V luči kmečkih protestov, ki potekajo tako v Sloveniji kot drugod po Evropi, smo se pogovarjali z Emilom Erjavcem, agrarnim ekonomistom iz Pomurja in profesorjem na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Erjavec je eden največjih poznavalcev skupne evropske kmetijske politike.
Nezadovoljstvo kmetov tako po Evropi kot v Sloveniji je veliko. Medtem ko kmetje po ulicah velikih evropskih mest to kažejo tudi s polivanjem gnojnice, sežiganjem gum in blokadami cest, so bili shodi slovenskih doslej mirni, na njih so izražali svoje zahteve. Kateri so ključni razlogi za njihovo nezadovoljstvo?
»Prvi razlog je poslabšanje ekonomskega položaja, ki izvira iz padca cen nekaterih pridelkov, na primer žit, ohranjenih visokih cen proizvodnih virov, pa tudi iz sprememb kmetijske politike, ki so nastopile v Evropski uniji po letu 2023. Ključne spremembe so v poenotenju višine neposrednih plačil, kar je prizadelo predvsem kmetije, ki so imele v preteklosti visoke zgodovinske deleže. V Pomurju so to predvsem kmetije, ki so nekoč pridelovale sladkorno peso. Druga sprememba je celoten obrat v bolj okoljsko naravnanost podpor, kar pomeni, da morajo kmetje izpolnjevati določene okoljske zahteve, če želijo sploh pridobiti neposredna plačila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Postavili so že 105. majoš
V Gančanih je generacija 2006 na predvečer praznika dela tradicionalno postavila mlaj oziroma majoš. Letos v vasi stoji že 105. Dogajanje se je začelo že v popoldanskih urah, ko so letniki okrašen vrh smreke nosili po vasi in ga prinesli do nogometnega igrišča. Tam so vrh pritrdili na deblo in majoš ročno postavili, pomagali so jim starejši letniki in drugi krajani. Sledilo je še kresovanje in zabava s skupino Zlata žila. Fotografije Jure Kljajić.
To je to, kar kmetje navajajo kot dodatne administrativne zahteve, ki pa so pogosto zelo birokratske in ne vodijo v realne okoljske učinke. Drugi razlog izhaja iz slednjega, povezan pa je s preusmeritvijo kmetijske politike v smeri okolja, iz česar izhajajo razne nove zahteve na področju varstva narave, vodnih virov in tal. Tukaj so bile zahteve zelo regulatorne in kmetje na te spremembe niso pripravljeni. Tretji razlog pa izhaja iz vse večje negotovosti na kmetijah, ki je rezultat rastoče podnebne krize, suš, poplav in podobno, ter tudi socialne stiske. Mnogo kmetij je brez naslednikov. Če jih imajo, je pogosto stiska na eni ali drugi strani, glede na napačna pričakovanja mladih ali starejših. O tem se manj govori.«
Kaj torej vse naštete spremembe, ki kmete postavljajo v slabši ekonomski položaj, pomenijo za obstoj kmetij pri nas? Vemo, da so vsaj manjše kmetije že prej stežka preživele, zastavlja pa se tudi vprašanje, ali se bodo mladi ob vsem tem še odločali za prevzem kmetij.
»Kmetijska politika ni prilagojena za male in srednje velike kmetije, saj dobiš več podpor, če imaš več zemljišč in če si tudi dovolj iznajdljiv pri pridobivanju projektov, naložb. Problem je, da je slovensko kmetijstvo že tako odvisno od podpor, polovica kmetijskega dohodka na ravni države izhaja iz podpor in to niso zdrave razmere. Kmet bi moral večino dohodka dobiti na trgu, podpore pa bi morale biti kot pomoč za samopomoč ali za plačevanje družbenih koristi, ki jih ima kmetijstvo od kmetijstva in podeželja. Sedaj pa so podpore mnogim bistvo kmetovanja. Problem je, da cene nihajo, da kmetijska politika ne uravnava več cen z različnimi tržnimi ukrepi, ker to ne sme zaradi dogovorjenih predpisov svetovne trgovinske organizacije, ali pa zgolj zato, ker nima sredstev na voljo, ker gre večina denarja za neposredna plačila.
Večini manjših kmetij bi morali pomagati, da najdejo rešitve na različne načine – od rasti do prehoda v ekološko kmetijstvo, domače predelave in drugih dopolnilnih dejavnosti in alternativ. To je seveda težko in treba je razumeti stisko ljudi. Ne razumem pa, da kmetom nihče jasno ne predstavi, da so potrebne spremembe in prilagoditve in da je odvisen predvsem od njih, od njihovega organiziranja in skupnega delovanja. Mali kmet lahko obstane samo, če bo organiziran, kot je bil nekoč, če bo izkoristil svojo bližino do potrošnika in bo inovativen. To je seveda lažje reči kot storiti.«
Slovenski kmetje so na vseh mirnih shodih poudarjali tudi, da v vladi nimajo pravih sogovornikov, več mesecev so bili tudi brez kmetijskega ministra. Kako komentirate to?
»Imamo precejšnjo nesrečo z oblikovanjem odločevalcev v kmetijstvu. Ne gradimo državne uprave, ki bi bila strokovna na vseh področjih. Danes to ni le kmetijstvo in pravo, ampak tudi ekonomika, ekologija, podnebne spremembe, hrana, informatika in drugo. Kot država ne skrbimo dovolj, da bi nagradili, usposabljali in vzgajali državne uradnike, da bodo sposobni delovati v teh zahtevnih razmerah. Ko potem pridejo še kmetijski politiki, ki so zgolj politiki in niso dovolj strokovni na nobenem področju, kakovost države strmo pada. Moram reči, da je bila Irena Šinko ena zadnjih, ki je imela širši pogled in je bila strokovno usposobljena. Težko bodo še našli kader, ki bo primeren in bo želel delovati kot kmetijski politik. Sprememba je dramatična tudi v državnem zboru.«
Obeta se vseslovenski kmečki protest. Lahko slovenski kmetje dosežejo svoje? V katero smer se bodo po vašem mnenju zasukale stvari?
»Kmetje bodo kakšno stvar začasno zagotovo ustavili, dobili kakšen 'popustek', recimo obdavčitev območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, smeri, v katero gre družba v odnosu do hrane in okolja, pa ne morejo ustaviti. Temu se je treba prilagoditi. Je pa dejstvo, da nove politike in ukrepi niso preizkušeni in prilagojeni za kmete, ampak se pogosto delajo na pamet, včasih jih celo kmečki funkcionarji prilagajajo po svojem kopitu, ne da bi dejansko poskušali dosegati dohodkovne učinke tudi za male kmete in seveda okolje, kar družba nedvomno pričakuje.«