Ferencek naju je s fotografom nasmejano pozdravil na vhodu v župnišče in povabil naprej. Na kuhinjski mizi je imel odloženo priznanje za najboljšega skrbnika gozda, ki je, kakor nazivu pritiče, izdelano iz lesa. V prijetnem in sproščenem pogovoru nam je povedal več o skrbi za gozd, duhovniškem poklicu, prazničnem času, znanih sošolcih ter hobijih, ki jih ima kar nekaj.
Postali ste najboljši skrbnik gozda v Pomurju. Za koliko gozdnih površin skrbite in čemu dajete poudarek?
»Najprej moram iskreno povedati, da sem skromen človek, in ko so me o tem priznanju povprašali, sem najprej rekel, da ne bi rad, saj ne maram takšne pozornosti. Ampak zdaj moram biti (smeh). Doma sem s Kobilja in moj oče ter brat sta bila gozdna delavca. Lastnega gozda na Kobilju nismo imeli, sta pa delala v gozdovih v državni lasti. Ko sem prišel za duhovnika v apaško župnijo, mi je bila izročena skrb za župnijsko premoženje in del tega je tudi nekaj gozdnih površin. Kakšen hektar v Apačah, v smeri proti Lešanam, in v Policah, kjer je imela nekoč župnija vinograd, ki ga imajo sedaj v najemu Radgonske gorice, ter gozd. Gre za zelo strmo pobočje, kjer je okoli 70 arov večinoma bukovih dreves. V gozdu v Apačah pa je pretežno smreka, ki v zadnjih letih hitro propada zaradi lubadarja. Napadena drevesa je treba odstranjevati, čistiti, zato nastajajo velike jase. Da se te ne bi zaplevelile, je treba pogozdovati in skrbeti za sadike. V zadnjem letu je bilo treba to intenzivno početi.«
S katerimi vrstami pogozdujete?
»Večinoma se zasajuje hrast dob, tudi nekaj divje češnje ter belega ali gorskega javorja. Jaz vmes tudi sam sadim bukev ali gaber, saj se to samo seje in jih je ogromno. Ne sadim toliko za gospodarski les, ampak predvsem zato, da se gozd ne zapleveli. V koronačasu sem bil skoraj vse dni v gozdu, sadil, čistil. Gozdarji so to videli in delo cenijo. Moram pa poudariti, da nekateri gospodarijo z velikimi površinami gozda, zase pa bi lahko rekel, da to počnem bolj vrtičkarsko. Ampak z velikim veseljem in ljubeznijo do narave.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Ste kaj znanja o negi gozda prevzeli od očeta in brata in bili v otroštvu veliko v gozdu?
»Takrat, ko smo delali drva, seveda. Sicer pa je bilo to predvsem njuno poklicno delo. Kot ljubitelj narave imam dosti knjig o drevesih, grmovnicah, saj me to zanima. Pogosto sem rad zahajal tudi v arboretume in si ogledoval zasaditve.«
Delo v gozdu se najde vse leto. Kako si uskladite čas z vsemi drugimi obveznostmi?
»Res je, jeseni in pozimi se spravlja, poleti kosi in neguje. Mladih sadik ni dovolj samo posaditi in privezati h kolu. Izpostavljene so živalim, zato jaz vsako zaščitim z mrežasto zaščito ali tulcem. Ko od zavoda dobimo sadike, so zraven tudi zaščite, ampak ne za vse. Potem sem sam kupoval mrežo in delal zaščito. Predlani sem pri zavodu poizvedoval, kje nabavljajo zaščito, in sem tudi sam investiral v nakup tisoč mrež. Vsako posajeno drevo sem zaščitil in mrežo še pritrjeval h kolu, ker jo sicer srnjad dvigne ali s kolom vred vrže ven. Pomembno je, da v gozd tudi vlagamo, ne samo izčrpavamo. Pri tem bi se rad zahvalil našim župljanom, saj je to priznanje na neki način tudi njihovo, ker mi pomagajo pri delu.«
Vam je pa poleti 2023 veliko škode v gozdovih povzročilo neurje, kajne?
»Karikirano bi lahko povedal, da smo skoraj ostali brez gozda. Neurje, ki je divjalo 13. julija 2023, je v gozdu povzročilo katastrofalno škodo. Uničenega je skoraj 90 odstotkov gozda in gledati to je prava žalost. Tudi mlade sadike so poškodovane. V letu, ki je pred nami, nas čaka ogromno dela, da bomo lahko ohranili gozd. Najeli smo tudi podjetje, da odstranjuje škodo, ker sam tega ne moreš obvladovati in tudi nevarno je. Sem pa prav žalosten, ko gledam to. Desetletja bodo potrebna, da kaj vsaj malo zraste. Za to, kar žanjemo, smo lahko hvaležni prednikom in naša dolžnost je, da tudi mi gozd ohranjamo za zanamce.«
Vas znanci, župljani povprašajo za kakšen nasvet, glede na vaše veselje do narave in gozdnih opravil?
»To ravno ne, me pa velikokrat najdejo v delavskih oblačilih. Lahko bi rekel, da celo večkrat kot v drugih, kar bi bilo pričakovati glede na moj poklic. Ali pa tudi na traktorju. Pogosto sem pri cepilniku, zlaganju drv. Sem pa mogoče s tem zgled drugim.«
In ko smo pri zgledu, lepega dajete otrokom, sploh glede skrbnega ravnanja z naravo.
»Zagotovo. Ko prihajajo k verouku, me velikokrat na dvorišču najdejo pri delu. Dolga leta sem tudi član Društva gojiteljev pasemskih malih živali Beltinci in imam na dvorišču krmilnice, živali. Otrokom velikokrat priporočim ljubezen do narave, povem, da smo dolžni z njo ravnati z občutkom, saj so gozdovi ne nazadnje pljuča našega planeta. Ljubiteljsko pa tudi sejem semena dreves, na dvorišču so sadna drevesa ... Pogosto premišljujem, da bi nekateri ljudje le podirali drevesa okoli hiše. Moje prepričanje je, da mora biti okoli nas zeleno. Tudi na našem dvorišču je lepo, ko je poleti senca ob prvem obhajilu in podobno. Prav hudo mi je zato, da je neurje poškodovalo dve veliki lipi, ki sem ju posadil, ko je Benedikt postal papež. Na glas tudi razmišljam, da poleti samo iščemo senco, ko pa je treba jeseni grabiti listje, je težava. Jaz to počnem z veseljem. Če imate drevo radi poleti, zakaj ga ne bi imeli tudi jeseni. In tudi narediti je treba kaj.«
Koliko malih živali vzgajate in za katere vrste vse skrbite?
»Kot sem omenil, sem v beltinskem društvu, v sekciji perutninarjev. Imam pasemsko perutnino, trenutno tri različne pasmi kokoši, brahme, amrock in new hampshire. V preteklosti sem imel tudi zlate, diamantne, kraljeve fazane in pave. Imam pa še bele golobe pismonoše. Pred kratkim sem 13 živali odpeljal na razstavo v Beltince, sicer pa jih imam okoli 45. V zimskem času običajno ohranjam le matične jate, potem pa se bodo te spet povečale.«
Ali golobe pismonoše tudi spuščate, trenirate?
»Te ptice niso za razstavo, jih imam bolj ljubiteljsko. So me pa pred nekaj leti vprašali, ali bi jih lahko spustili na poroki. Goloba sem pripravil, na poroki poudaril, da je to simbol miru, ko sta ženin in nevesta stopila iz cerkve, pa so, še preden so vrgli riž, odštevali do spusta golobov. Lepa gesta je bila. Potem ko smo to prvič naredili, so pari vedno spraševali, ali bodo golobi (smeh). Goloba sem peljal tudi v Rogaško Slatino, kjer sta se poročila moja župljana, in zdaj to ponavljamo skoraj na vsaki poroki. Zakaj ne, če jim je to všeč. Golobi pa vedno priletijo nazaj, tudi iz Rogaške Slatine.«
Preidimo v tem prazničnem času še na vaš poklic. V Župniji Apače delujete že 28 let, mašujete, poučujete verouk, verjetno tudi ekumensko sodelujete?
»V Apače sem prišel leta 1995. Prej sem bil v Markovcih, Gorišnici, Lendavi, Rogaški Slatini in v Šmarju pri Jelšah. Izkusil sem delo v različnih pokrajinah in to je dobro, ker spoznaš več ljudi, dobiš izkušnje in širši pogled. V Župniji Apače je dobrih 2000 župljanov, kar je srednje veliko, in dela je vedno dovolj. Nekaj čez 200 otrok obiskuje verouk, ne le v Apačah, s katehistinjo hodiva poučevat tudi v Stogovce. Sicer pa seveda mašujem v apaški cerkvi, po vaških kapelicah imamo predvsem proščenja ali maja šmarnice. Res je tudi to, da dobro sodelujemo z Evangeličansko cerkveno občino Apače. Že od takrat, ko sem prišel. Z verniki smo kot eno, ni nobene razlike.«
Kakšno je vaše sporočilo vernikom ob prestopu v novo leto? Kaj si želite zase in za druge?
»Mogoče se sliši obrabljeno, ampak resničen mir. Ne samo odsotnost vojne in sovraštva, ampak notranji mir. Ko je ta v družini prisoten in ko se imajo ljudje radi, je ozračje lepo in prijetno. Seveda pa si vsi želimo tudi zdravje, da bomo lahko delali in šli v nov dan.«
Dotaknimo se še ene vaše ljubezni, nogometa.
»Joj (smeh). Od srednje šole, obiskoval sem prvo gimnazijo v Mariboru, sem navijač Maribora. V mojem razredu je bil tudi Janko Irgolič, ki je ravno takrat začel braniti pri vijoličastih. Sicer pa sem seveda navijač slovenske reprezentance in simpatiziram z nemškimi klubi.«
Vas lahko obiskovalci tekem pogosto vidijo na stadionih in kakšen navijač ste?
»Še hodim, ampak zdaj malo manj. Moram pa pri tem navesti, da nimam rad nekaterih navijaških potez. Če je nekdo navijač kluba, potem mu želi dobro. Zakaj bi navijači tekli na igrišče, delali incidente in s tem klubu zagotavljali kazni, se sprašujem. Kako imaš potem klub rad, če mu škoduješ? Jaz tega ne razumem in to početje mi je odvratno. Navijati se da lepo, brez žalitev in to vidimo tudi v Evropi in svetu. Recimo na angleških tribunah je lepo videti, kako je navijanje sveto, kako skupaj pojejo himno.«
Ste pa bili tudi nogometni sodnik. Kako se spominjate tega?
»Izhajam iz športne družine, oče je bil dolga leta tehnični vodja pri NK Kobilje, mama je okoli 17 let prala drese in opremo, brat je igral v ekipi Kobilja. Sam sem bil zaradi šolanja pogosto zdoma, smo pa imeli duhovniki nogometno ekipo Pax in igrali revijalne tekme. V sodniško organizacijo sem se vključil, ko sem bil kaplan v Lendavi. Nagovorili so me in bil sem član Medobčinskega društva nogometnih sodnikov Lendava. Ko sem deloval v Šmarju pri Jelšah in v Rogaški Slatini, sem prekinil, po vrnitvi v Apače sem sodil še nekaj let, potem pa zaključil kariero. Se pa spomnim tudi, da sem zdaj že pokojnega očeta peljal na skupščino Nogometne zveze Slovenije na Brdo, ker je prejel plaketo za dolgoletno delo. Predsednik zveze je bil takrat še Aleksander Čeferin, sedanji predsednik UEFE, in še zdaj imamo doma fotografijo, na kateri sta z očetom.«
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste dejali, da ste ravno prišli iz Bruslja. Tam ste se srečali z evropsko poslanko Ljudmilo Novak. Kako to?
»Kot sem že omenil, sem obiskoval prvo gimnazijo v Mariboru. V našem razredu je bila tudi Ljudmila, takrat se je pisala še Vajnhandl. Ob obletnici mature smo se pogovarjali, da bi jo enkrat obiskali v Bruslju. To smo res realizirali in na miklavževo smo odleteli v Bruselj. Bilo nas je enajst, ogledali smo si evropske institucije, znamenitosti in se srečali z Ljudmilo. Nismo pa bili le v Bruslju, obiskali smo tudi Brugge.«
Torej še vedno ohranjate stike z nekdanjimi sošolci?
»Starejši smo, večkrat se videvamo. Ne le ob okroglih jubilejih, tudi sicer. V razredu nas je bilo 36 in kar nekaj iz Pomurja. Lepo se je srečevati in obujati spomine ter se smejati nekdanjim prigodam.«
Vaši dnevi so polno zasedeni, ampak najdete čas še za kakšen hobi?
»Rad pojem, tako je bilo že v otroštvu. Z očetom, mamo in sestro smo še pred nekaj leti sodelovali na prireditvi Družina poje na Kobilju. Tudi študentje bogoslovci smo imeli oktet, pozneje, ko sem že bil v Pomurju, pa sem pel z Lojzetom Benkovičem, Alojzom Kačičnikom in Francem Maršičem. Naš duhovniški kvartet se je imenoval Ob Muri. Tu in tam smo kaj zapeli. Glasbo imam na splošno rad, ne le klasične, tudi popevke in rad obiskujem koncerte. Decembra sem prisluhnil klapam.«