Intenzivnost vprašanja o pravici do izbire časa in načina lastne smrti se stopnjuje. Se po Pobudi za evtanazijo stopnjuje tudi razprava, soočanje stališč? Med "pobudniki" in člani Komisije RS za medicinsko etiko (KME) denimo?
"Bilo bi dobro, če bi se razprava res stopnjevala, a se bojim, da se to ne bo zgodilo. Besedilo pobude res poziva k dialogu, široko pluralnemu in z vseh zornih kotov osvetljenemu pogovoru na temo dokončanja življenja, ki bi pripeljal do skupnega dogovora in ki bi ga v končni fazi tudi pravno uredili. Takšno pobudo bi tudi sam z veseljem podpisal. A v resnici pobudniki z dokončanjem življenja mislijo evtanazijo. Naslov pobude se namreč glasi Pobuda za evtanazijo, podnaslov pa Pobuda za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Obe formulaciji se v tekstu spontano izmenjujeta, kar pomeni, da sta mišljeni kot sinonima. Pobudniki z evtanazijo mislijo dokončanje življenja in obratno. Formalno se sicer zavzemajo za javno debato, ampak do nje ne more priti, če že vnaprej določijo, kaj je z njihove strani edini sprejemljiv odgovor na vprašanje o pomoči pri dokončanju življenja."
Tudi na KME leti podoben prigovor - da niti za milimeter ne odstopa od stališča "ne evtanaziji".
"Smisel in naloga komisije nista v tem, da se zavzema za evtanazijo, saj bi bilo to v nasprotju z njenim temeljnim poslanstvom. Zato je absurdno, da se nanjo tovrstni očitki sploh naslavljajo. Evtanazijo sicer lahko razumemo kot obliko pomoči pri dokončanju življenja, vendar žal takšno, ki v svoji radikalnosti izpodkopava temeljna etična načela, ki jim je KME zavezana. Narava evtanazije je žal takšna, da ne omogoča kompromisa in odstopanja v to ali ono smer; lahko smo le za ali proti. Evtanazija namreč pomeni usmrtitev na zahtevo, ki jo izvede tretja oseba; tega dejstva evfemizem 'pomoč pri dokončanju življenja' ne more spremeniti. Kot že rečeno: interes pobudnikov je uvedba evtanazije in ne široka razprava o tem, kakšni ukrepi bi bili najbolj tehtni, da na primeren in etično utemeljen način uredimo vprašanje umiranja. Zakonska ureditev evtanazije pa ne bi bila v koliziji samo z univerzalnimi etičnimi standardi, ampak tudi s pravnimi, natančneje, z ustavo. Bivši ustavni sodnik Mitja Deisinger je na simpoziju Medicinske akademije zelo jasno opozoril, da uvedbe evtanazije ni mogoče pravno urediti, ne da bi hkrati suspendirali načelo nedotakljivosti človekovega življenja; obvezuje nas namreč določba o nedotakljivosti človekovega življenja, ki jo zagotavlja 17. člen naše ustave. Uzakonitev evtanazije bi bila v nedvomnem nasprotju z našo ustavo oziroma bi predpostavljala njeno spremembo."
Ustave držav niso nikoli povsem zabetonirane.
"Res je. Slovensko ustavo lahko spreminjamo po predpisanem postopku, seveda, če obstajajo za to dobri razlogi. A pri spremembi ustave se načeloma izhaja tudi in predvsem iz etične upravičenosti tovrstnih sprememb. V primeru evtanazije etični razlogi ne govorijo v prid njene uvedbe in spremembe ustave."
Pod pobudo se je podpisalo sto pomembnih ljudi s svojih področij. In kar nekaj uglednih zdravnikov; torej ni res, da zdravniki praviloma odklanjajo evtanazijo.
"Če me sprašujete, kaj menim o številu tako pomembnih imen, se glede na to, da je besedilo pobude zavestno zavajajoče, sprašujem, čému so podpisniki pravzaprav pritrdili s svojim podpisom. Ali res uzakonitvi evtanazije, kar nakazuje naslov pobude, ali morebiti potrebi po javni razpravi in iskanju odgovorov na vprašanje, kako rešiti problem dokončanja človekovega življenja. Na kakšen način skratka na pravni ravni urediti problem pomoči pacientom, da njihovo umiranje ne bi bilo po nepotrebnem izpostavljeno duševnemu trpljenju in fizičnim bolečinam, kar se v posameznih primerih žal dogaja. Besedilo pobude po eni strani vzbuja vtis javne razprave in eksplicitno trdi, da moramo v skupnem dialogu, v skupni razpravi priti do pravega odgovora na vprašanje, kako pomagati umirajočemu umreti, po drugi strani pa to formulacijo prikrito ves čas enači z evtanazijo, ki jo hkrati predpostavi kot dokončen odgovor na iskano vprašanje. Številni podpisniki morda tega niso niti zaznali, saj je besedilo, kot rečeno, nejasno in očitno zavajajoče. Ker nihče pri zdravi pameti ne želi trpeti, formulacija 'pomoč pri dokončanju življenja' ob branju pobude najprej pade v oči in tam zasede osrednje mesto. Takšni formulaciji pa je težko ne pritrditi in je ne podpisati. Zanimivo je, da mi je dr. Andrej Pleterski, eden izmed glavnih pobudnikov za uzakonitev evtanazije pri nas, v osebnem pogovoru dejal, da je izmenična uporaba obeh formulacij posledica želje po bolj piarovskem pristopu. To bi sicer razumel, če bi šlo za plasiranje nove čokolade na trg, pri problemu umiranja pa tak pristop postane, milo rečeno, neprimeren."
Med pobudniki in podpisniki so tudi filozofi, gotovo najbolj znan podpisnik je Slavoj Žižek, pa drugi vaši kolegi s Filozofske fakultete. Igor Pribac, Mladen Dolar... Se o tej temi pogovarjate med seboj?
"Ne, ker se naše poti redko križajo. Zlasti za profesorja Žižka in profesorja Dolarja velja, da sta pogosteje na tujih univerzah kot na domači. Sicer pa filozof, četudi je zelo vpliven, pri vprašanju evtanazije ne sledi nujno poglobljeni filozofsko-etični analizi; v večini primerov pritrditve evtanaziji gre bolj za človeško razumljivo skrb, da ne bi umirali v trpljenju in bolečinah. Seveda pa obstajajo tudi primeri posameznih filozofov, ki lastno podporo evtanaziji utemeljujejo v skladu s to ali ono teorijo; pri tem mislim zlasti na preferenčni utilitarizem, ki ima med slovenskimi filozofi kar nekaj zvestih slednikov. Glavni problem te teorije, ki se osredotoča na vprašanja koristi in maksimizacije ugodij, je ta, da je od vseh etičnih teorij najbolj preprosta in všečna, deloma tudi zato, ker je s sodobnim kvantificiranim načinom življenja najbolje usklajena. Z njo je sicer mogoče prepričljivo reševati preprostejše moralne dileme, toda kakor hitro imamo opravka z tršimi moralnimi orehi, kar evtanazija vsekakor je, postane v svojem poenostavljanju pogosto ne le protislovna, temveč tudi nevarna. Da njen glavni predstavnik Peter Singer, ki ga nekateri pri nas navdušeno citirajo, na nemških univerzah sploh ne sme javno predavati, je dovolj zgovorno. Ne govorimo o Severni Koreji, govorimo o Nemčiji. Sam sem o problemih uporabnosti te teorije pri zagovarjanju evtanazije že obširno pisal. Konstruktivnih odzivov žal še ni bilo."
Starost, umiranje, smrt zadevajo vse nas, ne le intelektualno elito. Vsak državljan bi moral vedeti, o čem teče razprava.
"Izhodišča razprave morajo biti takšna, da jih razume vsak državljan, ki je povprečno razgledan in ima vsaj minimalni interes, da vstopa v javni prostor in v njem sodeluje pri reševanju za družbo aktualnih problemov. Evtanazija morda v tem trenutku ni najbolj akuten problem, je pa prav gotovo eden izmed tistih, katerega resnost in globina bosta sčasoma samo še naraščali, se poglabljali. O tem ne dvomim. Vsak razumen in čuteč človek ve, da je živeti s trpljenjem zadnje, kar bi si želel zase. Še zlasti si nihče ne želi umirati v trpljenju in v okoliščinah, kakršne trenutno prevladujejo v našem zdravstvu. Ne finančno, ne sistemsko, ne kadrovsko ni urejeno tako, kot bi bilo prav in najboljše za bolnika. V takšnih okoliščinah je razumljivo, da se ljudje bojijo možnosti lastnega bolečega in trpečega umiranja. Nič manj pa tudi ni nujno, da razumejo, kaj določene rešitve, ki se trenutno ponujajo, pomenijo v širšem smislu in ne le v ožjem."
Se strinjate, da razprava o tem, kako umiramo, ne sme zamreti?
"Povsem. Potrebujemo trezno in dialoško naravnano razpravo, a brez vnaprej postavljenega edinega možnega odgovora na to vprašanje. Postavimo različne vidike reševanja tega problema na mizo, poglejmo, s čim se soočamo, znotraj kakšnih družbenih razmer in kakšna so predvidevanja za prihodnji razvoj na socialni, gospodarski, zdravstveni, pravni in splošno kulturni ravni. Vprašati bi se morali, kaj je znotraj danih okoliščin smiselno sprejeti, da bi umirajočim posameznikom na ustrezen način pomagali dostojanstveno umreti, ne da bi hkrati - in to se mi zdi odločilni kriterij, ki bi ga morali upoštevati - poglobili erozijo humanosti in razjedanja temeljnih etičnih, pravnih in medicinskih standardov. Če z rešitvijo enega problema tvegamo, da bomo dobili dva nova, to gotovo ni prava pot. In kar me še posebej moti pri pobudnikih za legalizacijo evtanazije, je to, da se doslej nihče od njih ni v javnosti oglasil s strpnimi in premišljenimi odgovori na številne pomisleke, ki so že bili izrečeni v medijih ali na strokovnih posvetih."
Na katere pomisleke predvsem?
"Nihče se ne ukvarja s širšim vprašanjem, kot je to, kaj pomeni evtanazija za posameznega umirajočega pacienta. Če bi evtanazija rešila problem umirajočega trpečega pacienta, ne da bi hkrati radikalno posegla tudi v pravni, zdravstveni, socialni, vzgojno-izobraževalni sistem, predvsem pa v etično-humani značaj te družbe, bi tudi sam podprl njeno legalizacijo. Toda močno dvomim, da je to možno. Da ni, kažejo primeri držav, ki so evtanazijo uzakonile, pa imajo s sistemi, ki sem jih naštel, neprimerno manj težav kot mi. Toda s tem se nihče od pobudnikov uzakonitve evtanazije ne želi ukvarjati. Izpostavljajo zgolj posamezne tragične usode, kar ni le ozko, je tudi zavajajoče. V javnosti se tako zbuja vtis, da tisti, ki so proti legalizaciji evtanazije, ne želijo odpraviti trpljenja posameznika ali da se celo zavzemajo za njegovo poglabljanje. Seveda to pomeni diskreditacijo vseh, ki smo proti. Naj ponovim: za trpljenje se ne zavzema nobena razumna in čuteča oseba. Bolj celostni pristopi nam gotovo ne bi škodili."
Sodobnost nas sili, da prevprašujemo stare vrednote, da pogledamo, ali je pri njih še modro vztrajati.
"Skozi celo zgodovino človeštva so se posamezne družbe, kulture, skupine znotraj teh kultur in tako dalje spričo spremenjenih življenjskih okoliščin spraševale, ali so aktualne norme, vrednote, etična načela še vedno taki, da jim kaže še naprej zaupati in z njihovo pomočjo krmariti med številnimi dilemami, s katerimi se človek tistega trenutka sooča. To je smiselno in tudi nujno, da sploh lahko govorimo o napredku, ne samo na tehnični ravni, ampak predvsem tudi na civilizacijski in humani. Do humanistične in razsvetljenske revolucije smo prišli zaradi posameznih pobud razsvetljenih oseb, ki so probleme mislile v širših kontekstih. Vrednote smo vedno znova dolžni postavljali pod vprašaj; glede tega ne bi smelo biti nobenega dvoma, saj smo navsezadnje mi tisti, ki jih ustvarjamo, postavljamo, hkrati pa jih tudi presojamo s stališča njihove uspešnosti in smiselnosti znotraj spreminjajočega se toka časa. V tem kontekstu želim razumeti tudi različne predloge in pobude reševanja urgentnega problema umiranja. Do javnega vprašanja o pomoči pri dokončanju življenja je preprosto moralo priti. Nedvomno pozitiven učinek pobude za evtanazijo je gotovo ta, da družbo sili k prevpraševanju in reševanju resnega družbenega problema. Tisto, v čemer se razlikujemo, vsaj jaz in člani KME na eni strani in pobudniki legalizacije evtanazije na drugi strani, je način, kako se tega problema lotiti. Ali je evtanazija kot aktivna usmrtitev na zahtevo bolnika, ki terja pravno ureditev, res pravi odgovor? Prepričan sem, da ni in da obstajajo tudi druge, boljše možnosti."
Do javnega vprašanja o pomoči pri dokončanju življenja je preprosto moralo priti, pravite. Zakaj prav zdaj? Zaradi treh oseb, ki so se javno izpostavile in zahtevale zase pravico do dostojne smrti?
"Zato, ker se vsi zavedamo, da so se spremenili pogoji življenja, še zlasti za starejše ljudi. Socialne razmere so se spremenile, demografske se hitro spreminjajo in nikakor niso take, da bi vlivale optimizem. Odnos do starejših, invalidnih in umirajočih se je spremenil predvsem zaradi izrazite neoliberalizacije praktično vseh družbenih ravni - vse je vezano na produktivnost, zniževanje stroškov in povečevanje storilnosti in dobičkov. Kar in kdor stoji temu na poti, samemu sebi zmanjšuje vrednost in vpliv. Biti v takšnih okoliščinah star, pomeni vse kaj drugega kot prijetno življenje. Pred seboj imamo torej starejšega, upokojenega človeka, ki ga je družba odrinila na obrobje; ker je po diktatu neoliberalizma nekoristen, ne prispeva k BDP-ju te družbe, je le še njegov strošek - in to ne majhen. Odrinjen na rob izgublja občutek vrednosti in kvalitete lastnega življenja. Njegovo socialno življenje je pogosto mrtvo od trenutka naprej, ko je postal upokojenec. Pogreša pozornost, pomoč svojih lastnih otrok in najbližjih, ki mu obojega ne morejo nuditi v zadostni meri. Ne zato, ker ne bi imeli etičnega čuta do staršev, ampak zato, ker jih ta ista družba sili v tako neusmiljen življenjski ritem, da preprosto nimajo časa in energije. Ko takšen človek zboli za neozdravljivo boleznijo, ki jo poleg vsega spremlja še hudo telesno in duševno trpljenje, je popolnoma razumljivo, da si želi odrešitve skozi hitro smrt. V razmerah, ko je zavržen od družbe, zapuščen od svojih lastnih otrok, pogosto nezadostno zdravljen in oskrbovan s strani preobremenjenega zdravstvenega sistema, je pravzaprav edino, kar lahko naredi, da zaprosi za smrt. Popolnoma jasno, da to ni zgodba slehernega starega, bolnega človeka. Jih je pa vedno več. V takšni situaciji in v tem kontekstu moramo razumeti, zakaj je do te pobude prišlo. Ja, treba se je lotiti reševanja tega problema, a ne z uzakonitvijo evtanazije, ki neoliberalizmu še kako ustreza, ker je najcenejši način reševanja bremen neozdravljivo bolnih. Hkrati pa je tudi najpreprostejša, najučinkovitejša in najhitrejša rešitev. Lahko bi rekli, da je v celoti usklajena z aktualnimi tendencami postopnega razvrednotenja življenja. Še več, evtanazija bi takšne procese le še utrdila in pospešila."
Ampak ni to malanje hudiča bolj črnega, kot je v resnici?
"Da je evtanazija najcenejša, najhitrejša, najpreprostejša - to so dejstva, ki s hudičem nimajo nič. Nihče ne more povsem zanesljivo odgovoriti, kaj bi se zgodilo, če bi pri nas evtanazijo in zdravnikovo asistenco pri samomoru, kar je tudi zahteva pobudnikov, dejansko uzakonili. Toda izkušnje iz drugih držav, Nizozemske, Belgije, Luksemburga in Kanade, nedvomno kažejo, da prihaja do resnih zlorab. Na Nizozemskem je bilo ugotovljeno, da več kot polovica evtanazij ni šla skozi uradno preverbo in presojo, ali je oseba, ki je zaprosila za usmrtitev, do nje tudi upravičena. Javno se govori, da je večina evtanazij na Nizozemskem - največ jih je izvedenih s strani družinskih zdravnikov v domačem okolju pacienta - morda že prikritih. Kar pomeni, da niso uradno registrirane in da tako ni mogoče preveriti, ali so potekale v skladu s sprejeto zakonodajo. Moja bojazen je, da bi bilo zlorab pri nas bistveno več. Predvsem zato, ker imamo izjemno slabo urejen zdravstveni sistem tako na sistemski kot na finančni ravni, neprimerljivo slabši kot v omenjenih državah, kjer je vsakemu posamezniku zagotovljena bistveno boljša zdravniška oskrba tudi v zadnjih trenutkih življenja. Hkrati pa se šele učimo demokracije, naša stopnja dialoškosti, družbene zrelosti in odgovornosti je na nižji ravni, bolj smo tolerantni do vseh oblik družbene in individualne neodgovornosti, manj se znamo pogovarjati, manj smo pripravljeni iskati skupne rešitve v dobro družbe, bolj smo nagnjeni k razprtijam. In ne nazadnje, za razliko od Nizozemske, denimo, ki je v ideološkem pogledu homogena družba, smo mi izrazito ideološko razdeljeni. Razmislimo, kaj bi pomenila uzakonitev evtanazije v takšnih razmerah...
V državah Beneluksa in zlasti v Kanadi število evtanazij narašča. Uzakonitev evtanazije namreč predstavlja tudi spontani pritisk na umirajočo, invalidno, staro ali z življenjem kakorkoli nezadovoljno osebo, da iz občutka krivde in z njim povezanega trpljenja zaprosi za evtanazijo. Tak pritisk je lahko resničen ali namišljen. Posamezni ljudje se bodo vedno čutili 'dolžne', da sami zaprosijo za evtanazijo in tako razbremenijo svoje najbližje. Ne moremo prezreti, da se v državah z legalizirano evtanazijo ali asistiranim samomorom število usmrtitev na zahtevo opazno poveča pred počitnicami. Hkrati ne pozabimo, da evtanazija pomeni tudi velik prihranek v zdravstveni blagajni. V Kanadi, ki je uzakonila evtanazijo leta 2016, so izračunali - ta podatek je javnosti na voljo -, da se letni prihranki gibljejo okrog 140 milijonov dolarjev. Tak izračun posredovati javnosti je etično popolnoma nevzdržno. Če človekovo življenje - četudi v zadnji fazi - začnemo presojati skozi optiko prihrankov, humanost dokončno žrtvujemo na oltarju fiskalne optimizacije. Seveda obstajajo kriteriji za odobritev evtanazije, ne more je preprosto zahtevati vsak, toda v navedenih okoliščinah jih je možno prej in hitreje zaobiti, zlasti v manj odgovornih in bolj zdravstveno zadolženih družbah."
Če je toliko zlorab, če legalizacija vodi k eroziji vrednotenja življenja, kako to, da nobena od držav z uzakonjeno evtanazijo zakonodaje ni spremenila?
"Saj jo spreminjajo, ampak tako, da se pogoji, ki dovoljujejo njeno izvršitev, širijo. Čedalje večje število ljudi lahko zaprosi zanjo. Na začetku je bila omejena na neozdravljivo bolne in umirajoče, potem se je razširila na osebe, ki trpijo za psihičnimi neozdravljivimi boleznimi, tudi na otroke. Čim uzakonimo možnost evtanazije, katere glavni namen je dokončanje trpljenja, se moramo zavedati, da obstajajo zelo različne oblike trpljenja in da bi bilo diskriminatorno evtanazijo omogočiti zgolj za nekatere oblike trpljenja, drugim pa jo odreči. Zato je postopna širitev nabora upravičencev samoumevna. V Kanadi, kjer sta bila ob uzakonitvi evtanazija in asistirani samomor predvidena le za neozdravljivo bolne in umirajoče, prav sedaj teče debata, kako evtanazijo razširiti tudi na duševne bolnike in na otroke; tri evropske države z legalizirano evtanazijo so to že naredile. Prošenj je vedno več in zlorab tudi. Prav tako bi se morali vprašati, ali je družba pripravljena spregledati primere neprostovoljnih, prisilnih in tako ali drugače neupravičenih evtanazij samo zato, ker se bo na drugi strani določenemu številu ljudi trpljenje skrajšalo za v povprečju en mesec. Zelo razvpit je primer nizozemske zdravnice, ki se je znašla pred sodiščem. Evtanizirala je dementno pacientko, ki ni izrazila avtonomne volje po lastni usmrtitvi in se je celo fizično branila, pa so jo svojci obvladali, da ji je lahko zdravnica dala smrtonosno sredstvo. Primer je doživel sodno obravnavo. Sodišče je na koncu zdravnico oprostilo vseh obtožb z obrazložitvijo, da je ravnala v dobri veri, da je smrt za pacientko najboljša rešitev. Če se to dogaja v eni najbolj urejenih in bogatih držav na svetu, si ne znam niti predstavljati, kaj vse bi se lahko ob uzakonitvi evtanazije dogajalo pri nas."
Zmedo med ljudi vnaša dejstvo, da se podatki o zlorabah v državah, kjer je evtanazija legalizirana, tako razlikujejo - odvisno od tega, katera stran jih uporablja. Dr. Božidar Voljč, predsednik KME, se je v stališču komisije o evtanazijah v Belgiji in na Nizozemskem skliceval na podatke pro-life nevladnih organizacij. Zakaj ne raje uradnih?
"Razumem, kaj hočete reči. Da vsak razpolaga s tistimi viri informacij, ki najbolj pritrjujejo njegovemu vnaprej sprejetemu stališču. Nekaj je vendarle treba dodati pri virih, uradnih in neuradnih. Če gre za vir pro-life, to ne pomeni, da so tisti podatki napačni, jaz bi celo rekel, da je nasprotno. Uradni viri zajemajo to, kar je šlo skozi uradno proceduro, in tam je zlorab relativno malo. A na drugi strani je veliko področje sive cone s tako imenovanimi prikritimi evtanazijami, kjer povsem objektivnih podatkov nikoli ne bomo mogli dobiti. Če izhajamo iz poznavanja človeške narave, potem ni težko ugotoviti, o kakšnih tveganjih in pasteh se tu pogovarjamo. Prav zato pro-life viri svoje informacijske lovke bolj vztrajno raztegujejo tudi v področje sive cone, saj se prav tu dogaja največ zlorab. Uradni viri o tem raje molčijo."
Na začetku pogovora ste rekli, da evtanazija ni ne edina in ne dobra rešitev. Da obstajajo druge možnosti. Kaj imate v mislih?
"Odgovor je na eni strani vezan na moje osebno filozofsko delo, po drugi pa na funkcijo v KME. V tej drugi vlogi povsem pritrjujem zdravnikom in članom komisije, da se moramo kot družba neprimerno bolj odločno in uspešno posvetiti urejanju paliativne medicine, skupaj s člani komisije se zavzemam tudi za vzpostavitev hospicev, ki so nujno dopolnilo paliativne oskrbe. Če bi oboje kot družba uspeli uresničiti - in v tem bi se kazali naša zrelost in odgovornost -, bi se v veliki meri zmanjšali trpljenje in bolečine odhajajočih, neozdravljivo bolnih. Izkušnje dobro urejene paliativne medicine so tu dovolj zgovorne. To bi bila vsekakor boljša in manj tvegana rešitev kot uzakonitev evtanazije. Drugi predlog, ki prvega dopolnjuje, izrekam v osebnem imenu: vemo, da ob vsej še tako dobro organizirani pomoči s strani paliativne medicine ali hospicev obstajajo primeri, ko niti to ni dovolj za uspešno odpravljanje trpljenja. So redki, izjemni, a vendarle so. Izjemnih primerov se - če gledamo s pravnega stališča na to problematiko - ne lotevamo tako, da iz njih naredimo zakon. Izjema je prav zato izjema, ker je ni mogoče spraviti na raven zakonodaje ali nekega pravila. V izjemnih primerih torej ne zadošča niti paliativa niti hospic, in če zavračamo uzakonitev evtanazije, kaj lahko človeku, ki je upravičen do pomoči, ponudimo? Moj predlog je, da v široki razpravi pretehtamo možnost, ali ne bi v takšnih primerih kazalo povečati pristojnosti zdravnikov, da aktivneje pomagajo pri dokončanju življenja in s tem do določene mere dekriminaliziramo njihovo dejavnost. Določene oblike pomoči pri dokončanju življenja naj postanejo diskrecijska pravica zdravnika, ampak dejansko samo v izjemnih, redkih primerih. Ena možnost je pogumnejša uporaba tako imenovane terapije z dvojnim učinkom, ki je že zdaj legalna. Morda pa tudi tako, da zdravnik brezupno trpeči osebi na nočni omarici pusti tableto, s katero lahko ta konča svoje življenje. V Nemčiji je to možno. Seveda bi to zahtevalo več poguma in sočutnega odnosa do pacienta. Vem, da glavni problem zdravnikov pri nas ni v tem, da ne bi bili humani. Problem pa je, da so del sistema, ki jim že časovno ne omogoča, da bi to humanost v odnosu do pacienta tudi živeli. Morda bi se morali začeti pogovarjati o naboru diskrecijskih pravic zdravnika, v katerega ne država, ne politika, religije in mediji ne bi imeli vpogleda. Umiranje je najbolj intimen trenutek vsakega posameznika, zato bi bilo smiselno, da zadnji trenutki življenja ostanejo v celoti omejeni na umirajočo osebo v njenem intimnem odnosu do svojcev in lečečega zdravnika. Če iz umiranja naredimo javne postopke, o katerih odločajo komisije, v njih škilijo mediji in jih nadzoruje kazensko pravo, kakšno umiranje potem to je? Je to res tisto, kar bi si umirajoči želel? Še enkrat pa poudarjam, da bi predlagani diskrecijski ukrepi morali veljati le v skrajnih in z običajnimi postopki nerešljivih primerih. Prepričan sem, da bi bila to boljša rešitev kot uzakonitev evtanazije, a za njeno uresničitev je najprej treba bistveno izboljšati razmere v zdravstvu."
Še sploh kdo verjame, da je to mogoče?
"Če ne bo resničnega interesa - in zadnjih 20 let ga ni bilo ne pri predsednikih vlad ne pri pristojnih ministrih -, da se razmere v zdravstvu uredijo ne le na finančni in organizacijski ravni, temveč tudi glede možnosti humanejše obravnave pacienta, bomo prej ali slej soočeni z razmerami, v katerih bo uzakonitev evtanazije edina smiselna rešitev; in v tem primeru jo bom tudi sam podprl. Zavedam se, da gre trenutno vse v smeri legalizacije evtanazije. Se pa bojim, da ta veliko več jemlje, kot daje. Zato sem v svoji morda trdovratni zavezanosti humanemu in celostnemu reševanju problemov pripravljen še nekaj časa in truda posvetiti temu, da se najprej posvetimo reorganizaciji zdravstvenih in socialnih razmer in da šele v skrajni sili posežemo po radikalnejših ukrepih. Odpraviti trpljenje tako, da usmrtimo trpečega, je najlažje. Bolj odgovorno pa je gotovo odpravljati pogoje, ki so pripeljali do razmer, v katerih se ljudje upravičeno bojijo umiranja. Seveda pa to zahteva več napora, več denarja in več znanja. Še vedno smo v položaju, ki premore odprte možnosti in alternative; če teh ne bomo zagrabili in se ustrezno in celostno odzvali na akutne probleme staranja, bo evtanazija čez deset ali dvajset let postala nuja brez sleherne alternative. Zato se je vredno potruditi z iskanjem humanejših pristopov."
"Bilo bi dobro, če bi se razprava res stopnjevala, a se bojim, da se to ne bo zgodilo. Besedilo pobude res poziva k dialogu, široko pluralnemu in z vseh zornih kotov osvetljenemu pogovoru na temo dokončanja življenja, ki bi pripeljal do skupnega dogovora in ki bi ga v končni fazi tudi pravno uredili. Takšno pobudo bi tudi sam z veseljem podpisal. A v resnici pobudniki z dokončanjem življenja mislijo evtanazijo. Naslov pobude se namreč glasi Pobuda za evtanazijo, podnaslov pa Pobuda za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Obe formulaciji se v tekstu spontano izmenjujeta, kar pomeni, da sta mišljeni kot sinonima. Pobudniki z evtanazijo mislijo dokončanje življenja in obratno. Formalno se sicer zavzemajo za javno debato, ampak do nje ne more priti, če že vnaprej določijo, kaj je z njihove strani edini sprejemljiv odgovor na vprašanje o pomoči pri dokončanju življenja."
Tudi na KME leti podoben prigovor - da niti za milimeter ne odstopa od stališča "ne evtanaziji".
"Smisel in naloga komisije nista v tem, da se zavzema za evtanazijo, saj bi bilo to v nasprotju z njenim temeljnim poslanstvom. Zato je absurdno, da se nanjo tovrstni očitki sploh naslavljajo. Evtanazijo sicer lahko razumemo kot obliko pomoči pri dokončanju življenja, vendar žal takšno, ki v svoji radikalnosti izpodkopava temeljna etična načela, ki jim je KME zavezana. Narava evtanazije je žal takšna, da ne omogoča kompromisa in odstopanja v to ali ono smer; lahko smo le za ali proti. Evtanazija namreč pomeni usmrtitev na zahtevo, ki jo izvede tretja oseba; tega dejstva evfemizem 'pomoč pri dokončanju življenja' ne more spremeniti. Kot že rečeno: interes pobudnikov je uvedba evtanazije in ne široka razprava o tem, kakšni ukrepi bi bili najbolj tehtni, da na primeren in etično utemeljen način uredimo vprašanje umiranja. Zakonska ureditev evtanazije pa ne bi bila v koliziji samo z univerzalnimi etičnimi standardi, ampak tudi s pravnimi, natančneje, z ustavo. Bivši ustavni sodnik Mitja Deisinger je na simpoziju Medicinske akademije zelo jasno opozoril, da uvedbe evtanazije ni mogoče pravno urediti, ne da bi hkrati suspendirali načelo nedotakljivosti človekovega življenja; obvezuje nas namreč določba o nedotakljivosti človekovega življenja, ki jo zagotavlja 17. člen naše ustave. Uzakonitev evtanazije bi bila v nedvomnem nasprotju z našo ustavo oziroma bi predpostavljala njeno spremembo."
Ustave držav niso nikoli povsem zabetonirane.
"Res je. Slovensko ustavo lahko spreminjamo po predpisanem postopku, seveda, če obstajajo za to dobri razlogi. A pri spremembi ustave se načeloma izhaja tudi in predvsem iz etične upravičenosti tovrstnih sprememb. V primeru evtanazije etični razlogi ne govorijo v prid njene uvedbe in spremembe ustave."
Pod pobudo se je podpisalo sto pomembnih ljudi s svojih področij. In kar nekaj uglednih zdravnikov; torej ni res, da zdravniki praviloma odklanjajo evtanazijo.
"Če me sprašujete, kaj menim o številu tako pomembnih imen, se glede na to, da je besedilo pobude zavestno zavajajoče, sprašujem, čému so podpisniki pravzaprav pritrdili s svojim podpisom. Ali res uzakonitvi evtanazije, kar nakazuje naslov pobude, ali morebiti potrebi po javni razpravi in iskanju odgovorov na vprašanje, kako rešiti problem dokončanja človekovega življenja. Na kakšen način skratka na pravni ravni urediti problem pomoči pacientom, da njihovo umiranje ne bi bilo po nepotrebnem izpostavljeno duševnemu trpljenju in fizičnim bolečinam, kar se v posameznih primerih žal dogaja. Besedilo pobude po eni strani vzbuja vtis javne razprave in eksplicitno trdi, da moramo v skupnem dialogu, v skupni razpravi priti do pravega odgovora na vprašanje, kako pomagati umirajočemu umreti, po drugi strani pa to formulacijo prikrito ves čas enači z evtanazijo, ki jo hkrati predpostavi kot dokončen odgovor na iskano vprašanje. Številni podpisniki morda tega niso niti zaznali, saj je besedilo, kot rečeno, nejasno in očitno zavajajoče. Ker nihče pri zdravi pameti ne želi trpeti, formulacija 'pomoč pri dokončanju življenja' ob branju pobude najprej pade v oči in tam zasede osrednje mesto. Takšni formulaciji pa je težko ne pritrditi in je ne podpisati. Zanimivo je, da mi je dr. Andrej Pleterski, eden izmed glavnih pobudnikov za uzakonitev evtanazije pri nas, v osebnem pogovoru dejal, da je izmenična uporaba obeh formulacij posledica želje po bolj piarovskem pristopu. To bi sicer razumel, če bi šlo za plasiranje nove čokolade na trg, pri problemu umiranja pa tak pristop postane, milo rečeno, neprimeren."
Med pobudniki in podpisniki so tudi filozofi, gotovo najbolj znan podpisnik je Slavoj Žižek, pa drugi vaši kolegi s Filozofske fakultete. Igor Pribac, Mladen Dolar... Se o tej temi pogovarjate med seboj?
"Ne, ker se naše poti redko križajo. Zlasti za profesorja Žižka in profesorja Dolarja velja, da sta pogosteje na tujih univerzah kot na domači. Sicer pa filozof, četudi je zelo vpliven, pri vprašanju evtanazije ne sledi nujno poglobljeni filozofsko-etični analizi; v večini primerov pritrditve evtanaziji gre bolj za človeško razumljivo skrb, da ne bi umirali v trpljenju in bolečinah. Seveda pa obstajajo tudi primeri posameznih filozofov, ki lastno podporo evtanaziji utemeljujejo v skladu s to ali ono teorijo; pri tem mislim zlasti na preferenčni utilitarizem, ki ima med slovenskimi filozofi kar nekaj zvestih slednikov. Glavni problem te teorije, ki se osredotoča na vprašanja koristi in maksimizacije ugodij, je ta, da je od vseh etičnih teorij najbolj preprosta in všečna, deloma tudi zato, ker je s sodobnim kvantificiranim načinom življenja najbolje usklajena. Z njo je sicer mogoče prepričljivo reševati preprostejše moralne dileme, toda kakor hitro imamo opravka z tršimi moralnimi orehi, kar evtanazija vsekakor je, postane v svojem poenostavljanju pogosto ne le protislovna, temveč tudi nevarna. Da njen glavni predstavnik Peter Singer, ki ga nekateri pri nas navdušeno citirajo, na nemških univerzah sploh ne sme javno predavati, je dovolj zgovorno. Ne govorimo o Severni Koreji, govorimo o Nemčiji. Sam sem o problemih uporabnosti te teorije pri zagovarjanju evtanazije že obširno pisal. Konstruktivnih odzivov žal še ni bilo."
Starost, umiranje, smrt zadevajo vse nas, ne le intelektualno elito. Vsak državljan bi moral vedeti, o čem teče razprava.
"Izhodišča razprave morajo biti takšna, da jih razume vsak državljan, ki je povprečno razgledan in ima vsaj minimalni interes, da vstopa v javni prostor in v njem sodeluje pri reševanju za družbo aktualnih problemov. Evtanazija morda v tem trenutku ni najbolj akuten problem, je pa prav gotovo eden izmed tistih, katerega resnost in globina bosta sčasoma samo še naraščali, se poglabljali. O tem ne dvomim. Vsak razumen in čuteč človek ve, da je živeti s trpljenjem zadnje, kar bi si želel zase. Še zlasti si nihče ne želi umirati v trpljenju in v okoliščinah, kakršne trenutno prevladujejo v našem zdravstvu. Ne finančno, ne sistemsko, ne kadrovsko ni urejeno tako, kot bi bilo prav in najboljše za bolnika. V takšnih okoliščinah je razumljivo, da se ljudje bojijo možnosti lastnega bolečega in trpečega umiranja. Nič manj pa tudi ni nujno, da razumejo, kaj določene rešitve, ki se trenutno ponujajo, pomenijo v širšem smislu in ne le v ožjem."
Se strinjate, da razprava o tem, kako umiramo, ne sme zamreti?
"Povsem. Potrebujemo trezno in dialoško naravnano razpravo, a brez vnaprej postavljenega edinega možnega odgovora na to vprašanje. Postavimo različne vidike reševanja tega problema na mizo, poglejmo, s čim se soočamo, znotraj kakšnih družbenih razmer in kakšna so predvidevanja za prihodnji razvoj na socialni, gospodarski, zdravstveni, pravni in splošno kulturni ravni. Vprašati bi se morali, kaj je znotraj danih okoliščin smiselno sprejeti, da bi umirajočim posameznikom na ustrezen način pomagali dostojanstveno umreti, ne da bi hkrati - in to se mi zdi odločilni kriterij, ki bi ga morali upoštevati - poglobili erozijo humanosti in razjedanja temeljnih etičnih, pravnih in medicinskih standardov. Če z rešitvijo enega problema tvegamo, da bomo dobili dva nova, to gotovo ni prava pot. In kar me še posebej moti pri pobudnikih za legalizacijo evtanazije, je to, da se doslej nihče od njih ni v javnosti oglasil s strpnimi in premišljenimi odgovori na številne pomisleke, ki so že bili izrečeni v medijih ali na strokovnih posvetih."
Na katere pomisleke predvsem?
"Nihče se ne ukvarja s širšim vprašanjem, kot je to, kaj pomeni evtanazija za posameznega umirajočega pacienta. Če bi evtanazija rešila problem umirajočega trpečega pacienta, ne da bi hkrati radikalno posegla tudi v pravni, zdravstveni, socialni, vzgojno-izobraževalni sistem, predvsem pa v etično-humani značaj te družbe, bi tudi sam podprl njeno legalizacijo. Toda močno dvomim, da je to možno. Da ni, kažejo primeri držav, ki so evtanazijo uzakonile, pa imajo s sistemi, ki sem jih naštel, neprimerno manj težav kot mi. Toda s tem se nihče od pobudnikov uzakonitve evtanazije ne želi ukvarjati. Izpostavljajo zgolj posamezne tragične usode, kar ni le ozko, je tudi zavajajoče. V javnosti se tako zbuja vtis, da tisti, ki so proti legalizaciji evtanazije, ne želijo odpraviti trpljenja posameznika ali da se celo zavzemajo za njegovo poglabljanje. Seveda to pomeni diskreditacijo vseh, ki smo proti. Naj ponovim: za trpljenje se ne zavzema nobena razumna in čuteča oseba. Bolj celostni pristopi nam gotovo ne bi škodili."
Sodobnost nas sili, da prevprašujemo stare vrednote, da pogledamo, ali je pri njih še modro vztrajati.
"Skozi celo zgodovino človeštva so se posamezne družbe, kulture, skupine znotraj teh kultur in tako dalje spričo spremenjenih življenjskih okoliščin spraševale, ali so aktualne norme, vrednote, etična načela še vedno taki, da jim kaže še naprej zaupati in z njihovo pomočjo krmariti med številnimi dilemami, s katerimi se človek tistega trenutka sooča. To je smiselno in tudi nujno, da sploh lahko govorimo o napredku, ne samo na tehnični ravni, ampak predvsem tudi na civilizacijski in humani. Do humanistične in razsvetljenske revolucije smo prišli zaradi posameznih pobud razsvetljenih oseb, ki so probleme mislile v širših kontekstih. Vrednote smo vedno znova dolžni postavljali pod vprašaj; glede tega ne bi smelo biti nobenega dvoma, saj smo navsezadnje mi tisti, ki jih ustvarjamo, postavljamo, hkrati pa jih tudi presojamo s stališča njihove uspešnosti in smiselnosti znotraj spreminjajočega se toka časa. V tem kontekstu želim razumeti tudi različne predloge in pobude reševanja urgentnega problema umiranja. Do javnega vprašanja o pomoči pri dokončanju življenja je preprosto moralo priti. Nedvomno pozitiven učinek pobude za evtanazijo je gotovo ta, da družbo sili k prevpraševanju in reševanju resnega družbenega problema. Tisto, v čemer se razlikujemo, vsaj jaz in člani KME na eni strani in pobudniki legalizacije evtanazije na drugi strani, je način, kako se tega problema lotiti. Ali je evtanazija kot aktivna usmrtitev na zahtevo bolnika, ki terja pravno ureditev, res pravi odgovor? Prepričan sem, da ni in da obstajajo tudi druge, boljše možnosti."
Do javnega vprašanja o pomoči pri dokončanju življenja je preprosto moralo priti, pravite. Zakaj prav zdaj? Zaradi treh oseb, ki so se javno izpostavile in zahtevale zase pravico do dostojne smrti?
"Zato, ker se vsi zavedamo, da so se spremenili pogoji življenja, še zlasti za starejše ljudi. Socialne razmere so se spremenile, demografske se hitro spreminjajo in nikakor niso take, da bi vlivale optimizem. Odnos do starejših, invalidnih in umirajočih se je spremenil predvsem zaradi izrazite neoliberalizacije praktično vseh družbenih ravni - vse je vezano na produktivnost, zniževanje stroškov in povečevanje storilnosti in dobičkov. Kar in kdor stoji temu na poti, samemu sebi zmanjšuje vrednost in vpliv. Biti v takšnih okoliščinah star, pomeni vse kaj drugega kot prijetno življenje. Pred seboj imamo torej starejšega, upokojenega človeka, ki ga je družba odrinila na obrobje; ker je po diktatu neoliberalizma nekoristen, ne prispeva k BDP-ju te družbe, je le še njegov strošek - in to ne majhen. Odrinjen na rob izgublja občutek vrednosti in kvalitete lastnega življenja. Njegovo socialno življenje je pogosto mrtvo od trenutka naprej, ko je postal upokojenec. Pogreša pozornost, pomoč svojih lastnih otrok in najbližjih, ki mu obojega ne morejo nuditi v zadostni meri. Ne zato, ker ne bi imeli etičnega čuta do staršev, ampak zato, ker jih ta ista družba sili v tako neusmiljen življenjski ritem, da preprosto nimajo časa in energije. Ko takšen človek zboli za neozdravljivo boleznijo, ki jo poleg vsega spremlja še hudo telesno in duševno trpljenje, je popolnoma razumljivo, da si želi odrešitve skozi hitro smrt. V razmerah, ko je zavržen od družbe, zapuščen od svojih lastnih otrok, pogosto nezadostno zdravljen in oskrbovan s strani preobremenjenega zdravstvenega sistema, je pravzaprav edino, kar lahko naredi, da zaprosi za smrt. Popolnoma jasno, da to ni zgodba slehernega starega, bolnega človeka. Jih je pa vedno več. V takšni situaciji in v tem kontekstu moramo razumeti, zakaj je do te pobude prišlo. Ja, treba se je lotiti reševanja tega problema, a ne z uzakonitvijo evtanazije, ki neoliberalizmu še kako ustreza, ker je najcenejši način reševanja bremen neozdravljivo bolnih. Hkrati pa je tudi najpreprostejša, najučinkovitejša in najhitrejša rešitev. Lahko bi rekli, da je v celoti usklajena z aktualnimi tendencami postopnega razvrednotenja življenja. Še več, evtanazija bi takšne procese le še utrdila in pospešila."
Ampak ni to malanje hudiča bolj črnega, kot je v resnici?
"Da je evtanazija najcenejša, najhitrejša, najpreprostejša - to so dejstva, ki s hudičem nimajo nič. Nihče ne more povsem zanesljivo odgovoriti, kaj bi se zgodilo, če bi pri nas evtanazijo in zdravnikovo asistenco pri samomoru, kar je tudi zahteva pobudnikov, dejansko uzakonili. Toda izkušnje iz drugih držav, Nizozemske, Belgije, Luksemburga in Kanade, nedvomno kažejo, da prihaja do resnih zlorab. Na Nizozemskem je bilo ugotovljeno, da več kot polovica evtanazij ni šla skozi uradno preverbo in presojo, ali je oseba, ki je zaprosila za usmrtitev, do nje tudi upravičena. Javno se govori, da je večina evtanazij na Nizozemskem - največ jih je izvedenih s strani družinskih zdravnikov v domačem okolju pacienta - morda že prikritih. Kar pomeni, da niso uradno registrirane in da tako ni mogoče preveriti, ali so potekale v skladu s sprejeto zakonodajo. Moja bojazen je, da bi bilo zlorab pri nas bistveno več. Predvsem zato, ker imamo izjemno slabo urejen zdravstveni sistem tako na sistemski kot na finančni ravni, neprimerljivo slabši kot v omenjenih državah, kjer je vsakemu posamezniku zagotovljena bistveno boljša zdravniška oskrba tudi v zadnjih trenutkih življenja. Hkrati pa se šele učimo demokracije, naša stopnja dialoškosti, družbene zrelosti in odgovornosti je na nižji ravni, bolj smo tolerantni do vseh oblik družbene in individualne neodgovornosti, manj se znamo pogovarjati, manj smo pripravljeni iskati skupne rešitve v dobro družbe, bolj smo nagnjeni k razprtijam. In ne nazadnje, za razliko od Nizozemske, denimo, ki je v ideološkem pogledu homogena družba, smo mi izrazito ideološko razdeljeni. Razmislimo, kaj bi pomenila uzakonitev evtanazije v takšnih razmerah...
V državah Beneluksa in zlasti v Kanadi število evtanazij narašča. Uzakonitev evtanazije namreč predstavlja tudi spontani pritisk na umirajočo, invalidno, staro ali z življenjem kakorkoli nezadovoljno osebo, da iz občutka krivde in z njim povezanega trpljenja zaprosi za evtanazijo. Tak pritisk je lahko resničen ali namišljen. Posamezni ljudje se bodo vedno čutili 'dolžne', da sami zaprosijo za evtanazijo in tako razbremenijo svoje najbližje. Ne moremo prezreti, da se v državah z legalizirano evtanazijo ali asistiranim samomorom število usmrtitev na zahtevo opazno poveča pred počitnicami. Hkrati ne pozabimo, da evtanazija pomeni tudi velik prihranek v zdravstveni blagajni. V Kanadi, ki je uzakonila evtanazijo leta 2016, so izračunali - ta podatek je javnosti na voljo -, da se letni prihranki gibljejo okrog 140 milijonov dolarjev. Tak izračun posredovati javnosti je etično popolnoma nevzdržno. Če človekovo življenje - četudi v zadnji fazi - začnemo presojati skozi optiko prihrankov, humanost dokončno žrtvujemo na oltarju fiskalne optimizacije. Seveda obstajajo kriteriji za odobritev evtanazije, ne more je preprosto zahtevati vsak, toda v navedenih okoliščinah jih je možno prej in hitreje zaobiti, zlasti v manj odgovornih in bolj zdravstveno zadolženih družbah."
Če je toliko zlorab, če legalizacija vodi k eroziji vrednotenja življenja, kako to, da nobena od držav z uzakonjeno evtanazijo zakonodaje ni spremenila?
"Saj jo spreminjajo, ampak tako, da se pogoji, ki dovoljujejo njeno izvršitev, širijo. Čedalje večje število ljudi lahko zaprosi zanjo. Na začetku je bila omejena na neozdravljivo bolne in umirajoče, potem se je razširila na osebe, ki trpijo za psihičnimi neozdravljivimi boleznimi, tudi na otroke. Čim uzakonimo možnost evtanazije, katere glavni namen je dokončanje trpljenja, se moramo zavedati, da obstajajo zelo različne oblike trpljenja in da bi bilo diskriminatorno evtanazijo omogočiti zgolj za nekatere oblike trpljenja, drugim pa jo odreči. Zato je postopna širitev nabora upravičencev samoumevna. V Kanadi, kjer sta bila ob uzakonitvi evtanazija in asistirani samomor predvidena le za neozdravljivo bolne in umirajoče, prav sedaj teče debata, kako evtanazijo razširiti tudi na duševne bolnike in na otroke; tri evropske države z legalizirano evtanazijo so to že naredile. Prošenj je vedno več in zlorab tudi. Prav tako bi se morali vprašati, ali je družba pripravljena spregledati primere neprostovoljnih, prisilnih in tako ali drugače neupravičenih evtanazij samo zato, ker se bo na drugi strani določenemu številu ljudi trpljenje skrajšalo za v povprečju en mesec. Zelo razvpit je primer nizozemske zdravnice, ki se je znašla pred sodiščem. Evtanizirala je dementno pacientko, ki ni izrazila avtonomne volje po lastni usmrtitvi in se je celo fizično branila, pa so jo svojci obvladali, da ji je lahko zdravnica dala smrtonosno sredstvo. Primer je doživel sodno obravnavo. Sodišče je na koncu zdravnico oprostilo vseh obtožb z obrazložitvijo, da je ravnala v dobri veri, da je smrt za pacientko najboljša rešitev. Če se to dogaja v eni najbolj urejenih in bogatih držav na svetu, si ne znam niti predstavljati, kaj vse bi se lahko ob uzakonitvi evtanazije dogajalo pri nas."
Zmedo med ljudi vnaša dejstvo, da se podatki o zlorabah v državah, kjer je evtanazija legalizirana, tako razlikujejo - odvisno od tega, katera stran jih uporablja. Dr. Božidar Voljč, predsednik KME, se je v stališču komisije o evtanazijah v Belgiji in na Nizozemskem skliceval na podatke pro-life nevladnih organizacij. Zakaj ne raje uradnih?
"Razumem, kaj hočete reči. Da vsak razpolaga s tistimi viri informacij, ki najbolj pritrjujejo njegovemu vnaprej sprejetemu stališču. Nekaj je vendarle treba dodati pri virih, uradnih in neuradnih. Če gre za vir pro-life, to ne pomeni, da so tisti podatki napačni, jaz bi celo rekel, da je nasprotno. Uradni viri zajemajo to, kar je šlo skozi uradno proceduro, in tam je zlorab relativno malo. A na drugi strani je veliko področje sive cone s tako imenovanimi prikritimi evtanazijami, kjer povsem objektivnih podatkov nikoli ne bomo mogli dobiti. Če izhajamo iz poznavanja človeške narave, potem ni težko ugotoviti, o kakšnih tveganjih in pasteh se tu pogovarjamo. Prav zato pro-life viri svoje informacijske lovke bolj vztrajno raztegujejo tudi v področje sive cone, saj se prav tu dogaja največ zlorab. Uradni viri o tem raje molčijo."
Na začetku pogovora ste rekli, da evtanazija ni ne edina in ne dobra rešitev. Da obstajajo druge možnosti. Kaj imate v mislih?
"Odgovor je na eni strani vezan na moje osebno filozofsko delo, po drugi pa na funkcijo v KME. V tej drugi vlogi povsem pritrjujem zdravnikom in članom komisije, da se moramo kot družba neprimerno bolj odločno in uspešno posvetiti urejanju paliativne medicine, skupaj s člani komisije se zavzemam tudi za vzpostavitev hospicev, ki so nujno dopolnilo paliativne oskrbe. Če bi oboje kot družba uspeli uresničiti - in v tem bi se kazali naša zrelost in odgovornost -, bi se v veliki meri zmanjšali trpljenje in bolečine odhajajočih, neozdravljivo bolnih. Izkušnje dobro urejene paliativne medicine so tu dovolj zgovorne. To bi bila vsekakor boljša in manj tvegana rešitev kot uzakonitev evtanazije. Drugi predlog, ki prvega dopolnjuje, izrekam v osebnem imenu: vemo, da ob vsej še tako dobro organizirani pomoči s strani paliativne medicine ali hospicev obstajajo primeri, ko niti to ni dovolj za uspešno odpravljanje trpljenja. So redki, izjemni, a vendarle so. Izjemnih primerov se - če gledamo s pravnega stališča na to problematiko - ne lotevamo tako, da iz njih naredimo zakon. Izjema je prav zato izjema, ker je ni mogoče spraviti na raven zakonodaje ali nekega pravila. V izjemnih primerih torej ne zadošča niti paliativa niti hospic, in če zavračamo uzakonitev evtanazije, kaj lahko človeku, ki je upravičen do pomoči, ponudimo? Moj predlog je, da v široki razpravi pretehtamo možnost, ali ne bi v takšnih primerih kazalo povečati pristojnosti zdravnikov, da aktivneje pomagajo pri dokončanju življenja in s tem do določene mere dekriminaliziramo njihovo dejavnost. Določene oblike pomoči pri dokončanju življenja naj postanejo diskrecijska pravica zdravnika, ampak dejansko samo v izjemnih, redkih primerih. Ena možnost je pogumnejša uporaba tako imenovane terapije z dvojnim učinkom, ki je že zdaj legalna. Morda pa tudi tako, da zdravnik brezupno trpeči osebi na nočni omarici pusti tableto, s katero lahko ta konča svoje življenje. V Nemčiji je to možno. Seveda bi to zahtevalo več poguma in sočutnega odnosa do pacienta. Vem, da glavni problem zdravnikov pri nas ni v tem, da ne bi bili humani. Problem pa je, da so del sistema, ki jim že časovno ne omogoča, da bi to humanost v odnosu do pacienta tudi živeli. Morda bi se morali začeti pogovarjati o naboru diskrecijskih pravic zdravnika, v katerega ne država, ne politika, religije in mediji ne bi imeli vpogleda. Umiranje je najbolj intimen trenutek vsakega posameznika, zato bi bilo smiselno, da zadnji trenutki življenja ostanejo v celoti omejeni na umirajočo osebo v njenem intimnem odnosu do svojcev in lečečega zdravnika. Če iz umiranja naredimo javne postopke, o katerih odločajo komisije, v njih škilijo mediji in jih nadzoruje kazensko pravo, kakšno umiranje potem to je? Je to res tisto, kar bi si umirajoči želel? Še enkrat pa poudarjam, da bi predlagani diskrecijski ukrepi morali veljati le v skrajnih in z običajnimi postopki nerešljivih primerih. Prepričan sem, da bi bila to boljša rešitev kot uzakonitev evtanazije, a za njeno uresničitev je najprej treba bistveno izboljšati razmere v zdravstvu."
Še sploh kdo verjame, da je to mogoče?
"Če ne bo resničnega interesa - in zadnjih 20 let ga ni bilo ne pri predsednikih vlad ne pri pristojnih ministrih -, da se razmere v zdravstvu uredijo ne le na finančni in organizacijski ravni, temveč tudi glede možnosti humanejše obravnave pacienta, bomo prej ali slej soočeni z razmerami, v katerih bo uzakonitev evtanazije edina smiselna rešitev; in v tem primeru jo bom tudi sam podprl. Zavedam se, da gre trenutno vse v smeri legalizacije evtanazije. Se pa bojim, da ta veliko več jemlje, kot daje. Zato sem v svoji morda trdovratni zavezanosti humanemu in celostnemu reševanju problemov pripravljen še nekaj časa in truda posvetiti temu, da se najprej posvetimo reorganizaciji zdravstvenih in socialnih razmer in da šele v skrajni sili posežemo po radikalnejših ukrepih. Odpraviti trpljenje tako, da usmrtimo trpečega, je najlažje. Bolj odgovorno pa je gotovo odpravljati pogoje, ki so pripeljali do razmer, v katerih se ljudje upravičeno bojijo umiranja. Seveda pa to zahteva več napora, več denarja in več znanja. Še vedno smo v položaju, ki premore odprte možnosti in alternative; če teh ne bomo zagrabili in se ustrezno in celostno odzvali na akutne probleme staranja, bo evtanazija čez deset ali dvajset let postala nuja brez sleherne alternative. Zato se je vredno potruditi z iskanjem humanejših pristopov."
