacija teh struktur v kontekstu sodobnega ali novega je tudi eden ključnih prepoznavnih elementov arhitekturnega biroja Jabornegg & Palffy. Potem ko nas je osebno popeljal po širši javnosti nedostopnih prostorih dunajskega parlamenta, smo se s sogovornikom pogovarjali na vrtu sredi Dunaja, kjer stanuje in ima tudi biro. Pravi, da ta vrata odpira že od svojega drugega leta.
Rojeni ste leta 1954 v Budimpešti. Čas za tem označuje madžarska revolucija, ko je mnogo intelektualcev pobegnilo na Dunaj. Kakšna je bila vaša pot na Dunaj?
»Moj spomin na ta čas je dokaj omejen, ker sem imel takrat dve leti. Starša sta ugotovila, da v tistem času v tistem sistemu ni dovolj priložnosti zanju za delo kot tudi za razvoj otrok. Tako sta se leta 1956 odločila, da odidemo na Dunaj in tukaj začnemo novo življenje. Na eni strani so bile vzrok politične razmere, še bolj pomembne pa so bile možnosti profesionalnega razvoja in izobraževanja.«
Študirali ste na tehnični univerzi na Dunaju (TU Wien). Kako ste kot študenti gledali na arhitekturo v mestu?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Srečali so se ob 60-letnici
Srečanja se je udeležilo 27 sošolk in sošolcev od skupno 70, kolikor jih je obiskovalo dva oddelka.
»Odraščal sem na Dunaju, študiral na dunajski tehniški univerzi, v tem času sem veliko potoval, tudi sedem let živel v Italiji, kar je bilo zame zelo formativen del življenja in mi je odprlo mnoga nova vrata. To je bil način življenja, ki je bil meni veliko bližje kot na primer življenje na takratnem Dunaju, ki je bil dokaj siv. Danes je popolnoma drugače, v tistem času pa za mladega človeka ni bilo preveč zabavno, ker si lahko šel na točko A ali točko B in nič več od tega. Študiral sem od leta 1974 do 1985, to je enajst let, kar je z današnjega zornega kota popolnoma nepredstavljivo. Ko danes svojim študentom omenim, da nisem študiral zgolj arhitekture, ampak tudi življenje, me mnogi dokaj čudno pogledajo.
Glede arhitekture je bil dokaj zanimiv čas, ker ko sem jaz začel študirati arhitekturo, je igrala sociologija pomembno vlogo predvsem znotraj političnega diskurza, takoj zatem je sledila velika senca postmodernizma, kar mi je vzbudilo radovednost, vendar sem se začel zelo hitro zanimati za osnove substance in strukturne stvari, tako da sem zelo hitro našel tudi svojo pot do velikih očetov modernizma. To je bil čas različnih zornih kotov, kar se mi zdi, da je bil privilegij. Zelo širok spekter možnosti brez nekega časovnega pritiska. Moral sem delati, da sem financiral ta način življenja, kar je temna stran kovanca, ampak to je bilo zame zelo pomembno obdobje v življenju in brez tega obdobja ne bi bil tukaj, kjer sem danes.«
Dunaj je imel pred stotimi leti 1,5 milijona prebivalcev, danes jih ima 1,8 milijona. V primerjavi z drugimi mesti, ki so zrasla za nekajkrat, je Dunaj ostal na skoraj isti ravni. Gre za mesto, ki se nenehno spreminja, a je vedno enako veliko.
»V času monarhije je imel celo 3,5 milijona prebivalcev. Po prvi vojni je padel na milijon. To je odvisno od osnovne strukture, ki jo imaš. Dunaj je imel srečo, da sta se z dekonstrukcijo utrdbe povezala dva dela mesta, vendar je ostala ta radialna struktura, ki jo mesto še vedno ima. To je dokaj robusten označevalec, vzpostavila se je tudi Ringstrasse. To je omogočilo veliko prostora in še danes ima dokaj visoko kakovost življenja, tudi v tako imenovanih primestnih ali delavskih četrtih, kot so jih nekoč imenovali. Ta osnovna struktura omogoča veliko spreminjanja znotraj obstoječega in s tem prilagajanja sodobnim potrebam.
Potem je prišlo tudi obdobje tako imenovanega rdečega Dunaja, kar je bil odgovor na potrebe prebivalstva, ko je mesto začelo rasti in so ljudje potrebovali stanovanja. To je bil tudi odgovor na socialno neravnovesje, ker ljudje niso imeli dovolj kakovostnih prebivališč, kar je povzročalo tudi številne bolezni in tako naprej. Ljudje so bili brez izobrazbe, delili so si postelje, tako da ko so šli eni v službo, so drugi zasedli njihovo posteljo in tako naprej. Leta 1921 je bil sprejet standard, to je bil čas, ko je socialistična struja prvič dobila v mestu večino. Vzpostavili so tako imenovano stanovanjsko pravo, zakon o načinu prebivanja, ki je določil, da mora vsak posameznik imeti lastno posteljo, da mora imeti dostop do kopalnice in stranišča, skratka osnovne bivanjske infrastrukture. Na tem se je vzpostavil tako imenovani rdeči Dunaj, ukvarjanje z bivanjsko politiko, ki se čuti še danes.
Vmes je bilo tudi nekaj poskusov z druge strani, ki je prav tako želela omogočiti ljudem tovrstne ugodnosti, vendar niso bili tako uspešni. Tukaj gre vedno za neko napetost med tako imenovano buržoazijo in privilegiji prihajajočega delavskega razreda. Vse to pa je imelo tudi vpliv na arhitekturo.«
V svojih seminarjih ste se veliko ukvarjali z večjimi plani, ne zgolj s posameznimi stavbami. Eden takih seminarjev je bil povezan z Goričkim. Kakšna je razlika, ko delujete v mestu ali na podeželju?
»Ideološko je to zame stvar strukture, ki jo ohranjaš, na drugi strani pa stvar kulturne identitete. To ni zgolj belvedere ali katera druga stavba, ampak je zame identiteta tudi pokrajina. Tega ne gre podcenjevati. Pokrajina prav tako potrebuje neko mero skrbnosti. To je izhodišče, iz katerega izhajata dve gibanji. Eno je kmetijska in živilska industrija, drugo pa so majhne produkcijske enote, kjer najdete majhne kmetijske proizvodnje, povezane v lokalne distribucijske kanale. Pri tem me zanima, kdo je tisti, ki skrbi za to identiteto, kakšna je kakovost življenja v teh skupnostih, kako lahko živiš v teh okoljih in kako ustvariti strukturo, ki bo vzdržna. Ljudje živijo na tradicionalen način s hišo, vrtom, nekaj živalmi, to opažam pri svojih sosedih, ampak s tem ne služijo denarja, temveč služijo denar zunaj teh okolij. Naslednji korak je, da svoje imetje oddaš in odideš. Govorimo pa o tem, ali lahko ljudje živijo od tega, kar imajo v teh okoljih.
To je diskusija, ki je prisotna v celotni Evropi, in Goričko je del tega. Gre za tako imenovane kratke verige. Mogoče lahko vzamemo primer Italije, ker ne želim vedno delati primerjav z Avstrijo. V Italiji ali Franciji na primer lahko najdemo zelo kakovostne majhne proizvajalce, ki proizvajajo zdrave in kakovostne izdelke. To je naravni razvoj, ki potrebuje čas, da ljudje prepoznajo, da gre za višjo kakovost izdelkov, ki jih uporabljamo dnevno, naj bo to solata, olje ali kar koli drugega. To je nato povezano s posebnim načinom distribucije, vzpostavlja se neke vrste kooperativa. S tem je tudi povezan turizem, kjer ne gre, da bi gradili velike hotele s sto petdesetimi sobami, ampak nekaj enot, ki jih lahko adaptiramo in namenimo ljudem, ki hodijo po svetu. Tukaj gre za idejo o kakovostnem življenju, kratkih verigah in povezanosti veliko različnih dejavnosti, ki so lahko na ta način tudi ekonomsko uspešne. In pri tej identiteti me ne zanima zgolj pokrajina, ampak tudi, kako gradimo. Mene pri današnjem delu vedno zanima tako imenovani tipološki katalog. In tukaj sva spet pri Aldu Rossiju, kjer najprej ugotoviš, kaj je na nekem območju tradicija. Če se vrneva na idejo arhitekture – ko posežeš v neki prostor, v neko topografsko situacijo, se vedno soočiš z obstoječimi strukturami. To so socialne strukture, ekonomske, prostorske, politične in druge. Ko posežeš v te strukture, se soočiš tudi z vsemi kontradikcijami, poleg tega pa razvoj tvojega projekta postane del teh obstoječih struktur.
Če je povezan z okoljem ali sosedi na bazični ravni, ne gre zgolj za objekt, ki ga lahko postaviš kjer koli, ampak zgolj v tem specifičnem okolju. In to me zanima. Zmožnost prebrati to specifično identiteto, postati del nje na svoj način, je to, kar me zanima.«
Zakaj in kako ste se odločili za Goričko?
»Gre za številna naključja, v bistvu pa naključij ni. Na neki način sva z ženo iskala nekaj na jugu, razmišljala sva o Štajerski, ker imava tam dobre prijatelje. Potem sva šla na obisk k prijateljem, ki živijo blizu slovenske meje, in prijatelj me je vprašal, ali bi me zanimalo tudi kaj v Sloveniji. Rekel sem, da me vsekakor zanima, saj imam tudi v Ljubljani zelo veliko prijateljev in to zame ni pokrajina na luni. Nato smo si ogledali nekaj karavl, vendar je žena želela nekaj bolj odprtega. Našli smo ta prostor, kjer je sicer bila karavla, ki jo je bilo treba podreti, čeprav smo sprva imeli v mislih obnovo. Jaz sem sicer arhitekt, je pa pri arhitektih prav tako kot pri krojačih, da so vsi drugi bolje oblečeni kot oni.
Ob neki priložnosti me je prijateljica psihiatrinja, ki živi blizu, vprašala, kaj za arhitekta pomeni, ko gradi zase. Zame je to tako, kot bi nevrokirurg operiral samega sebe. Skratka na koncu smo pristali v teh krajih. Izziv je bil prebrati identiteto pokrajine, drugo je bilo, da gre za lokacijo, ki je na meji med Avstrijo in Slovenijo. Ker imam na obeh straneh zelo veliko dobrih prijateljev, obenem pa sem prepričan Evropejec, mi je ta lokacija na meji pisana na kožo. Druga raven te zgodbe pa je povezana s škatlo, ki sem jo našel v naši kleti in je pripadala babici po mamini strani. Odraščala je v bližini Radgone in se poročila v avstrijski Radgoni. V tej škatli sem našel slike in zapise moje tete, ki je pisala neki drugi teti, ki je nisem poznal. Ko sem začel brati, sem ugotovil, da piše o teh krajih. V tem pismu je omenjen Rakičan in ta gospa je odraščala v gradu v družini nekdanjih lastnikov in potem pišejo, da so šle v Mursko Soboto obiskat Szaparyje. Tako se je v moji kleti znašla škatla s slikami, papirji, pismi, ki so povezani s tem prostorom. Del moje družine ima korenine tudi na Slovaškem, vendar se nam je s to škatlo odprlo do tedaj neznano področje naših korenin. In zato pravim, da naključij ni, to je zgolj nekaj, kar se ti zgodi, ko odpreš neko škatlo. Tako da je tukaj več vidikov, kako sem prišel na Goričko.
Prek prijateljice, arhitektke Maruše Zorec, sem spoznal tudi Stanko Dešnik. Kasneje smo pripravili seminarja neke vrste zasnove tradicionalnega načina življenja, vendar ne s tradicionalnim načinom služenja denarja. Bil sem prepričan, da je za študente zanimivo, da se srečajo z različnimi načini razmišljanja, da razumejo različne vidike te identitete. S študenti smo šli s kolesi po pokrajini, da bi jo razumeli, da bi videli, kdo skrbi za to pokrajino. Na začetku ni bilo nobenega interesa, naenkrat pa je stvar eksplodirala in je seminar postal med študenti tako popularen, da se je naslednje leto nanj prijavilo tristo študentov. Sodelovali so tudi drugi moji prijatelji arhitekti, kot so Tina Gregorič, Vasa Perović in profesorji z drugih univerz, in to je postal dokaj zanimiv seminar. Profesuro na Dunaju sem končal, ker so pri nas zelo striktni glede upokojevanja, tako da sem šel predavat v Švico na Accademia di Architettura di Mendrisio, ki velja za eno najboljših šol v Evropi, in tudi tukaj bomo s študenti nadaljevali projekt Goričko. To je zame ključ, ker gre za stvar identitete, stvar produkcije, stvar ekonomske realnosti, in to je tudi način poučevanja.«
Prekmurje velja za dokaj skrito območje. Zanimivo je, da so prav tu pustili svoje sledi tako Max von Ferstel, Laszlo Takats, Lipot Baumhorn, Stjepan Planić, Jože Plečnik, Imre Makovecz, Feri Novak in drugi. Lahko rečemo, da se je na tem območju gradila sodobna arhitektura sočasno s trendi v Evropi.
»Ko spoznamo regijo malo bolje, ugotovimo, da ni tako skrita ali zamolčana, ampak je bila zgodovinsko vedno dobro povezana, tako da to niti ni nenavadno. Plečnikovo delo v Bogojini mi je resnično pri srcu. Tudi v sodobnem času se v tej pokrajini gradijo zanimive stvari, na primer Casa Invisible arhitekturnega biroja Delugan Meissl v Fikšincih.«
Liane Lefaivre, ki tudi pravi, da je Dunaj majhno mesto z impresivno arhitekturo, vaš biro uvršča med najboljše. Pravi, da so vaše odlike občutljivost za arhitekturno in arheološko dediščino v povezavi s sodobno arhitekturo. Kako bi opredelili profil vašega biroja?
»Ponovil bom, kar sem dejal prej. Obstajajo strukture, ki jih moraš zaznati, in povezave z obstoječim. Drugo vprašanje je, kako delaš s temi strukturami, kako deluješ z orodji prihodnosti na principih preteklosti. Pri načrtovanju sem vedno pazljiv na strukturne elemente in na kožo, kot bi rekli, na velikodušnost prostora, v katerem deluješ, kar je meni najpomembneje, in razpoložljivost prostora. To mi daje svobodo. Ne delam zasnove v tej natančni moderni ideji, kjer je soba za šefa, soba za druge in tako naprej.
Lahko tudi pogledamo nazaj bidermajerske klasične vzorce, ko si imel tri sobe povezane z dvoje vrati, vendar ni bilo nikoli definirano, kakšno funkcijo ima kateri od teh prostorov. Lahko jih uporabljaš glede na potrebe in adaptiraš. To me zelo zanima, da lahko prostor uporabljaš ne zgolj dve leti, ampak dolgoročno in različno. Naš biro se že dolgo ukvarja s tovrstnimi vprašanji in si jih vedno znova zastavljamo. Na drugi strani pa tudi uporabljamo materiale, ki so lahko preprosti. Gre za dokaj široko paleto stvari, ki pa je vedno v povezavi, kot sem omenil prej, s strukturo, ki jo imaš.«
Kaj so danes izzivi arhitekture?
»Izzivi so enaki, kot so bili nekoč, saj se osnovni parametri niso spremenili. Prihajajoči parametri, ki jih moramo imeti v mislih, so ekološki tako pri zidavi kot vzdrževanju zgradb. Treba je prevzeti tovrstno odgovornost, kar sicer ni preprosto, ker se revolucije ne zgodijo kar tako, ampak se v nekem trenutku zgolj pokažejo na podlagi tega, kar smo zasejali. Res je treba razumeti in sprejeti odgovornost, povezano z ekologijo in ekonomijo. Naslednje veliko vprašanje je, kje živimo in na kakšen način živimo, živimo v mestu ali na podeželju, na čem temeljijo tovrstne odločitve in kako vplivamo na ekološki odtis. Veliko vprašanje prihodnosti je ekološko in energetsko vprašanje. To sta dve najpomembnejši vprašanji. Bomo gradili ali prenavljali in ponovno uporabljali stavbe, to je zdaj zelo popularno vprašanje. Ključnega pomena je strukturno razmišljanje, povezano z našim okoljem.«