Susanne Weitlaner je predsednica kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko, ki ima svoje prostore v Pavlovi hiši v Potrni pri Radgoni na avstrijskem Štajerskem. Po poklicu je učiteljica slovenščine in ruščine, poleg svoje glavne službe v društvu pa poučuje slovenščino na srednji gozdarski šoli v Brucku na Muri. Decembra je postala predsednica sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu avstrijskega zveznega kanclerja. Odraščala je v Gradcu v dvojezični družini, njena mama je Slovenka, oče Avstrijec.
So vas že od malega vzgajali dvojezično ali je zavedanje o dveh kulturah, dveh jezikih prišlo z leti?
»Ne, to je bilo zame popolnoma normalno. Nikoli niti nisem čutila, da bi kdo name gledal negativno, ker govorim slovensko, vsi v šoli so vedeli za to. Zame je bilo to nekaj samoumevnega. V Avstriji sem večinoma govorila nemško, ker niti ni bilo toliko priložnosti, da bi govorila slovensko, ko pa sem prestopila mejo, sem preklopila na slovenščino. Bolj zanimivo mi je bilo, ko smo v gimnaziji šli na Koroško, učitelj nemščine in zgodovine je namreč menil, da moramo spoznati Slovence na Koroškem. Sama do takrat zanje nisem vedela, zato je bila to zame zelo nenavadna situacija, da znotraj Avstrije nekdo govori slovensko, pa še to drugačno slovenščino, kot sem jo sama imela v ušesih. Moji sorodniki so namreč iz osrednje Slovenije. Ni mi bilo jasno, ali so to Slovenci ali Avstrijci, ker je bilo to zame zelo ločeno – če prestopim mejo, je tam slovenščina, tukaj pa nemščina. Bila sem kar zmedena in presenečena in ni bilo čisto vse jasno. To je bil moj prvi stik z manjšino. Šele ko sem začela delati v društvu, sem se začela bolj ukvarjati s to tematiko.«
Kako pa je bilo v preteklosti s slovensko manjšino na avstrijskem Štajerskem in kako je danes?
»Tu je zgodovina popolnoma drugačna kot na Koroškem. Čeprav sta obe slovenski skupnosti v eni državi, ju razen jezika in deloma zgodovine ne povezuje veliko. Skupnost je bila tukaj vedno veliko manjša od tiste na Koroškem, niti niso imeli tolikšne podpore Cerkve kot na Koroškem, kjer je bila ta steber slovenske kulture na vaseh. V šolah ni bilo pouka slovenščine, pa tudi kulturnih društev ni bilo toliko oziroma so se po prvi svetovni vojni drugo za drugim razpustila. Na začetku so bile še slovenske maše, a so jih potem zreducirali in so bile samo še v okoliških vaseh ob večjih katoliških praznikih. Z nemškim pritiskom se je vse več stvari ukinjalo in tudi v šoli je bila slovenščina samo pomožni jezik. Cilj je bil, da bi se otroci, ki so govorili samo slovensko, čim prej naučili nemško. Če je učitelj znal slovensko, jim je bilo to v pomoč, če ne, pa so jih kar vrgli v mrzlo vodo in so se morali tako rekoč čez noč znajti pri nemškem pouku. Po prvi svetovni vojni je veljalo, da dober Avstrijec dobro govori nemško in da mora pokazati, komu pripada. To morda ni bilo nikoli javno rečeno, ampak je bilo moč razbrati med vrsticami, in tako so slovenščino uporabljali samo še doma, v družini. Na Štajerskem je v primerjavi s Koroško veliko dvolastnikov in tem, ki so do danes ohranili svoj gozd, vinograd v Sloveniji, je bilo v korist ohraniti znanje slovenščine. Sicer pa ni bilo potrebe v javnem življenju znati slovensko. Svoje so naredili tudi mešani zakoni in podzavestni občutek, da slovenščina ničemur ne koristi. Poleg tega politični sistem v takratni Jugoslaviji ni bil zelo pozitivno označen, tako da je bil vsak, ki je obvladal jezik, sumljiv. Tako je asimilacija močno napredovala. Ljudje, ki tukaj govorijo slovensko, nočejo biti manjšina, ker manjšina pomeni nekaj negativnega. Nekako niso hoteli koroške situacije, želeli so mirno živeti, bali so se, ko je naše društvo konec 80. let začelo delovati in opozarjati na avstrijsko državno pogodbo, kjer so omenjeni tudi Slovenci na avstrijskem Štajerskem. Tega niso želeli niti v takratni avstrijski vladi. Še danes se Slovenci tukaj ne označujejo za manjšino, ampak pravijo, da so Štajerci, Avstrijci, ki znajo tudi slovensko. Je pa tako, da danes vidijo v jeziku prednost in se tudi več ne skrivajo oziroma se ne sramujejo tega. Na začetku delovanja društva recimo nihče ni želel dati intervjuja za medije, morda za kakšnega raziskovalca še, tem so še kar zaupali. Danes se je to že spremenilo. Vidijo prednost, da so jezik ohranili, jim je pa tudi žal, da ga niso prenesli na potomce in se bo z naslednjo generacijo izgubil.«
Torej mladi danes ne govorijo več slovensko?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Izbrali smo regijskega dobrotnika leta. Srce ga vleče k dobrim dejanjem
Prizadetim v lanski ujmi ni samo popravljal streh, ampak pomagal celiti rane
»Ljudje moje generacije še tu in tam razumejo kakšno besedo ali deloma govorijo slovensko, njihovi otroci pa ne več. Če sam nisi stabiliziran v svojem jeziku in misliš, da je vse, kar poveš, pravilno, boš dal tako podobo naprej svojim otrokom.«
Avstrijska vlada je lani ob obletnici plebiscita prvič v zadnjih 25 letih napovedala povišanje finančne podpore za avtohtone narodne skupnosti v Avstriji, tudi slovensko. Kakšen je torej danes odnos avstrijske vlade do manjšin?
»Manjšine so že dolga leta zahtevale povečanje podpore, tako da je bil sedaj skrajni čas in hkrati presenečenje, da je prišlo do tega. Verjetno se sedaj 25 let spet ne bo nič spremenilo (smeh). Odnos do manjšin se je od podpisa avstrijske državne pogodbe z vsako generacijo politikov spreminjal, odvisno od tega, kdo je bil na oblasti. Za Štajersko lahko povem, da s spremembami generacij politiki razmišljajo bolj odprto, evropsko, zato se je tudi odnos do našega delovanja spremenil. Ko smo odprli Pavlovo hišo leta 1998, ni bilo na odprtju nobenega uradnega predstavnika dežele. Šele leta 2001 smo s prvim obiskom takratne deželne glavarke Waltraud Klasnic dobili prvo finančno podporo zvezne dežele. Takrat so videli, da našemu društvu ne gre za revolucijo, smo pa vedno vztrajali pri tem, da ima Štajerska tudi svojo slovensko zgodovino. Štajerska je bila nekoč skupna dežela, s prvo svetovno vojno pa so na obeh straneh nastale rane, tako z nemško manjšino v Sloveniji, ki je živela v Mariboru in Celju, kot z našo v Avstriji. Iz zgodovine vemo, da takšne rane potrebujejo tri generacije, da se lahko umirjeno, odprto in sproščeno govori o tem. Tako da je bil potreben čas. Pozitivno je na odnose vplival sprejem Slovenije med članice Evropske unije. Tudi občine od Murske Sobote do Gornje Radgone se potrudijo tu in tam sodelovati in to neobstoječo železno zaveso res odpraviti, državi izvajata skupne projekte, in vse to je vplivalo na to, da so se Slovenci, ki tu živijo, bolje počutili in upali tudi v javnosti govoriti v svojem jeziku. Naj ob tem dodam, da je jezik manjšine arhaičen. Dialektologi pravijo, da gre za prekmurščino z vplivom štajerščine. Ker se jezika nikoli niso učili, je ostal takšen, kot so ga slišali. Dostikrat so zato tudi imeli občutek, da to ni pravi jezik, dober jezik, ker je samo narečje. Približno do 70. let je namreč veljalo prepričanje, tudi v nemškem okolju, da je narečje nekaj slabega in se moraš naučiti knjižnega jezika. Danes je oboje upoštevano in pravilno. Knjižni jezik seveda potrebujemo v poklicnem svetu in vsakdanu, to pa ne pomeni, da je treba iztrebiti narečje. Ljudje pa so imeli občutek, da to ni pravi jezik, in tako se jim je v preteklosti zdelo bolje, da ga ne omenjajo.«
Kako pa je z interesom za učenje slovenščine in ohranjanjem kulture na splošno danes?
»Prva čezmejna sodelovanja in prve ponudbe za učenje slovenščine v šolah na avstrijskem Štajerskem so se začeli že konec 80. oziroma na začetku 90. let, vedno na pobudo nekega angažiranega učitelja, po navadi brez velike podpore ravnateljev, staršev in drugih kolegov. Po osamosvojitvi Slovenije je bil velik bum zanimanja za slovenščino, pri čemer je bila ta še zmeraj 'prostovoljni' predmet, tj. uro, največ dve na teden v popoldanskem času. Na BORG-u v Radgoni imajo sicer pouk slovenščine, vendar se avstrijski učenec iz Radgone k tem uram ne bi mogel pridružiti, saj v predhodnem šolanju ne pridobi znanja na tako visoki ravni. To je raven materinščine in tega v Avstriji ne dobiš, ker je v ljudski šoli le ena ura slovenščine, v glavni šoli pa je sploh ni. Še vedno torej ni vertikale od vrtca do gimnazije. Tu je še Gradec, ki je bil vedno mesto, kamor so se priseljevali Slovenci, in tudi koroški Slovenci tam študirajo in dostikrat ostanejo. Oni so tudi tisti, ki dajejo pobudo, da se kaj naredi, organizira. Včasih se mi zdi, da imajo večjo zavest za ohranjanje jezika kot Slovenci, ki se preselijo sem iz Slovenije. Res je sicer, da se vsi, ki se iz Slovenije preselijo v Avstrijo, ne zanimajo npr. za literaturo in imajo pač druge interese, v društvu pa vseh interesov ne moremo izpolniti. Poleg tega je Slovenija tako blizu Gradca, da ne čutijo potrebe, da bi aktivneje ohranjali jezik in kulturo. Obenem si želijo, da bi se njihovi otroci naučili nemško. Morda gre za podzavesten strah staršev, da otroci ne bi izstopali. Se je pa pokazal velik interes, ko smo organizirali lutkovne predstave za otroke, kar je v zadnjih letih zaradi korone sicer izpadlo, saj je bila dvorana zmeraj polna. Mladim mamicam je očitno to pomembno in vidijo to kot nekaj potrebnega. Ko pa gre za učenje jezika, rečejo: 'Saj govorimo doma.'«
V Gradcu imate dvojezični vrtec, v Ratschu pa naj bi se odpirala tudi dvojezična ljudska šola.
»Dvojezični vrtec v Gradcu je nastal na pobudo treh mamic iz Koroške. Vrtec je sicer na robu Gradca, ampak ponudbo smo dobili le tam in seveda priložnost zagrabili. Vodja vrtca je zelo odprta in dobro sodelujemo. Upamo le, da bo sčasoma malo več otrok. Imamo tudi idejo, da bi v Gradcu v ljudski šoli imeli dvojezični razred, da bi se znanje slovenščine nadgrajevalo. Upam pa seveda tudi, da Slovenci, ki živijo v Gradcu, teh je po nekaterih ocenah zdaj že več kot 2000, zagrabijo to priložnost. Z dvojezično ljudsko šolo v Ratschu pa je tako: gre za majhno podružnično šolo, ki so jo nameravali zapreti, ker jo obiskuje le dvanajst otrok. Ena od mam, ki ima sicer še otroke v vrtcu, pa je zelo angažirana in je rekla, da želijo ohraniti šolo v vasi, to pa je mogoče samo, če ima šola dodatno ponudbo. Tako so se odločili, da naredijo dvojezično šolo, saj se tja priseljuje vedno več Slovencev, sama pa je bila vedno odprta do slovenščine. Dežela je privolila in šole za zdaj ni zaprla. Cilj je, da se šola odpre že jeseni, če se letos ne izide, pa naslednje šolsko leto.«
V Gradcu je tudi Slovenska čitalnica. Zakaj je nastala in kaj organizirate tam?
»Nastala je z željo, da bi imeli neki prostor z možnostjo izposoje slovenskih knjig ter hkrati kraj za srečanja in prireditve. Knjige so del štajerske deželne knjižnice, dodatno pa imamo še prireditveni prostor. V sklopu čitalnice z Društvom slovensko-avstrijskega prijateljstva in lektoratom za slovenščino na graški slavistiki pripravljamo dogodke. Večinoma so to literarni večeri, kjer predstavljamo knjige, ki so izšle tudi v nemškem prevodu. Vse naše prireditve so dvojezične. S tem želimo privabiti tudi nemško govorečo publiko, ki se zanima za slovenski prostor iz različnih razlogov. Včasih imamo tudi kakšno predavanje, manjka pa nam prostor za druženje, saj v omenjenem ne smemo ponuditi hrane in pijače. To malce pogrešamo, ker ljudje na dogodke ne pridejo samo zato, da bi kaj novega izvedeli, ampak da imajo tudi priložnost za pogovor. Prizadevamo si, da bi se v Gradcu ustanovila slovenska hiša. Dobro sodelujemo s Klubom slovenskih študentov, ki je edini s svojimi prostori, ki jih tudi mi lahko uporabljamo npr. za otroške prireditve. Ta prostor za druženje nam vsekakor manjka, vendar počasi se daleč pride, tako da upam, da nam bo v naslednjih letih to uspelo.«
Lani ste postali predsednica sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu avstrijskega zveznega kanclerja. Kakšni so vaši cilji?
»Cilji so tisti, ki jih je postavil že moj predhodnik. Za nas je najpomembnejše področje učenje in ohranjanje jezika pri mladih, tu je vedno kar nekaj izzivov. Na seznamu, ki ga je vladi izročil že moj kolega, še niso odkljukane vse točke. Če se bo vsaj nekaj teh stvari uresničilo, bi bili vsi veseli. Sosvet je svetovalno telo, lahko damo pobudo in smo pri tem vztrajni, vendar ne moremo o ničemer odločati. V Avstriji je zdaj novi minister za izobraževanje in upamo, da se bomo predstavniki vseh manjšin lahko z njim pogovorili in dobili možnost, da mu predstavimo naše probleme. Ne glede na to, ali so to gradiščanski Hrvati, Romi ali katera druga manjšina, pri vseh je v ospredju ohranjanje jezika od jaslic do univerze in to nas tudi močno druži. To so glavni cilji.«
Kakšna pa je vizija vašega društva in kaj vse se dogaja v Pavlovi hiši, če se spet vrneva v radgonski konec?
»Društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko je bilo ustanovljeno leta 1988 in sprva ni imelo svojih prostorov. Takratni člani so se dobili tu in tam, večinoma v Gradcu ali Mariboru, saj društvo ni bilo prav priljubljeno. Nato pa je bila ta hiša, ki je sedaj Pavlova hiša, na prodaj in sosed je zagrabil priložnost in jo kupil. S tem je zagotovil, da je društvo hišo lahko kupilo, za kar sta denar prispevali tako Slovenija kot Avstrija. Hišo smo nato morali v celoti prenoviti, ker je bila že nekaj let prazna. Cilj je bil, da je hiša odprta za vse, da se tu lahko govori slovensko, vendar da nihče ni v to prisiljen, če si ne upa ali ne more. Ker ni bilo nobenih ostankov slovenske kulture, tradicije, smo takrat čisto na novo usmerili naše delovanje, tudi na zelo sodoben način. Seveda so nam na vasi zamerili, da smo tukaj pokazali sodobno umetnost, ki je menda nihče ne potrebuje in nima nobene koristi. Že od začetka smo čezmejno sodelovali, povabili smo slovenske umetnike, sodelovali s slovenskimi organizacijami in to delamo tudi danes. V delu hiše imamo stalno razstavo o zgodovini Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Tu potekajo tudi tečaji slovenščine za odrasle, ki so zelo dobro sprejeti. V običajnih časih ima tukaj vaje pevski zbor, ki poje nemško in slovensko. Sodelujejo tako Slovenci kot Avstrijci, nekateri so dvojezični, ampak to ni 'pogoj' za sodelovanje. Če si odprt in si se pripravljen v pesmih naučiti drugega jezika, je vsak dobrodošel. Zbor je res postal pomemben del našega delovanja. Sicer pa imamo v Pavlovi hiši še knjižnico s precej mešano ponudbo, od učbenikov za učenje slovenščine do beletristike in tudi kar nekaj knjig z manjšinskimi temami. V veliki dvorani pa imamo štirikrat na leto razstave, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo, zgodovino, nekatere so tudi lastne produkcije. Razstave so vedno dvojezične, včasih je dodan še kakšen jezik. Tudi vse naše publikacije, vse, kar delamo, je dvojezično, četudi naši gostje niso vedno dvojezični, ker želimo pokazati in ohraniti ta slovenski delež Štajerske.«
Kaj bi se po vašem mnenju moralo zgoditi, da bi bila slovenska zavest v radgonskem koncu močnejša?
»Moja vizija oziroma želja je, da bi tu in onstran Mure vsak obvladal oba jezika do neke ravni. Da tu na avstrijski strani ne bi govorili: 'Saj Slovenci znajo dobro nemško.' In da ne bi uporabljali angleščine kot skupnega jezika. Nič nimam proti angleščini, ampak si želim, da bi v obmejnem prostoru vsaj toliko obvladali jezik, da bi lahko eni k drugim hodili nakupovat, se pogovarjali. Če imaš skupen jezik, če drugega razumeš in če ti to, kar drugi govori, ni tako tuje, je to že dober začetek za skupno življenje. Morda bom to še doživela (smeh).«