Potem ko je Metka Lajnšček pred dobrim desetletjem zapustila položaj urednice notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj na TV Slovenija, je najprej odšla kot svetovalka na stalno predstavništvo RS pri OVSE na Dunaju, nato pa se je pred petimi leti preselila v Budimpešto, kjer je bila namestnica slovenskega veleposlanika v madžarskem glavnem mestu. V začetku septembra jo je čakala nova selitev, in sicer v bližino rodnega Prekmurja. Postala je namreč generalna konzulka RS v Monoštru.
Kako ste se navadili na to, da ste veliko Budimpešto zamenjali za majhen Monošter?
»Pravzaprav mi ni bilo težko, ker sem vedela, kam prihajam. Prišla sem v domače okolje, k porabskim Slovencem. Že prej sem pogosto prihajala sem. Generalni konzulat pokriva območje dveh obmejnih županij, Železne in Zale, tako da je delo dinamično, izzivov pa veliko. Pogosto sem tudi na terenu, med ljudmi, kar je pri delu, ki ga opravljam, zelo pomembno.«
Mesec in pol po prevzemu mandata ste opravili že veliko pogovorov, tako s predstavniki porabskih Slovencev kot tudi predstavniki političnega in gospodarskega življenja, predvsem iz Železne in Zalske županije. Glede na to, da ste kot namestnica veleposlanika RS v Budimpešti že spremljali položaj porabskih Slovencev, vas je zdaj vendarle kaj presenetilo?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
»Že prej sem pogosto prihajala v Porabje, saj je bila tudi takrat, ko sem bila na slovenskem veleposlaništvu v Budimpešti, moja naloga spremljanje položaja porabskih Slovencev. Tesno sem sodelovala s tedanjim generalnim konzulom Borisom Jesihom, tako da me je tudi on sproti seznanjal z dogajanjem in odprtimi vprašanji. Pogosto sva o njih tudi razpravljala. Res pa je, da je dogajanje lažje spremljati od daleč in od zunaj kot pa takrat, ko se moraš neposredno z njim soočati. Ne bi sicer rekla, da me je kaj posebej presenetilo, vsekakor pa sem bila vesela toplega sprejema pri porabskih rojakih in odprtosti, ki sem jo doživela tudi na ravni lokalnih in županijskih vodstev. To mi dejansko daje zagon in krepi moj entuziazem na začetku mandata.«
Kot ste že sami dejali, je primarna skrb slovenskega generalnega konzulata v Monoštru opora in pomoč tukajšnji slovenski skupnosti, prioriteta pa je zagotovo tudi gospodarsko sodelovanje. O tem se že leta in leta veliko govori, še vedno pa nimamo slovenskega vlagatelja v Porabju. Se bo na tem področju že kmalu kaj spremenilo? To, da naj bi se v monoštrski industrijski coni kmalu odprla prva slovenska naložba, se že nekaj časa napoveduje.
»Najprej bi rada poudarila, da smo v Porabju že vzpostavili slovenske investicije, kot sta slovenski dom Lipa v Monoštru in vzorčna kmetija na Gornjem Seniku. Slovenija pomaga porabskim Slovencem, da lahko ohranjajo svojo kulturo in običaje, jezik, pa tudi svojo narodno pripadnost. Res pa je, da v Porabje še niso prišla slovenska podjetja. Za to si prizadevamo, in kot sem že dejala na predstavitvenem sprejemu, smo na dobri poti, da v monoštrsko industrijsko cono vendarle pripeljemo prvo slovensko investicijo. Poudariti moram še nekaj. Zakaj slovenska podjetja še niso odkrila Porabja? To območje, ki je oddaljeno od centrov odločanja, je bilo že v preteklosti prikrajšano za marsikatero priložnost. Menim, da ti potenciali tudi zaradi te oddaljenosti niso dovolj prepoznani, tako da ni dovolj samo atraktivna lokacija v tem trikotniku med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo, ampak so potrebne še druge danosti. Treba je razvijati infrastrukturo. Zato govorimo o gospodarskih spodbudah. Manjšina želi, sama pa jih pri tem podpiram, da bi oblikovali podoben sistem, kot deluje pri madžarski skupnosti v Sloveniji, da bi torej obe državi prispevali razvojna sredstva, gospodarske spodbude, da bi lahko tukaj odprli tudi slovenska podjetja. Porabski Slovenci so majhna skupnost, ki nima vzpostavljenih gospodarskih temeljev. Pri tem jim moramo pomagati, tudi zato, da bodo mladi pripadniki narodnosti tukaj videli perspektivo za svojo prihodnost.«
Tako na gornjeseniški kot števanovski osemletki imajo že vrsto let dvojezični pouk, toda dejstvo je, da po šolanju učenci slovenskega jezika ne obvladajo dovolj. Mnogi menijo, da bi prihod slovenskega kapitala pozitivno vplival tudi na učenje slovenskega jezika med rojaki na Madžarskem. Se strinjate?
»Pred dnevi sem se srečala tudi s porabsko mladino in mladi Porabci so temu razmišljanju pritrdili. Tako da se tega zavedamo in zato si prizadevamo za prihod slovenskih podjetij. Radi bi, da bi mladi prepoznali slovenski jezik kot jezik, ki jim lahko pomaga na njihovi poklicni poti, saj se zdaj pogosto dogaja, da se zaradi bližine Avstrije raje učijo nemščino. Gospodarski element je pomemben pri ohranjanju jezika, obenem pa bi želela poudariti, da se jezika najbolje in najlažje naučiš v okolju, v krogu družine, in to od malih nog.«
Učenje slovenskega jezika v Porabju je oteženo tudi zato, ker starejša generacija govori narečje, mladi pa se učijo knjižni jezik. Najbrž bi bilo prav, da stare starše spodbujamo, naj na vnuke prenašajo tudi svoj »domanji gezik«, saj bi jim bilo na ta način olajšano tudi učenje slovenskega knjižnega jezika v šolah.
»Res je, da je bila v Porabju v preteklosti pretrgana medgeneracijska jezikovna vez. Tega ne moremo popraviti čez noč, to je dolgotrajen proces. Tudi moje prvo sporočilo rojakom je bilo, da je jezik temelj obstoja neke skupnosti. Če se mladi tega ne bodo zavedali, bo slovenstvo tukaj izumrlo. Tudi za mlade je pomembno, da se zavedajo svojih korenin, da vedo, od kod prihajajo, in spoštujejo dediščino svojih prednikov. Naj se naučijo slovenski jezik, ki je sicer jezik majhnega naroda, ampak večjezičnost je danes lahko velika prednost.«
Kot Prekmurka imate prav gotovo to prednost, da se s porabskimi sogovorniki lahko pogovarjate tudi v njihovem narečju.
»Jaz se z njimi rada pogovarjam v domačem narečju in jih tudi spodbujam, da ga čim več uporabljajo v vsakdanjem življenju. Upam, da bomo na ta način lahko vzpostavili bolj pristne odnose in bomo tudi lažje strli kakšen oreh.«
Mnogi ugotavljamo, da čeprav so meje že dolgo odprte, stikov na vseh ravneh ni toliko, kot bi si želeli oziroma bi jih lahko bilo. Pravzaprav je po svoje absurdno, da je bilo obmejnih stikov več takrat, ko je bila meja še zaprta.
»Danes je pristnih človeških stikov povsod manj, kot jih je bilo še nedavno. Krive so tako časovne omejitve kot moderna komunikacijska tehnologija, ki sicer po eni strani lajša stike, po drugi pa jih preprečuje. Vsekakor si bom prizadevala, da bo teh obmejnih stikov čim več. To pomaga pri utrjevanju dobrososedskih in prijateljskih odnosov ter pri krepitvi medsebojnih vezi, ne nazadnje pa pomaga tudi pripadnikom obeh narodnosti, ki živijo na tem obmejnem območju, da utrjujejo svojo narodno identiteto. Ne smemo pozabiti tudi na to, da je bilo po zaslugi evropskih sredstev v minulih letih izpeljanih veliko čezmejnih projektov. Občine in institucije, ki delujejo na tem območju, so že skoraj v celoti počrpale sredstva, ki so jim bila pri tem na razpolago. To je bilo koristno za razvoj krajev med rekama Muro in Rabo, ki so bili oddaljeni od centrov odločanja in predolgo zapostavljeni.«
Ob svoji predstavitvi ste napovedali tudi to, da boste posebno pozornost namenili obojestranski promociji, Slovenije na Madžarskem in obratno. To je prav gotovo dobrodošlo. Kako ste si to zamislili v praksi?
»Najprej si bom prizadevala za več medijske promocije, tudi tiste, ki presega območje rek Mure in Rabe. Prizadevala si bom za bolj živahno izmenjavo, tako med šolami kot tudi na športnem, kulturnem področju in drugih. To pomeni več razstav, predstavitev na različnih festivalih, gostovanj in tako naprej. Zelo pomembno je, da se sosednja naroda bolje spoznata in okrepita vezi, te vezi pa se lahko dodatno okrepijo tudi med pobratenimi mesti. Potrudila se bom, da bo tovrstno sodelovanje še bolj živahno in poglobljeno.«
Zdaj ko ste se preselili v bližino domače Vučje Gomile, najbrž vezi s Prekmurjem, s svojimi domačimi, lažje negujete, kot ste jih takrat, ko ste bili še na Dunaju oziroma v Budimpešti.
»Moje vezi z domačim krajem in družino niso bile nikoli pretrgane, saj sem se redno vračala domov. Iz lastnih izkušenj sem spoznala, da pregovor Povsod je lepo, a doma je najlepše zares velja. Ko sem odšla na študij v Ljubljano in je bil moj cilj videti tudi svet, še nisem imela tako močnega zavedanja o tem, kako zelo pomembno je imeti stike z družino in prijatelji. Tudi moj partner je Prekmurec, tako da so vezi z domačo pokrajino še močnejše. Bližina Monoštra omogoča, da me zdaj večkrat in lažje obiščejo in pri tem tudi oni spoznavajo Porabje.«
Medtem ko ste vi ostali na Madžarskem, se je vaš sin Miha po dolgem času vrnil v Slovenijo.
»Res je. Z mano je bil tako na Dunaju kot v Budimpešti, tako da je dobro polovico svojega življenja preživel v tujini, kjer se je tekoče naučil dveh tujih jezikov, kar je zdaj njegova velika prednost. Odločil se je, da bo študiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, vpisal je študij v angleškem jeziku, ker je njegov cilj, da bo vsaj del študija opravil v tujini. Glede na to, da ima jezikovno podlago, bo to zlahka uresničil. Če si to želi, naj gre v svet, jaz ga bom pri tem podpirala. Želim pa si, da bi se tudi on, tako kot jaz, rad vračal domov.«