Bi rekli, da ste že od mladih nog humorist?
»Kot otrok sem bil zelo miren in sramežljiv, nihče si zame ne bi mislil, da bom postal komik. Se pa je že od nekdaj v moji glavi dogajalo marsikaj. Velikokrat sem se med poukom spomnil perfektnega stavka, ki bi ga lahko izrekel naglas in z njim sprožil smeh. Ampak se to ne bi spodobilo, zato sem to raje zadržal zase in se tiho smejal v svoji klopi. Od nekdaj sem imel občutek za komedijo, vedel sem, kaj je smešno in zakaj, nisem pa upal niti pomisliti na to, da bi se lahko s tem ukvarjal profesionalno. Sem pa naravnost užival, če sem lahko sošolcem ali družini povedal kakšno šalo, ki sem jo nekje slišal. Takrat sem se res vživel v svoje besede in užival, tako da se je najbrž iz tega rodila želja, da moj poklic postane nasmejati ljudi.«
Kdaj ste se prvič srečali s standupom?
»Ko sem se prvič srečal s standup komedijo, sploh nisem vedel, da spremljam standup. To so bili nastopi ameriških komikov na kakšnih večjih prireditvah, kot so Oskarji ali pa MTV nagrade, ki se jih je takrat dalo spremljati tudi v Sloveniji. Spomnim se, da me je do solz nasmejal Chris Rock, ki ga še danes rad poslušam. Vendar sem šele leta kasneje spoznal, da je on v osnovi standup komik in da je to poseben žanr odrske komedije.«
Vam je bil morda zgled v standupu?
»Na začetku sem se mogoče res zgledoval po njem, ker ima zelo dobro izdelane tekste, potem pa sem sčasoma postal bolj sproščen na odru in razvil neki svoj slog, ki bolj ustreza mojemu humorju.«
Kako pa se spominjate svojih prvih nastopov?
»Z nastopi sem začel leta 2010, ko se je standup scena pri nas ravno začela prebijati na velike odre in je postala del slovenske kulture. Prvega pol leta sem imel tremo pred vsakim nastopom, ker nisem bil vajen nastopati pred ljudmi. Tega prej nikoli nisem počel niti na šolskih predstavah, kaj šele v kulturnih domovih. Potem pa narediš nekaj deset nastopov in te ta strah mine. Ker dobiš zaupanje vase in veš, da boš zadevo dobro izpeljal. S kilometrino dobiš samozavest, ki jo definitivno potrebuješ, da si upaš stopiti na oder in pol ure zabavati ljudi. Vsakič, ko stopiš na oder, na neki način zastaviš svoje ime in vsakič znova se moraš maksimalno potruditi. Danes nastopam veliko manj, kot sem včasih, ker se več ukvarjam s televizijskimi projekti. Tako da se z nostalgijo spominjam tistih dni, ko smo bili še mladi in smo vsak vikend potovali po Sloveniji ter poskušali nasmejati publiko.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na praznično soboto dve prometni nesreči s pobegom, policisti obravnavali tudi samomor
Veliko dela za pomurske policiste v minulih 24 urah.
Ste s standupom začeli že v času študija oziroma kdaj je dozorela ideja, da boste namesto zdravniške kariere raje izbrali kariero komika?
»Da, ko sem začel s komedijo, sem bil še študent. Ampak mi je hitro postalo jasno, da ne bom mogel početi obojega. Če želiš biti dober zdravnik, se moraš vsak dan učiti. To traja še leta in leta po zaključenem študiju in garati moraš dneve in noči. Mene pa nobeno področje medicine ni dovolj pritegnilo, da bi se bil pripravljen odreči normalnemu življenju, družini, vikendom ... Komedija pa mi je enostavno dajala dovolj zadovoljstva, da sem si želel to delati vsak dan. Te odločitve definitivno ne obžalujem, ker še vedno uživam v komediji in še vedno je veliko projektov, ki bi jih rad uresničil. Menim, da je moje življenje danes veliko boljše, kot bi bilo, če bi ostal v medicini.«
Kako težko se je kot standup komik približati slovenski publiki in uveljaviti na tej sceni?
»Imel sem srečo, da sem se s komedijo začel ukvarjati v času, ko je bilo slovenskih komikov zelo malo. Predstav in lokacij za nastope pa je bilo vedno več in več, tako da sem hitro imel priložnost nastopati vsak vikend in po vsej državi in v nekaj letih se tvoje ime nekako zasidra v javnosti. Seveda pa moraš biti dober, da si te ljudje zapomnijo. Imeti moraš svoj slog, nekaj, kar te loči od drugih. Sam se publiki poskušam približati s tem, da v mojih zgodbah prepoznajo sami sebe. Tako da se na koncu ne smejijo meni, ampak se smejijo dejstvu, da so se tudi sami kdaj znašli v podobni situaciji. Ta način podajanja komedije sem potem prenesel tudi v svoje televizijsko delo, kjer ljudje tudi v skečih prepoznajo sami sebe.«
V zadnjih letih se več ukvarjate s satiro. Kdaj ste se srečali s tem žanrom, kaj vas je pri tem pritegnilo?
»V bistvu bi vso svojo komedijo od samega začetka pa do danes opisal kot družbeno satiro. Ko si na odru, preučuješ in kritiziraš družbo, ampak seveda na smešen način. Tudi moja prva avtorska oddaja Skečoholiki je bila družbena satira, saj je vsak skeč temeljil na človeških problemih, ki so vseskozi prisotni v različnih slojih družbe. Tam namenoma ni bilo politike, ker v politiki se obrazi menjajo in zadeva hitro postane zastarela. Družbeni problemi pa ostanejo ne glede na to, kdo je na oblasti. Zato taki skeči dlje časa ostanejo aktualni. S politično satiro pa sem se začel ukvarjati leta 2018, ko sem postal posebni dopisnik v oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem. Kako leto sem znotraj oddaje imel svojo rubriko, nato pa mi je bila zaupana vloga glavnega scenarista in sem skupaj s sodelavcema imel priložnost pisati tedensko polurno oddajo. To sem počel nekaj let, tudi vsa leta epidemije. Satiro je 'fajn' delati, ker se vsak teden zgodi nekaj novega in vsak teden imaš priložnost, da iz tega narediš komedijo. Pri drugih projektih se stvari vlečejo mesece in leta, pri politični satiri pa imaš samo en teden in s tem imaš vsak teden nov izziv.«
Zadnje čase vas spremljamo predvsem v oddaji Kaj dogaja. Kako se je začelo vaše sodelovanje?
»Ekipi sem se priključil pred dvema letoma, potem ko se je od oddaje poslovil Jure Karas. Ker so potrebovali nekoga, ki zna pisati šale na aktualne dogodke in poleg tega še režirati skeče, sem bil najbrž najbolj logična izbira. Ker to sta dve stvari, s katerima sem se kar nekaj let ukvarjal.«
Zaupajte nam, kako poteka snemanje in kako vam uspe, da so stvari resnično aktualne?
»Vsaka oddaja je narejena na tedenski bazi. V ponedeljek zjutraj je sestanek, kjer imamo prazen list papirja, v petek zvečer pa je celotna oddaja posneta in zaključena. To je res hud tempo glede na to, kako kakovostno je oddaja narejena. Res se potrudimo za vsak skeč, za vsak lik, da ga naredimo na najboljši možen način. Dostikrat moramo predvidevati, katera tema bo zdržala do vikenda, da ne posnamemo celotnega skeča na neko temo, ki jo bodo ljudje do sobote že pozabili. Če pa se kaj pomembnega zgodi med tednom, pa to takoj vključimo v scenarij. Snemamo dejansko tri dni, od srede do petka, vsak dan nekaj. Tudi scenariji za ta snemanja nastanejo šele en dan prej, ravno zato smo tako aktualni. Ker nič ne delamo na zalogo, ampak se zanašamo na tedensko formo.«
Kako pa bi opisali klimo v ekipi ustvarjalcev? Pride morda kdaj do trenj zaradi različnih pogledov na to, kako določeno temo predstaviti?
»Ekipa tukaj je res super, kvečjemu se dopolnjujemo, ne pa, da bi se razhajali. Pozna se, da imamo vsi za seboj že nekaj let izkušenj in vemo, kako se stvari delajo. Na vsakega se lahko zaneseš, da bo zadevo naredil kakovostno in pravočasno. To v življenju redko doživiš, da naletiš na tako ekipo. Poleg mene scenarije za oddajo piše še naš glavni scenarist Igor Bračič, svoje rubrike pa sama sestavita Admir Baltić in Robert Petan. Potem pa vse skupaj z vrhunsko izvedbo uresničita Alenka Marinič in Tilen Artač.«
V katerih vlogah se v oddaji pojavljate?
»Moja glavna vloga je vloga scenarista, ker je to moje najmočnejše orožje. Oddaja lahko uspe samo, če ima dober scenarij, in v to je treba vložiti največ truda. Tako da vsak teden pišem šale na aktualne novice ter napišem scenarij za terenski skeč, ki ga nato tudi režiram. V sami oddaji pa se večinoma pojavljam kot del ansambla v glasbeni rubriki Mala terasa, kjer parodiramo znane slovenske skladbe, ter kot imitator v politični telenoveli Palomar. Tam igram lik Anžeta Logarja in Mateja T. Vatovca. Njima sem od vseh članov ekipe jaz vizualno še najbolj podoben, tako da sem sprejel izziv in se ju naučil oponašati. Logarja je sicer težko imitirati, ker ima precej globlji glas od mojega, ampak vseeno uživam, ko se lahko prelevim v ta lik. Največji užitek pa je seveda sodelovati pri Mali terasi, ker tam vedno naredimo 'raztur'.«
Verjetno je največja uganka za nas, gledalce, kako si vsak teden izmisliti nekaj izvirnega. Imate kdaj »ustvarjalni mrk«?
»Dobra stvar pri satirični oddaji je, da ti vsebino generirajo svetovni dogodki. In teh nikoli ne zmanjka. Vsak teden se nekaj zgodi, če ne pri nas, pa v tujini. Tudi v politiki imajo vsak teden nov zaplet. Zato moraš imeti odprte oči in prepoznati situacijo, ki jo boš lahko prenesel v vizualni medij. Je pa seveda problem, ker vsi dogodki niso enako smešni oziroma hvaležni za satiro. Zato kak teden res dolgo tuhtamo, česa bi se lotili in na kakšen način. Tako da pri oddaji obstajajo lahki tedni in težki tedni. Treba se je prebiti čez težke tedne, da lahko nato uživaš v lahkih. K sreči sezona ponavadi traja samo 13 tednov, tako da lahko potem nehaš iskati šale na vsakem ovinku in se malce spočiješ.«
Nova sezona Kaj dogaja se je pričela pred kratkim. Kaj prinaša?
»Načeloma se držimo preverjenega formata, ki smo ga vzpostavili, k temu pa dodajamo sveže stvari. Pomembno je, da ne pokažemo vseh novosti že v prvi oddaji, zato da imamo tudi mi malce več časa, da naštudiramo zadeve. Zaenkrat smo Petanovo rubriko spremenili v povsem glasbeno, v oddajo bomo dodali nekaj novih imitacij, ostalo pa naj ostane skrivnost. Vsekakor se trudimo vsak teden izboljšati oddajo in jo nadgraditi. Ljudje se namreč postopoma naveličajo enih in istih stvari, zato moraš konstantno dodajati nove vsebine in nadgrajevati stare.«
Katere teme pa so po vaših izkušnjah vedno aktualne?
»Nikoli ne moreš zgrešiti, če govoriš o moško-ženskih razmerjih. To je nekaj, kar zaznamuje našo družbo že od pamtiveka. Potem so pa še druga družbena vprašanja, ki so vedno aktualna, od poklicev do stanja na cestah.«
Ste od publike že doživeli kakšen negativen odziv?
»Neke negativne reakcije sam osebno še nisem imel, seveda pa vsaka stvar ni vsem všeč. Marsikdo na spletu popljuva kakšen izdelek, ampak sam se s tem ne obremenjujem. Še posebej, če si upaš iti kontra populizmu in izraziti mnenje, s katerim se vsi ne strinjajo. Ampak to je pač del dobre satire, da znaš stvar prikazati tudi z drugega zornega kota.«
Se radi pošalite tudi na račun Prekmurcev?
»Za Prekmurce načeloma velja stereotip, da nas nihče ne razume. Zato se marsikdaj na odru pošalim iz tega, ker naš dialekt je res tista stvar, ki nas v slovenski družbi definira.«
Kako pa bi opisali slovensko publiko in slovenski smisel za humor, se morda razlikujeta tudi glede na regijo?
»Slovenska publika je zelo odprta, načeloma ni razlik med posameznimi regijami. So samo teme, ki jih ponekod bolje razumejo, ponekod pa manj. Primorci imajo povsem drugačne probleme kot Prekmurci, zato ne moreš pričakovati, da boš na vsako šalo dobil enak odziv. Prav tako je razlika, ali nastopaš v mestu ali na vasi. Na podeželju se težko šališ iz Woltovih dostavljalcev, v mestu pa ne moreš govoriti o košnji trave. V Sloveniji imamo res srečo, da se lahko šalimo iz vsega in nam nihče ne bo zameril. Obstaja samo ena tema, iz katere se pri nas nikoli ne smeš norčevati, in to so slovenski športniki. Oni v naši družbi veljajo za heroje, in če se norčuješ iz njih, je tvoje kariere konec. Šport pri nas jemljemo bolj resno kot vero in politiko, zato je to edina tabu tema.«
Zaupajte nam še, kakšne načrte imate za prihodnost na kariernem področju?
»Zadnja leta sem ogromno svojega časa posvetil učenju 2D-animacije, ker me že od nekdaj navdušujejo animirane serije. Tako da si v prihodnosti želim ustvariti čim več animiranih vsebin, po možnosti razviti tudi kako serijo, ki bi lahko prestopila meje naše države. Tudi scenaristično bi se rad lotil daljšega formata, ki omogoča, da še bolj raziščem določene teme in razvijem like. Upam, da bo moja animacija čim prej zagledala luč sveta in da bo to postal format, s katerim bom lahko nasmejal občinstvo.«