Starši so vas vzgajali v slovenskem knjižnem jeziku. Kot porabski Slovenci doma niste govorili porabsko, z njo ste se srečevali le v pogovoru s sorodniki in znanci staršev. Kdaj ste se je torej naučili?
»Morda je zanimivo dodati, da se do vrtčevskih let nisem srečal niti z madžarščino. Moj oče je zato za vzgojiteljice sestavil slovar, da bi se lažje sporazumevali, saj sem jaz govoril slovensko, vzgojiteljice pa madžarsko. Drugače je bilo s porabščino, ki jo jaz enačim s prekmurščino. Z njo sem se vseskozi srečeval, vendar sem se težko sporazumeval s sorodniki in znanci staršev, saj sem jaz govoril knjižno slovensko, oni pa porabsko. Ko sem se malo bolj zavedal samega sebe, sem ugotovil, da to pravzaprav precej dobro razumem, vseeno pa ni bilo isto, kot ko smo govorili doma s starši. Vse od takrat smo se zatekali k madžarščini, čeprav smo Slovenci. Vse življenje se tako ukvarjam z jeziki, saj sem rojen v dvojezičnost. Od najmlajših let preklapljam med slovenščino in madžarščino, kar mi je zelo pomagalo pri učenju tujih jezikov. Tudi danes še vedno razmišljam v več jezikih, preklapljam med njimi, ustvarjam besedne igre, kot otrok pa sem se seveda najprej trudil razumeti svoje sorodnike in sem tako počasi, a vztrajno usvajal porabske besede. Mi je pa oče že takrat govoril, da mnogi menijo, da porabščina sploh ni slovenščina. Doma so me seveda vzgajali tako, da to je slovenščina in da je porabščina eno od narečij slovenskega jezika.«
Kateri porabski narečni govor pa vam je bližji, gornjeseniški ali števanovski?
»Trije moji stari starši so bili z Gornjega Senika, en dedek pa iz Sakalovec. Povsem logično je, da starša govorita gornjeseniško narečje, zato je bilo tudi zame naravno, da se naučim tega govora. Moram povedati, da ta govor pilim vse od otroštva, pri tem pa mi je v veliko pomoč porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar, ki ga je napisal moj oče. Ker se zadnja leta veliko posvečam prevajanju v porabsko narečje, mi omenjeni slovar zelo pomaga, saj ob prevajanju uporabljam skoraj izključno to narečje. Res pa je, da včasih uporabim tudi števanovsko narečje, kadar mi zmanjkajo kakšne sopomenke. Nekako se torej ta dva govora pri meni dopolnjujeta.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V klubu stoletnikov imamo 16 ljudi. Najstarejša Pomurka šteje 107 let. Kakšen je recept za dolgo življenje?
Tako visoko starost v veliki večini dosežejo ženske. V prvih štirih mesecih trije stoti rojstni dnevi.
Omenili ste, da enačite porabščino in prekmurščino. Vseeno ne gre za popolnoma enaki narečji. Kdaj ste se srečali s prekmurščino?
»Pravi prelom se je zgodil na začetku študija, ko sem prišel v študentski dom v Ljubljani in sem za sostanovalca dobil študenta iz Nemčavec, ki je bil po rodu Goričanec. Na začetku sva se oba trudila s knjižno slovenščino, nato pa sva se dogovorila, da bo on govoril po svoje, jaz pa ga bom skušal posnemati in govoriti tako kot on. Svoj način učenja jezika sem razvil tako, da najprej usvojim osnove nekega jezika in ga potem skušam čim bolj aktivno uporabljati. Ob koncu študija sem tako kar dobro govoril tako imenovano goričko narečje, ko sem se vrnil domov, pa sem začel to narečje prilagajati porabščini. Danes lahko rečem, da sem sposoben govoriti goričko ali porabsko, če je to nujno, prav tako sem oboje že sposoben ločiti.«
Vaša celotna družina se močno zavzema za ohranjanje porabske kulturne dediščine, porabskega jezika, za to ste prejeli tudi nagrado Slavističnega društva Slovenije in visoko državno odlikovanje nekdanjega predsednika države Boruta Pahorja. Omenili ste že, da tudi sami veliko prevajate v porabščino. Zakaj vam to toliko pomeni?
»Porabje je bilo zame skoraj tuje ozemlje, tu nikoli nisem živel več kot dva dni, sem pa skozi leta odraščanja ugotovil, kdo so moji predniki, kje so moje korenine in kateri je tisti jezik, ki je naš. Zato zmeraj poudarjam, da če smo mi Slovenci na Madžarskem oziroma porabski Slovenci, je naš jezik porabska slovenščina. S tem ko sem raziskoval in spoznaval ta jezik, mi je postal zelo ljub, v njem rad ustvarjam in tudi zaradi staršev čutim poslanstvo, da ga ohranimo. Pomembno mi je tudi, da ga zvrstno obogatimo, se pravi, da pišemo poljudnoznanstvene članke, poezijo, prozo, pripovedi, romane, skratka kar koli, kar bi prispevalo k temu. Tudi zato sem začel pisati poezijo in sem med redkimi, ki lahko to počnejo v porabskem narečju. V Porabju se skriva tudi prava zakladnica pripovedk, pravljic, kar sem najbolj začutil takrat, ko sva z materjo pripravljala knjigo Pripovedno izročilo Slovencev na Madžarskem. Šlo je za več ur zvočnega gradiva, ki ga je posnel Milko Matičetov iz Ljubljane leta 1970 v petih porabskih vaseh. Jaz sem dobil nalogo, da te posnetke prepišem v porabskem originalu in jih nato prevedem v knjižno slovenščino. Mislim, da smo s tem iztrgali iz pozabe vse te pripovedi. Naj pa dodam, da sem zelo ponosen tudi na svoje delovanje pri časopisu Porabje, za katerega delam vse od konca študija. Za časopis sem pripravil ogromno poljudnoznanstvenih člankov, pisal sem o madžarski, splošni slovenski in prekmursko-porabski kulturi, pri tem pa sem obdelal zgodovino, jezik, književnost, pravljice. S tem sem želel dati Porabcem čtivo o različnih kulturah in jim obenem dokazati, da je tudi v tem jeziku možno izražati bolj zapletene stvari.«
Kljub vsemu vseskozi poslušamo, da je porabščina siromašen jezik. Kako jo torej poleg že naštetega obogatiti?
»Vedno navajam podatek, da ima porabsko narečje 11 tisoč besed. To lahko zatrdim zaradi že omenjenega očetovega slovarja, kjer je zapisanih ravno toliko iztočnic. Če pomislimo, je to res malo besed, kar je problem za vse ustvarjalce, ki želimo pisati v porabščini bolj zapletene stvari. Če se namreč držimo izvorne porabščine, marsičesa ne moremo izraziti, če pa začnemo v besedila vpletati knjižne besede, jih bralci v Porabju ne bodo razumeli. V časopisu Porabje to običajno rešujemo tako, da napišemo besedo v knjižni slovenščini in v oklepaju dodamo madžarsko besedo. Jaz vedno pravim, da se je treba odločiti, za koga pišemo. Če pa že govorimo o bogatenju jezika, je treba iti v smer, da porabščino bogatimo s knjižno slovenščino, te besede pa nato glasovno prilagodimo porabščini. Druge smeri, da bi torej kovali lastne besede, ni. Tudi sam se velikokrat pri prevajanju sprašujem, ali naj se držim originala in povem natančno tako, kot je zapisal neki avtor, kar je skoraj nemogoče, ali pa tako, kot po navadi storim. To pomeni, da čisto malo prepišem originalno pripoved, nato pa jo prilagodim porabskemu bralcu. Zame je namreč pomembno, da je zgodba razumljiva in berljiva, da porabski bralec razume praktično vse in mu hkrati delo ponudi estetski užitek.«
Kaj pa bogatenje v smeri prekmurščine?
»Kot sem že rekel, prekmurščino od porabščine ločujem le v tem smislu, da se je porabščina pred sto leti, ko je nastala pokrajina na Madžarskem, nekako nehala razvijati v slovensko smer. Težko rečem, da je pri ohranjanju porabščine veliko pripomogla uvedba šolanja v slovenskem jeziku. Generacije mojih starih staršev se niso naučile veliko knjižne slovenščine, medtem pa je Pomurje šlo svojo pot znotraj Kraljevine SHS, nato Jugoslavije in danes Slovenije. Kakor danes vidim, so tiste besede, ki so manjkale v originalni prekmurščini, prevzeli iz knjižne slovenščine in jih nato glasoslovno spremenili. Čeprav naletim zaradi tega na veliko kritik in nasprotovanj, vedno trdim, da prekmurščina in porabščina danes nista več identični, kot sta bili pred stotimi leti. Besed, ki ste jih vi Prekmurci prevzeli v preteklih stotih letih, naši starejši ljudje tu ne poznajo in tu nastaja razlika. Je pa pri tem zanimiv pojav porabskega izobraženstva. Mi smo se šolali tudi v slovenskem knjižnem jeziku in ko se med seboj pogovarjamo v porabščini, že avtomatsko uporabljamo knjižne besede, se pravi, da govorimo tudi neke vrste prekmurščino.«
Priznanji, ki ste ju prejeli z družino za svoje delo, sva že omenila, nedavno ste vi osebno prejeli še eno, prvo nagrado v kategoriji odraslih na natečaju Porabske litere za sonetni cikel Vse pride pa mine. Povejte kaj več o tem delu.
»Pobuda, da bi bilo treba izvesti natečaj za literarna dela v Porabju, je prišla od Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja. Jaz sem v tistem obdobju, ko je bil natečaj objavljen, že pisal svojo knjigo, zato so me v omenjenem društvu nagovarjali, naj se prijavim na natečaj in nekaj napišem. Sprva nisem želel, vendar je bila ena od možnosti tudi poezija, zato sem to želel izkoristiti, saj je poezije v porabskem narečju zelo malo. Razpisni pogoj je bil napisati vsaj pet pesmi, zato sem se odločil, da bom raje tvoril cikel. Pomislil sem na štiri letne čase in krajši povzetek. Sonete zelo rad pišem, saj sem privrženec vezane forme, v svojem delu pa sem želel pokazati nasprotje med cikličnostjo narave in linearnostjo človeškega življenja. Potem sem vpletel v letne čase še utrinke iz porabskega kmečkega življenja in nastal je sonetni cikel, za katerega sem prejel nagrado, ki sem je res vesel.«
Omenili ste knjižni prvenec, ki je izšel lani pred božičem. V njem pišete o svojih spominih na življenje v Ljubljani.
»Drži. Vrsto let so me prepričevali in nagovarjali, naj vendarle napišem knjigo, pa sem vedno odgovarjal, da prave literature ne znam napisati. Za to nisem imel niti želje niti prakse, niti nisem vedel, kaj bi pisal. Potem pa sem začel razmišljati o tem, kaj se mi je dogajalo v življenju, in nekako največji dogodek doslej je bilo sedem let življenja v Ljubljani. Tako sem se lotil pisanja. Knjigo sem razdelil v dvajset tematskih sklopov. Knjiga ni kronološka, saj se mi je to zdelo brez domišljije. Tako sem pisal o študentskem domu, študiju in fakulteti, o madžarskih in slovenskih prijateljih ter o prijateljih iz nekdanje Jugoslavije, o mojih službah in podobno. Skozi celotno knjigo se vleče tema identitete, ki je tudi ključni element. Gre torej za osebno izpoved, začne pa se z razmišljanjem o tej rahli zmešnjavi, da smo porabski Slovenci, ki živijo na Madžarskem in doma govorijo knjižno slovensko. V drugem letniku študija sem doživel tudi globoko krizo identitete, ko sem podvomil o tem, da sem Slovenec, in sem se res spraševal, kaj sploh delam v Sloveniji. To krizo sem prebrodil in tako tudi na koncu knjige ugotavljam, da sem našel svoj prostor pod soncem, da sem trdno prepričan o svoji porabski identiteti oziroma bolje rečeno identiteti Slovenca na Madžarskem. Knjiga, ki sem jo pisal eno leto, je v prvem delu napisana v knjižni slovenščini, v drugem delu pa v porabščini, vanjo pa sem res vložil veliko truda.«
Pisanje in ustvarjanje vas spremljata tudi v poklicu, ki ga opravljate, ste namreč odgovorni urednik televizijske oddaje Slovenski utrinki. Kaj vam je ljubše, delo novinarja ali pisatelja, pesnika?
»Pravzaprav najraje pišem za časopis Porabje. Večji izziv in večje veselje mi je pisati v porabščini, saj je to dejavnost, ki jo lahko opravljajo le redki. Ponosen sem na to, da sem med tisto peščico ljudi, ki lahko pišejo v porabski slovenščini za časopis, v prvi vrsti pa sem televizijski novinar. Na terenu mi je vedno malce stresno, ko pa sedimo v studiu in že vidimo, kakšen bo končni izdelek, mi je zelo lepo. Takrat imam občutek, da se je bilo vredno truditi in da lahko gledalcem ponudimo nekaj, kar jim bo res všeč.«
Po izobrazbi ste profesor slovenskega jezika in književnosti, diplomirani zgodovinar in diplomirani inženir računalništva. Vam ni nič žal, da se niste morda podali v profesorske vode?
»Vedno sem si zastavljal vprašanje, na katerem nivoju izobraževanja bi lahko poučeval. Za osnovnošolske otroke verjetno nisem primeren, saj nisem pedagoški tip. To sem ugotovil med študijem. Za pedagoški tip študija sem se odločil le zato, ker so mi govorili, da bom lažje dobil službo. Tudi za srednje šole se mi zdi, da nisem primeren, predavati na fakultetah pa je že spet povsem neka druga zgodba. Tudi v znanstveno delo se nisem želel poglobiti, saj sem videl, s čim se ukvarjajo doktorji znanosti. To je bilo precej oddaljeno od mene, od mojih vizij. Tudi kasneje na študiju računalništva sem videl, da je matematika, ki jo tam poučujejo, povsem nekaj drugega kot srednješolska matematika, ki mi je bila zelo pri srcu. Resda bi zaradi vseh pridobljenih izobrazb lahko opravljal kar tri oziroma štiri poklice, vendar mi ni žal, da sem novinar. Nekako se vse to sedaj prepleta in lahko združujem pridobljeno znanje in veščine.«
Poleg vsega naštetega pa je vaša velika strast tudi glasba.
»Res je. Zelo rad igram na inštrumente. V osnovni šoli sem se učil igranja na klaviature, srednješolsko obdobje je zaznamovala kitara, tudi v študentskih letih smo veliko hodili po zabavah, prepevali in igrali v študentskem domu, v zadnjih desetih letih pa sem se usmeril na igranje tamburice. Sem namreč član hrvaške skupnosti v Sombotelu, tako hodimo z njimi tudi na nastope. Sem pa tudi član slovenske pevske skupine Sombotelske spominčice, v kateri prepeva pet žensk, moj oče igra harmoniko, jaz pa tamburico. Glasba je res pomemben del mojega življenja.«