vestnik

(INTERVJU) Madžarščina odpre marsikatera vrata, pravi mlada pomurska diplomatka

Matej Fišer, 16. 6. 2024
Osebni arhiv
Tjaša Vučko
Aktualno

Spada v najmlajšo generacijo diplomatov, ki prihajajo iz Prekmurja in predstavljajo Slovenijo v svetu.

Tjaša Vučko na veleposlaništvu v Budimpešti opravlja naloge atašejke za konzularne zadeve in kulturo. Doma je iz Gaberja, obiskovala je dvojezično osnovno šolo in gimnazijo v Lendavi. Dokončala je študij mednarodnih odnosov, kasneje tudi magistrirala iz mednarodnih odnosov, natančneje iz preventivne diplomacije malih držav. Že skoraj tri leta je zaposlena na ministrstvu za zunanje zadeve, od avgusta pa kot konzulka na veleposlaništvu v Budimpešti. Ob tem dela še doktorat na fakulteti za družbene vede. 

Med šolanjem v Lendavi ste lahko dobri spoznali sistem dvojezičnosti, ki spada med vzorčne primere dvojezičnosti v Evropi.

»Mislim, da je ta sistem izobraževanja vsekakor zanimiv oziroma poseben, ker je dvojezičnost pogojena za vse. To pomeni, da se razlikujejo ravni učenja, lahko se učiš madžarščine kot materinščine ali kot jezika okolja, kakor sem se ga jaz, ker pač po rodu nisem Madžarka. Mi smo imeli pouk dvojezično pri vseh predmetih in tudi test si imel pravico pisati v katerem koli jeziku. To je res zanimiv sistem, ki pri mladih v času odraščanja naleti na neodobravanje, ker gre za dodatno obremenitev, kasneje v življenju pa je znanje jezika velika prednost. Madžarščina je toliko specifičen jezik, da že neko osnovno znanje odpira marsikatera vrata, ki ti drugače mogoče ne bi bila odprta. Bilo bi zanimivo, da bi tak način imeli tudi v drugih pokrajinah, na primer v Porabju. Na naš sistem smo lahko ponosni, ker dvojezičnost krepi tudi okolje.«

Lendavska madžarščina je drugačna od tiste, ki jo govorijo v Budimpešti. Madžarščina ima tudi zelo prefinjeno izrazoslovje. Je vaša madžarščina dovolj uporabna pri diplomatskem delu?

»Ta pogovorna madžarščina, v kateri se pogovarjajo ljudje, je neka mešanica madžarsko-slovenskih izrazov, velikokrat se šalimo, da je tako kot v Ameriki, kjer se uporablja izraz špangleščina, ko recimo polovico besede ali stavka povejo v španščini, polovico pa v angleščini. Zelo podobna zgodba je s pogovornim jezikom v Lendavi, je pa res, da smo se mi v šoli učili knjižno madžarščino. Meni, ki sem se jezika naučila v šoli, je veliko lažje, ker nisem imela toliko lokalnega vpliva. Zanimiv primer je beseda škatla - v Lendavi se uporablja 'škatula', malo poslovenjeno, in bo vsakdo vedel, kaj je škatula, v Budimpešti pa nihče. Po madžarsko se temu reče doboz. V mojem poklicu je znanje jezika vsekakor prednost, posebej ko gre za kakšno korespondenco. Večina stvari se zdaj sicer že prevaja v angleščino, ker je lahko lažje, toda znanje jezika ti omogoča, da dojameš bistvo iz nekega dokumenta in si veliko bolj samostojen. Konzularna pomoč recimo je zanimiva stvar, ljudje te lahko kličejo ponoči, tudi policija, in takrat ni časa, da bi se obrnil na prevajalca.«

tjaša-vučko
Osebni arhiv
Slovensko veleposlaništvo v Budimpešti je majhno, zato morajo biti zaposleni prilagodljivi. "Treba je pograbiti vsako temo in jo oddelati," pravi atašejka.

Kaj vas je pripeljalo v diplomacijo?

»V diplomacijo sem prišla na podlagi lastnega truda in spleta okoliščin. Pisala sem magistrsko delo in se pri tem srečala z različnimi diplomati in različnimi ljudmi. Nato sem se prijavila na razpis, ki je bil objavljen še v času predsedovanja Evropski uniji. Neko ime sem si ustvarila prek fakultete. To je bilo v tistem valu, ko je ministrstvo za zunanje zadeve zaposlovalo zaradi projekta predsedovanja.«

Vaše magistrsko delo se nanaša na vlogo malih držav pri zagotavljanju globalne varnosti. Slovenija trenutno sedi za prvo mizo, povezano s to tematiko. Kakšna je prednost manjše države, ko sedi med temi »sloni«.

»To je zelo zanimivo vprašanje. Velikokrat se sprašujemo, zakaj bi se sploh silili zraven. Jaz pravim, da je ena največjih prednosti pozornost, ki jo dobiš. Tam sediš in ljudje te opazujejo, gledajo. Odpirajo se vrata. Dnevno se pogovarjaš s temi 'sloni'. Včasih te ne bodo poslušali, so pa tudi primeri, ko bodo tvoje ideje in cilje upoštevali. Mislim, da moramo biti na ta projekt ponosni. Zdaj vsi vedo, kdo je Slovenija. In zato je tudi pomembno, da smo zraven na najvišji ravni, kar se zdaj zelo trudimo. Projekt mora biti zastavljen celostno in mislim, da smo si ga zastavili zelo dobro in optimistično. In ga je treba izkoristiti. To, da si majhen, ne pomeni nujno, da si 'mali'. Dobre ideje se lahko porodijo tudi malim. In dostikrat so v bistvu najboljše ideje skozi zgodovino bile izpeljane iz nekih drugih virov, ne iz virov velikanov. Vsekakor Slovenija lahko to izkoristi in kar večkrat tudi poudarjamo, ker smo dober sogovornik, mediator, most med dvema svetovoma velikih. Treba pa se je zavedati svojega dometa in delati v okviru svojih zmožnosti.«

Slovenija je za to mizo sedla ravno v času, ko so izbili največji problemi zadnjih 40 ali 50 let. Veliki so zakuhali to »godljo« in zdaj je čas, da jo tudi manjši skušajo rešiti. Kako vidite v tem vlogo Slovenije?

»Prva stvar, ki jo moraš za take stvari imeti, je pogum. Ne smeš se bati. Slovenija je jasno pozicionirana, kar se tiče Gaze, če se zdaj konkretno pogovarjava. Slovenija že od nekdaj podpira mednarodno humanitarno pravo v vseh oblikah in dejstvo je, da je ravno humanitarno pravo tisto, kjer se vidi, kako pomembne so male države. Tudi velike načeloma spoštujejo mednarodno pravo in se bojijo kršenja pravil. Jaz mislim, da so presečne tematike tiste, ki jih lahko male države izkoristijo in jih porinejo v ospredje. Slovenija se je znašla pred težko nalogo, ampak si lahko tako dolgoročno poveča ugled. Dobro je znano tudi stališče glede vojne v Ukrajini, glede ruskega agresorja. Naša diplomacija ima prednosti in slabosti. Včasih se šalimo, da moramo biti diplomati malih držav multipraktiki, kar je slabo, ker se za nobeno temo ne specializiramo, po drugi strani pa znamo o vsaki tematiki nekaj povedati. Biti moraš agilen, številčno nas je malo, tematike pa so iste za ves svet. Vsi smo v istih krizah. Mislim, da nas ravno ta specifika dela posebne, in to se zdaj v New Yorku dobro kaže, ko se Slovenija oglaša ob vseh temah. Tudi glede Afrike, Bližnjega vzhoda, Ruske federacije in drugih prioritet, ki so nam zelo pomembne, na primer agende ženske, miru in varnosti. Slovenija se že dolgo bojuje tudi na tem področju oziroma promovira to področje, da moramo biti ženske enakopravno vključene v vseh okoljih - vključujoče družbe, recimo okolje, okoljevarstvo in vse te teme, za katere imajo velike diplomacije specializirane strokovnjake. Mi smo pa pač prilagodljivi in je dobro tudi to, da imamo neko širšo perspektivo. In ko se znajdemo v neki taki situaciji, h kateri je treba pristopiti celostno, znamo povezati stvari in tematike, ki so v mednarodnem svetu povezane. Torej, en konflikt je vsaj na neki način povezan z drugim.«

tjaša-vučko
Osebni arhiv
"S sosedi moraš imeti dobre odnose ne glede na politiko, saj dogajanje pri njih vpliva tudi na nas," o madžarsko-slovenskih odnosih pravi mlada diplomatka.

Vedno gledaš veliko sliko, nato pa svoj kamenček umestiš v ta mozaik.

»Tako je. Tudi zgodovinska slika je pomembna. Spomnimo se članstva v skupini neuvrščenih iz časa nekdanje države. Vedno je dobro črpati iz nekakšnega zgodovinskega spomina in tako gledati naprej. In tukaj gre za povezovanje in umeščanje neke krize. Poglejmo to, kar se dogaja v Gazi. Vsekakor je bil teroristični napad Hamasa velik problem za mednarodno skupnost in nekaj, kar je obsojanja vredno, ampak konec koncev je treba pogledati celostno sliko in zadevo umestiti.«

Ste na veleposlaništvu zelo zaposleni?

»Kar, zdaj se na Madžarskem veliko dogaja, to je noro, kako so leto začeli. Odstop predsednice, ratifikacija sporazuma o vstopu Švedske v Nato in kup drugih stvari. Aktivno se pripravljajo na predsedovanje svetu EU v drugi polovici leta, tako da je res aktivno leto. Jaz pokrivam tudi kulturo ter notranje zadeve, kar se tiče migracij. Naše veleposlaništvo je majhno, kadrovsko smo omejeni, zato se moramo prilagajati. Prej sem delala v sektorju za varnostno politiko. En del je povezan tudi s tematikami Nata, pokrivala sem zadeve v zvezi s švedskim sporazumom. V Ljubljani sem pokrivala nadzor nad oborožitvijo in razoroževanje, to so težke in močne teme. Vendar moraš temo pograbiti in jo oddelati.«

Pristojni ste tudi za področje kulture. Torej še niste bili tam, ko je bil Veszprem evropska prestolnica kulture?

»Nekaj smo delali tudi v Veszpremu. Sodelovali smo iz prizme Nove Gorice, ki prevzema projekt. Znotraj mreže EUNIC smo izvedli več kulturnih projektov. Eden večjih projektov je bila Noč literature, kjer države predstavljajo svoje literarne dediščine, povabijo akademske igralce, ki berejo odlomke del slovenskih avtorjev, prevedenih v madžarščino. To se odvija v Debrecenu in Budimpešti vsako leto, ob tej priložnosti pa tudi v Veszpremu. Takšni manjši projekti, čeprav niso tako odmevni v medijih, privabijo zanimivo število ljudi, ki so potencialno ciljno občinstvo za slovensko literaturo. Poleg tega smo organizirali filmske dneve, kjer predstavljamo slovenske filme. Ponosna sem tudi na sodelovanje pri projektu Little Europe, ki združuje evropsko filmsko produkcijo in v okviru katerega bomo v maju predvajali film Maje Prettner Duhovnica. To smo letos predlagali v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, saj se tema projekta osredotoča na ženske v filmu. Poleg tega skušamo promovirati slovensko kulturo prek veleposlaništva in drugih organizacij, saj nimamo svojega slovenskega kulturnega centra. Kljub temu se trudimo sodelovati pri vseh projektih.«

0557bb814163b3f42da4d404e0ad87ea
Osebni Arhiv
Tjaša Vučko iz Gaberja opravlja pripravništvo v Evropskem parlamentu.

Med Madžarsko in Slovenijo obstaja močna povezava, vendar se ne poznamo niti toliko, da bi obstajali stereotipi. Kakšna je agenda veleposlaništva, kar se tega tiče?

»To, da se o sosedu prav dosti ne sliši, je po eni strani dobro, saj pomeni, da imamo dobre sosedske odnose. Čeprav nimamo medsebojnih teritorialnih sporov, smo še vedno v posebnem položaju zaradi manjšin na obeh straneh meje. Pomembno je, da obe državi spoštujeta in podpirata manjšini. Madžarska je izredno zanimiv trg. Do zdaj smo nekako vedno bili bolj usmerjeni na Balkan. Madžarska pa je zanimiva zaradi bližine vzhodnih držav ter zaradi prisotnosti ogromno drugih velikih evropskih podjetij. Lani je bila izpeljana velika naložba slovenskega podjetja Andrada za obrat odpadnih električnih baterij, ki je sicer požela nekaj neodobravanja lokalne skupnosti, vendar obe strani zatrjujeta, da bo projekt na koncu realiziran. Tudi Pan Organix želi v Porabju realizirati nekaj projektov ter še nekaj drugih podjetij. Malo smo prebudili tudi pomurski del gospodarstva. S sosedi moraš imeti dobre odnose ne glede na politiko, saj dogajanje pri njih vpliva tudi na nas. Zdaj imamo dosti sosedskih obiskov. Skratka, stikov je dosti. Od kulturnega področja, na katerem prednjačijo tudi manjšine in njihovo udejstvovanje, do rastočega gospodarskega zanimanja Slovenije za Madžarsko. Ne morem reči, da je Madžarska pozabljena.«

Pa tudi Madžarska, se mi zdi, se zelo obrača na Hrvaško, Srbijo, balkanski del.

»Madžarska je zdaj že večkrat poudarila, da bo ena njenih največjih prioritet v času predsedovanja Zahodni Balkan. To je tema, pri kateri lahko iščemo vzporednice in sinergije. Torej, nam in Madžarom je v interesu, da se Zahodni Balkan čim prej pridruži evropskim integracijam.«

Varnostna vprašanja so visoko na seznamu prioritet, saj so njihovi sosedje Ukrajinci v vojni.

»Da, vsekakor je občutek drugačen, ko veš, da je sosednja država v vojni. Madžarska ima tudi veliko manjšino v Ukrajini. To je potem spet en vidik, ko se ravnanje prilagaja temu dejstvu. Ukrajina je vselej na dnevnem redu. Naš pogled je nekoliko drugačen, ampak konec koncev si vsi prizadevamo za mir. Nihče pa nima čarobne paličice, ki bi to v hipu dosegla. Naloga diplomatov je, da v prvi vrsti zagovarjamo človeška življenja, še posebej tista civilnega prebivalstva, ki najbolj trpi. Vedno je dobro imeti idejo, kaj bo dan po tem – tako v Ukrajini kot v Gazi, toda najprej je pomemben dan, potem pa potem.«

da4529a15d4d536700bb61569a0b82e4
Janko Rath
Tjaša Vučko v Evropskem parlamentu opravlja pripravništvo. Dela tudi po 14 ur na dan.

Vidim, da čutite veliko strast do diplomacije. Katero področje vas najbolj zanima?

Diplomati se bolj ali manj delimo na tiste, ki delajo bilateralo, in tiste, ki delajo multilateralo. Odkar sem tukaj, ugotavljam, da je to tako prepleteno, da lahko veliko bilateralnih zadev obrneš na multilateralo. Ne morem trditi, da sem čisto ponotranjila ta bilateralni del. Jaz sem se začutila na multilateralni, na varnostni politiki in meni je to blizu, to moram priznati. Dobro se počutim tudi v tem, zato včasih sprejemam kakšne naloge, ki niso čisto del mojega portfelja. Če je treba pokriti dogodek, povezan z Gazo ali Natom ali s čim drugim, mi je to zanimivo in ga bom pokrila. Če bi se morala odločiti, bi gotovo izbrala multilateralni vidik. Varnostna politika je s tega zornega kota zelo zanimiva. Izhaja še malo iz mojih akademskih časov, iz prvih zaposlitev, pa tudi zdaj imamo recimo ogromno vojaškega sodelovanja z Madžarsko, tudi znotraj Nata. Veliko je prepletanja in tematik je ogromno. Rekla bi, da se mogoče vidim v teh nekih varnostnih temah ali pa v nekih takih trdih temah bolj kot v neki gospodarski diplomaciji.«

Se vam zdi, da prekmurska kultura in gospodarstvo dovolj izkoriščata bližino desetmilijonskega madžarskega trga? Zdi se mi, da smo se vedno raje obračali proti Avstriji.

»Mislim, da je zadeva tudi zgodovinsko pogojena. Torej, bojimo se nekih priložnosti, ker se bojimo nekega zgodovinskega revizionizma. Ampak po drugi strani je trg je res velik. Mislim, da se spet vračava na prvo vprašanje, kar se Varnostnega sveta tiče, na pogum. Včasih pač moraš imeti pogum in moraš poskusiti. Moraš se tudi malo povezati. Ne sme ti biti težko dvigniti kakšnega telefona. To se dostikrat vidi pri gospodarskih projektih. Z nekom se malo pogovoriš, premisliš in rečeš, gremo, dajmo. Nekaterim se zdi lažje reči, da se nič ne izplača in da je vse brez smisla. Treba je priti na obisk, si ogledati stvari – biti odprt in pogumen. V prihodnosti se lahko sodelovanje samo še okrepi in proizvaja obojestransko korist. Korist Republiki Sloveniji, državljanom in konec koncev Prekmurcem. Posebej vesela sem, ko slišim, da je kakšno prekmursko podjetje navezalo stik in postavilo kakšno vprašanje, da jih zanima sodelovanje. Zanimiva stvar so konzularni primeri. Ko imaš konzularni primer in je nekdo iz Prekmurja, to takoj ugotoviš že po glasu. Jaz takoj preklopim na prekmurščino in se takoj zbližam z ljudmi. Recimo ena od težav so visoke kazni za prometne prekrške na Madžarskem in so ljudje jezni, vendar lokalne zakone pač moraš upoštevati. Jezne Prekmurce mnogo lažje pomirim v prekmurščini kot v pravilni slovenščini. Prekmurci imamo unikaten pogled in izkušnjo, kako je na drugi strani meje, kjer je Madžarska vseeno drugačna, kot je v Budimpešti. Nikoli nisem imela občutka, da bi bila v Prekmurju za kar koli prikrajšana. Ni razlike med Ljubljano in našimi konci. Na Madžarskem pa je razlika med mestom in vasjo mnogo večja. Budimpešta je prestolnica, ki deluje po svojih principih, je bolj liberalna, odprta, živa. Mislim, da je to tudi zanimivo za druge. Se pa razvijajo tudi na podeželju. Tudi Monošter, kjer živi naša manjšina, se precej razvija, dosti delajo na tem, tudi na različnih infrastrukturnih projektih. Budimpešta ima okoli dva milijona prebivalcev, drugi pa je Debrecen z 200 tisoč.«

tjaša-vučko
Osebni arhiv
»V diplomacijo sem prišla na podlagi lastnega truda in spleta okoliščin," pove Tjaša Vučko iz Gaberja, ki od lanskega avgusta dela na slovenskem veleposlaništvu v Budimpešti.

Ste letnik 1995. Kakšno je življenje mladih v Budimpešti?

»Budimpešta je zelo svetovljansko mesto. Je prestolnica evropskega kova. Tu so različni ljudje z različnimi interesi. Ne morem reči, da so mladi tu v kakor koli slabšem ali boljšem položaju kot vrstniki drugod. Lani je bila na Madžarskem rekordna inflacija. Življenjski stroški so res visoki. Kar se tiče stikov, pa imam zelo pozitivne izkušnje. Ljudje so prijazni in strpni, nimam nobenih težav. Znanje angleščine se je v zadnjih desetih ali petnajstih letih zelo izboljšalo. Tudi moji sodelavci, ki ne govorijo madžarsko, nimajo hujših težav s sporazumevanjem. Ljudje niso tako zelo drugačni od nas, kot jih mi dojemamo. Kamor koli prideš, moraš najprej spoznati okolje in ljudi. Tudi če se z njihovim načinom razmišljanja ne strinjaš. Mnogi se obregnejo ob madžarščino, ki je ugrofinski jezik. Velja za enega izmed najtežjih jezikov na svetu, zato se ga mnogi niti ne skušajo naučiti. S tem se ne strinjam, jezik je pač drugačen od našega. Veliko stvari, ki jih trdimo za Madžare in Madžarsko, izvira iz našega nepoznavanja ali strahu. Tudi oni sami se dojemajo kot drugačne v tem prostoru, in če jih nato še mi označimo kot take, nastane spirala.«

Taylor Swift je pomembnejša od Trianona.

»Seveda. Vseeno pa imajo civilno družbo zelo dobro razvito, kar se tiče nekih stališč. Tudi recimo ob zadnji priložnosti, ko je predsednica odstopila, je civilna družba sklicala protest, na katerem je bilo po poročanju nekaterih medijev 50 tisoč ljudi, kar ni malo. Ta pritisk civilne družbe, čeprav mogoče ni videti, je prisoten. Madžarsko obtožujejo, da zavira civilno družbo. Vseeno so prisotni in imajo svoj glas. Znajo pokazati tisto, kar jim je res pomembno. Jaz ne bi rekla, da so zelo obremenjeni s preteklostjo, vsaj mladi ne.«

tjaša-vučko intervju veleposlaništvo-v-budimpešti