Malo je diplomatov, ki jim je jezik države gostiteljice položen že v zibelko. Ladislav Lipič je namreč že od malih nog tudi madžarsko govoreči, saj je živel na dvojezičnem območju. Rojen je v Kotu pri Lendavi, nato je nekaj časa živel v Pince Marofu, potem pa se leta 1971 preselil v Mursko Soboto, kjer se je tudi poročil. Za vse diplomate, ki dobro govorijo jezik države gostiteljice, je to zelo velika prednost.
Vaša izobraževalna pot ni klasična, vojaška ali tudi diplomatska. Saj vojska ni bila vaša prva izbira, kajne?
»Obiskoval sem poklicno trgovsko šolo, nato ekonomsko in nato nadaljeval izobraževanje ob delu na Fakulteti za družbene vede. Šele v sedemdesetih letih sem se potem priključil oziroma profesionalno zaposlil v teritorialni obrambi (TO) v Murski Soboti in sem tako od leta 1976 poklicno v vojaški sestavi teritorialne obrambe.«
V vojaški profesionalni strukturi ste prišli do najvišjega čina.
»Ko govorimo o činih, sem začel kot poročnik v sestavi teritorialne obrambe. Nadaljeval sem po vseh stopnjah napredovanja v teritorialni obrambi in leta 1995 v Slovenski vojski, ko je bila teritorialna obramba preimenovana v Slovensko vojsko. Vse do leta 2003, ko sem bil imenovan v čin generalmajorja. Vmes ni bilo nobenega preskakovanja posameznih činov. Vojaško kariero sem zaključil leta 2006 kot načelnik generalštaba. Na samih delovnih mestih sem začel v Murski Soboti, kjer sem delal na področju mobilizacije in popolnjevanja enot. To je bilo v občinskem, kasneje pa v pokrajinskem štabu TO za Pomurje do leta 1990, ko sem bil premeščen v Maribor, kjer je bil poveljnik Vlado Miloševič. Tam smo delo nadaljevali oziroma so že potekale priprave na morebitno vojno leta 1991. Opravljal sem delo pomočnika poveljnika za zaledje. Danes bi temu rekli delo na področju logistike. Bil sem vodja logistike tako med vojno kot kasneje do leta 1994. Po tem sem bil imenovan za poveljnika teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske pokrajine. To dolžnost sem opravljal do leta 1997, ko sem bil premeščen v Ljubljano v republiški štab na dolžnost načelnika za logistiko. Tam sem bil do leta 2000, ko sem bil imenovan za namestnika načelnika generalštaba, po tem sem bil državni sekretar na ministrstvu za obrambo, odgovoren za področje slovenske vojske, in leta 2001 sem bil imenovan na mesto načelnika generalštaba. To delo sem opravljal do junija 2006, ko sem zaprosil za razrešitev in začel priprave na delo v diplomaciji za delo veleposlanika Republike Slovenije v Budimpešti.«
Celostna vojaška kariera od začetka. Začeli ste v sedemdesetih letih, ki so bila tudi na evropskih tleh zelo burna. Tudi pri nas se je zgodil vpad hrvaških emigrantov, nekateri imenujejo ustaških teroristov, znan kot akcija Feniks ali Raduša. Kako se je to odražalo na vzdušju v vojski?
»To smo takrat morali spremljati. Posledica akcije Raduša je bilo formiranje enot za protispecialno delovanje in njihovo usposabljanje. Na tem področju smo delovali skupaj s takratno milico in tudi taktika delovanja se je takrat nekoliko spremenila. Pred tem se s tem področjem nismo veliko ukvarjali, ampak smo opravljali usposabljanje za klasične obrambno-vojaške naloge.«
Ta vpad oboroženih emigrantov je bil presenečenje za celotni sistem.
»Gotovo je to bilo presenečenje, je pa pri tem bolj aktivno sodelovala takratna milica predvsem v štajersko-koroškem delu. Kasneje, ko je bila ta akcija v takratni Bosni in Hercegovini končana, pa se je veliko delalo na spremembah dokumentov, taktičnih postopkov, uvajanju novega elementa in pripravah na bojevanje tudi proti takšnim silam, ki bi morebiti vpadale v državo.«
Prekmurje je imelo takrat dve meji, z Madžarsko in z Avstrijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
»Pri nas se to ni toliko čutilo, čeprav so teroristi oz. diverzanti, kot smo jih takrat imenovali, prišli čez mejo pri Šentilju. Več aktivnosti se je začelo okrog leta 1980, ko so se začele neke vrste priprave, če bi prišlo do kakršne koli intervencije tako vzhoda ali zahoda v primeru smrti takratnega predsednika Tita. Za ta primer smo imeli določene priprave, spomladi smo imeli tudi različne obhode, nočne patrulje takratne narodne zaščite, pred tem pa ni bilo nekih posebnih aktivnosti.«
Kasneje se je že čutila osamosvojitvena klima, kar je pomenilo neko drugačno obrambno logiko.
»To se je začelo čutiti proti koncu osemdesetih let. To smo že zaznali pri spremembi zvezne zakonodaje, drugačnem obnašanju višjih častnikov jugoslovanske vojske in pri različnih oblikah sodelovanja. Vedno se je čutilo neko majhno ljubosumje do teritorialcev, ker smo bili bolj fleksibilni. Bolj življenjsko smo razumeli določene taktične situacije, tu smo jih prehitevali. Drugi vidik pa je bil, da so nas jemali kot manjvredne, ker smo vsi končali šole rezervnih oficirjev, kot so tista v Bileći, Sarajevu, Zadru ali Beogradu, v praksi pa smo bili ne samo enakovredni, ampak velikokrat tudi boljši. To se je videlo na različnih oblikah izobraževanja, ko smo dosegali boljše rezultate kot aktivni sestav. Ne vsi in na vseh področjih, vendar je veliko tega ljubosumja izhajalo tudi iz tega. Ko govorimo o Murski Soboti ali Pomurju, pa je tukaj bilo vedno dobro sodelovanje z vsemi. Nismo imeli nobenih resnih konfliktov. Proti koncu osemdesetih je bil kakšen primer, ko so nekateri častniki z nerazumevanjem sprejemali takratne demokratične procese v Sloveniji in so malo spremenili odnos, vendar velika večina tega ni pokazala.«
Ampak teritorialna obramba je spadala pod slovensko komando?
»TO je bila po zakonu sestavni del oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije, kar pa ne pomeni, da smo bili sestavni del Jugoslovanske ljudske armade. TO je bila ta prostorska komponenta, kjer smo bili ločeni. Njihova želja je bila, da si podredijo republiške teritorialne obrambe, ne samo slovensko, ampak tudi vse ostale republiške. V praksi se to ni uresničilo in na pokrajinskih ravneh ni bilo čutiti kakršnega koli vpliva na naše delo. Osebno se ne spomnim, da bi ga kakor koli čutili.«
Imeli ste tudi lastno oborožitev.
»Teritorialna obramba je bila v celoti financirana iz sredstev Republike Slovenije. Veliko vlogo so imele tudi občine, tako da so imele določen vpliv na naše delo na področju svoje občine. So pa bile zelo jasne linije vodenja in poveljevanja, tako ni moglo priti do kakšnih zmešnjav. Je pa to treba razumeti v kontekstu sistema splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Takrat je tudi zakon tako odrejal in veliko vlogo je imela družbeno politična skupnost, se pravi občine in pokrajinski odbori. Ta vloga se ni spremenila niti v osamosvojitveni vojni, čeprav je sprememba zakona neposredno pred vojno jemala pristojnosti občinam. Vendar ni bilo časa, da bi se to udejanjilo in bi bile občine popolnoma izločene. To je bila velika sreča, in da se je končalo tako, kot se je, brez velikega prelivanja krvi. Naši poveljniki, župani in takrat občinski svetniki, ali kako so se že imenovali delegati, so vse dejavnosti usklajevali. Eden od primerov je prav Murska Sobota, kjer je to usklajevanje omogočilo iskanje mirne rešitve zapleta s poveljstvom vojašnice. Enako je bilo v Ljubljani in tudi drugih krajih po Sloveniji.«
Bili ste eden od organizatorjev odpora pred osamosvojitveno vojno na našem področju.
»Takratne družbene in politične ter tako obrambno-varnostne razmere so bile zapletene. Ob koncu 1988 so se začele v jugoslovanski armadi priprave, da bi se teritorialni obrambi odvzelo orožje in se ga prepeljalo v njihova skladišča. Več kot sedemdeset odstotkov orožja teritorialne obrambe je bilo že skladiščenega v skladiščih armade, ker je bil takšen sistem. Do te namere je prišlo pod izgovorom, da zagotovijo večjo stopnjo varnosti. Maja je bil izdan ukaz, da se še preostalo orožje, ki je bilo pri nas v naših skladiščih, prepelje v skladišča JLA isti dan zvečer, to je bilo 15. maja. Že naslednji dan smo se v celotni TO Slovenije organizirali, kako onemogočiti celovito razorožitev slovenske TO. Tako šestnajst štabov v Sloveniji orožja ni predalo. V naših skladiščih je ostalo okrog 30.000 kosov orožja in nekaj milijonov streliva. To smo potem prepeljali na druge lokacije in hkrati jemali ali kradli iz njihovih skladišč, ki niso bila tako strogo nadzirana. Kot primer – iz skladišč JLA smo jemali orožje za usposabljanje in ga nato nismo vračali. Takrat se je oblikovala ta tajna vojaško varnostna organizacija, kasneje poimenovana kot manevrska struktura narodne zaščite, in v Murski Soboti sem bil eden od organizatorjev. Orožje pa smo vozili tudi od drugod, recimo iz Kočevske Reke. Za našo pokrajino je značilno tudi to, da smo organizacijsko preoblikovali enote, kadrov pa nismo zamenjali.«
Kdaj se je začelo čutiti, da se bo treba odzvati?
»Osebno mislim, da takrat, ko je JLA poskusila odvzeti orožje. Takrat se je dalo slutiti, da se nekaj pripravlja in da se to ne bo mirno končalo. Mi smo seveda spremljali razmere tudi v drugih delih Jugoslavije. Vse, kar se je dogajalo do plebiscita decembra '90, je peljalo v to smer. Takoj spomladi, ko so se formirali naši učni centri za usposabljanje nabornikov, se je videlo, da se na obrambnem področju ločujemo. V vsaki državi je to področje varnosti zelo občutljivo, kar je bilo možno sklepati na podlagi odzivov. Potem so se zgodili pekrski dogodki, ki so bili zadnji znak, da ne bo mirnega razhoda. Takrat so se začele konkretne priprave na morebitno vojno.«
V Gornji Radgoni je šlo zelo na tesno.
»Gornja Radgona je bila zelo nazoren primer, da nekateri poveljniki JLA niso izbirali sredstev za uresničitev strateškega cilja takratne velikosrbske politike. Podobno je bilo v Ormožu, prehod čez Dravo, nato primer, ko so šli iz vojašnice v Mariboru proti Šentilju, in v dolini Pesnice, kjer je bilo tudi raketiranje konvoja tovornjakov. Na mnogih področjih so bili spopadi različnih intenzivnosti. Velik vojaški in nato logistični podvig je bilo zavzetje skladišča v Slovenski Bistrici, potem preprečitev poskusa prehoda čez reko Muro v Petišovcih, ko so bili zaustavljeni v Murskem Središču, in potem pogajanja na mostu. Veliko je bilo zavzetja stražnic na mejah z Madžarsko in Avstrijo. V Sloveniji je bilo največ spopadov prav v naši vzhodnoštajerski pokrajini.«
Imate izkušnje iz jugoslovanskih časov in tudi iz slovenskih časov, če jih lahko tako imenujemo. Koliko se je koncept vojske in vojskovanja spremenil do danes?
»Popolnoma. Takrat je bilo obdobje množičnih vojska, veliko število vojakov in pokrivanje terena, govorilo se je, da smo kot jež, da mora biti pokrit vsak kvadratni meter ozemlja. To je trajalo nekje do leta '96, ko se je začelo razmišljati o spremembi koncepta, kar je seveda povzročil padec berlinskega zidu in razpad varšavske zveze. Takrat so se ti koncepti popolnoma spremenili in prišli smo iz množičnih oboroženih sil v nekaj popolnoma drugega. To je en vidik, drugi pa je sprememba in razvoj tehnologije. Tehnologija se razvija izjemno hitro, in to je treba upoštevati tudi v vojski. Pojavile so se nove oblike ogrožanja varnosti in to je narekovalo, da smo že proti koncu 90. let začeli razmišljati o spremembah. Po letu 2001, ko sem prevzel položaj načelnika, so šle naše aktivnosti v dveh smereh. Postati polnopravni član Nata in izpolniti vse dogovorjene zahteve, kriterije in standarde. To je bila politična in obrambna naloga. Treba je bilo zmanjšati vojsko, spremeniti opremo, spremeniti strateške dokumente, način urjenja, taktiko in vse drugo. Drug proces pa je potekal v domačem okolju. Izjava takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška in enega izmed predsednikov strank Janeza Janše, da Slovenija ne bo več imela naborniškega sistema, je v celotnem obrambnem sistemu povzročila rahel 'potres'. Pri mladih je bila ta izjava zelo dobro sprejeta, ker ne bo treba v vojsko, in z vsako generacijo, ki je bila vpoklicana, se je odzvalo vedno manj nabornikov. Bili smo v škripcih, kaj narediti. Šlo je za proces, ko smo se morali odločiti, kako ukrepati, da se nam vojska enostavno ne sesuje, da ne ostanemo brez človeškega potencialna. Uspelo nam je zagotoviti 800 novih delovnih mest, toliko novih vojakov smo zaposlili, in ko smo imeli te vojake usposobljene za enostavnejše naloge, kot so varovanje objektov in tako naprej, smo predlagali ministru, da lahko vlada ukine naborniški sistem. To je trajalo leto in pol. Kot primer lahko povem, da je v eno generacijo prišlo sedemsto do osemsto vojakov. Da bi to zagotovili, so upravni organi za obrambo morali razposlati skoraj pet tisoč vpoklicev. Po dveh mesecih služenja je bilo potem iz zdravstvenih razlogov odpuščenih do dvesto ali več nabornikov. Za proces približevanje Natu pa je bilo treba najprej spremeniti zakonodajo, strateške dokumente, potem pa tudi način usposabljanja, izobraževanja, in vse to nam je do leta 2004 uspelo v celotnem obrambnem sistemu urediti. Tako je Slovenija bila sprejeta v Nato in tudi EU. Leta 2006 sem nato zaprosil za razrešitev. Sem edini načelnik, ki ga niso zamenjali, ampak sem se sam umaknil. V obrazložitvi sem navedel, da sem svoje cilje oziroma naloge na čelu vojske uresničil.«
Kako ste osebno doživeli preskok v diplomacijo?
»Ta preskok mi ni delal nobenih težav. Tudi po naravi sem človek, ki je povezovalen, iščem najbolj sprejemljive rešitve za vse in sem velik zagovornik timskega dela. Rajši uporabljam tihe metode dela. Veliko diplomatskih kontaktov sem imel že kot načelnik generalštaba v Bruslju na različnih zasedanjih Natovih delovnih teles, kjer se nismo pogovarjali o taktiki, ampak bolj o obrambno političnih zadevah, spoznal sem tudi veliko pomembnih vojaških in političnih osebnosti, kar mi je veliko pomagalo kasneje tudi na Madžarskem.«
Pred vami sta bila na mestu veleposlanika v Budimpešti Ferenc Hajos in Andrej Gerenčer, za vami je prišla Ksenija Škrilec. Kot kaže, Prekmurci držimo Budimpešto v diplomaciji.
»Takrat sem imel občutek, da je v slovenski politiki prevladoval drugačen koncept. Kadre so izbirali z jezikovno mešanih področij, ki mejijo na posamezno državo. To je bilo tudi pomembno zaradi manjšine, ki jo imamo v Porabju. Danes prevladuje zgolj politični vidik. Obstajata dve skupini diplomatov. Eno so karierni diplomati, drugo pa je skupina, v katero so izbrani posamezniki, ki niso karierni diplomati. Vsi trije, razen veleposlanice Škrilec, spadamo v to drugo skupino. To so tudi ljudje, ki so si pridobili ugled in izkušnje na drugih pomembnih področjih. Na pripravah na ministrstvu za zunanje zadeve smo imeli tudi neformalno drugačen status, čeprav so nas kolegi diplomati in strokovne osebe zelo korektno sprejeli. Kot veleposlanik Republike Slovenije sem bil akreditiran tudi za Republiko Bolgarijo. V tem obdobju je Slovenija prvič predsedovala EU in kot mlada država še nismo imeli takšnih izkušenj. Vendar smo skupaj s krasnimi sodelavci in sodelavkami na ambasadi uspešno opravili tudi to odgovorno in strokovno zahtevno diplomatsko nalogo ter uspešno predstavljali svojo državo. Vsak mesec smo organizirali številne aktivnosti, na katere smo vabili vse veleposlanike iz Evropske unije, akreditirane v Budimpešti, in tudi druge. V gosteh smo imeli vse pomembne politike, od predsednika vlade, ministrice za zunanje zadeve, hčerke nekdanjega predsednika Arpada Göncza, predsednika države in druge. Organizirali smo tudi obisk veleposlanikov v Pecsu, ki je bil takrat evropska prestolnica kulture. Od tam izhaja tudi nekdanja predsednica parlamenta Katalin Szili, ki je bila naša gostiteljica. Vse te ali podobne aktivnosti smo počeli tudi v Bolgariji. Glede na majhnost ekipe, ki je štela dobre štiri ljudi, je bilo vloženega veliko strokovnega in tudi zahtevnega dela.«
Čeprav sta Slovenija in Madžarska sosedi, se v bistvu zelo slabo poznamo.
»Občutek je obojestranski. Tudi Madžari so še takrat o Sloveniji govorili kot o bivši Jugoslaviji. Tudi Slovenija je imela drugačen odnos do Madžarske. To se je začelo spreminjati in danes vidimo, da se zelo dobro poznamo. Drugi element je bila manjšina. Sam sem delo z manjšino v veliki meri prepustil generalnemu konzulu, ker se mi je zdelo tako prav, sem pa vsako priložnost izkoristil, da sem jih obiskal, pomagal in sodeloval pri različnih projektih. Enako tudi z našo skupnostjo v Budimpešti, in vedno sem na srečanja vabil tudi predstavnike manjšine iz Porabja.«
Koliko je manjšinsko vprašanje pomembno, ko ste veleposlanik, ki ima v državi tudi manjšino?
»O tem smo se veliko pogovarjali tudi z drugimi veleposlaniki, ki imajo manjšine, kot so Nemci, Ukrajinci, Slovaki, Čehi, Hrvati, in vsi smo bili pred podobnimi izzivi. Prvo vprašanje je vedno financiranje in nato izobraževanje in ohranjanje jezika ter kulture. Sam sem vedno izpostavljal tudi pomen gospodarstva, ker se mi je zdelo, da je ekonomsko vprašanje zelo pomembno, saj predstavlja materialno podlago tudi za delo manjšine. Če imajo ljudje v lastnem kraju delo in lahko od tega dela živijo, bodo tam tudi ostali in ohranili tako jezik kot kulturo. Zaradi tega se mi je zdelo pomembno, da se povečajo tudi čezmejna vlaganja. Takrat so to zelo dobro razumeli tudi člani slovenskega poslovnega kluba, ki je zelo uspešno sodeloval z madžarskimi poslovneži na različnih področjih in k temu je veliko prispevala tudi kasnejša veleposlanica Ksenija Škrilec ob sodelovanju in pomoči vseh zaposlenih.«
Slovenija ima manjšinsko politiko zelo dobro urejeno.
»Vsekakor, to je že od nekdaj dobro urejeno in nekateri veleposlaniki iz drugih držav so težko razumeli koncept pozitivne diskriminacije.«
Še vprašanje o gospodarski diplomaciji. Kje vidite priložnost za pomurska in slovenska podjetja na Madžarskem?
»Najprej je treba prebiti to miselnost o Madžarski. Na področju trgovine in turizma bi se gotovo našel kakšen način boljšega in predvsem bolj enakopravnega sodelovanja. Zdaj je turizem zaradi morebitnih vlaganj v naše turistične zmogljivosti zelo aktualna tema. Vprašajmo se, zakaj. Madžarska ima čez tisoč petsto naravnih vrelcev, ki so izredno lepo urejeni in predstavljajo pomemben delež v madžarskem turizmu. Povezanost tega bazena, tudi z našim ozemljem, je ob političnem tudi gospodarski interes Madžarske. Danes se ozemlja ne zavzemajo z vojnami, kajti kapital to naredi brez prelivanja krvi. Vprašanje je, ali naša politika to razume ali pa gre za čisto ad hoc sprejete politične odločitve, ki prinašajo korist le posameznikom ali morda kakšni politični stranki. Celotno ozemlje, z vsemi proizvodnimi in drugimi zmogljivostmi, vključno z naravnimi viri, je potrebno posebne obravnave in zaščite, ne glede na to, na katero državo meji. Kot eden tistih, ki smo bili leta 1991 pripravljeni zastaviti tudi svoja življenja, imam pravico in dolžnost na to tudi javno opozoriti. Menim, da bi morali naše interese ponovno celovito oceniti in se bolje zavedati lastnih nacionalnih interesov.«
Kaj počnete danes?
"Danes sem aktivni državljan in upokojenec. Sem predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo in z vodenjem te pomembne civilno družbene organizacije imam precej dela in mi za kaj drugega ne ostane veliko časa. Drugih obveznosti si niti ne nalagam, ker želim stvari, ki jih delam, narediti dobro."
