Karikature Antona Buzetija, znanega pomurskega ilustratorja in likovnega pedagoga, imajo vse tisto, kar mora imeti dobra karikatura. So duhovite, neizprosne, zbadljive in likovno dovršene upodobitve aktualnih dogodkov. Opozarjajo na napake in anomalije v družbi in odločno dregnejo v jedro problema ter nagovarjajo k drugačnim pogledom na izpostavljeno problematiko.
To je o njegovem delu zapisala kustodinja Irma Brodnjak Firbas v besedilu, ki spremlja Buzetijev nedavno izdani portfelj B. A. karikature, izdan pod okriljem blagovne znamke Art Book Print podjetja Atelier A, d. o. o., iz Murske Sobote. Da ne gre za povsem običajen izdelek, ki ga lahko naredijo v kateri koli tiskarni, je vidno že na prvi pogled. Podjetje se namreč ukvarja s specifičnimi individualiziranimi produkti, ki dosledno sledijo kriterijem povsem naravnih materialov, trajne obstojnosti (govorimo o večstoletni obstojnosti izdelkov) in reprodukcijske kakovosti. Reprodukcije so namreč tako rekoč enake originalu. V njihovem ateljeju tako nastajajo izdelki arhivske kakovosti, delajo tudi za muzeje in druge tovrstne institucije, B. A. karikature pa je primer edinstvenega arhivskega portfelja v obliki artalbuma.
V intervjuju smo se posvetili delu Antona Buzetija, več o podjetju Atelier A in znamki Art Book Print pa enkrat prihodnjič.
Na čigavo pobudo je nastal ta portfelj?
»Imel sem čast, da sem od Dušana in Reneja Antolina dobil povabilo, da se ustvari portfelj mojih karikatur. Že prej smo sodelovali, ko sem, preden sem kakšno karikaturo poslal na natečaj, tik pred zdajci potreboval kopijo. Tehnika akvarela je v slikarstvu najtežja in reproducirati akvarel je vrhunec znanja, da se ohrani njegova 'sočnost', zato je potrebna najboljša tehnologija. Sicer pa gre za 30 karikatur v modularnem albumu, kar pomeni, da se lahko dodajajo.«
Bi rekli, da je to cvetober vaših izdelkov?
»To je enako, kot če te kdo vpraša, katerega od otrok imaš najraje (smeh). Vsaka od karikatur ima svojo zgodbo in pot. Nastane tako, da dobiš idejo za zgodbo, ki jo nato 'čistiš'. Če dam primer: tema razpisa natečaja na Cipru pred leti, kjer sem s karikaturo zmagal, je bila oljka. Nisem imel pojma, kaj naj delam, ne poznam oljkarstva … Potem pa bereš o tej dejavnosti, o Cipru in ugotoviš, da se soočajo z enakimi problemi kot pri nas, tj. da mladi odhajajo, stari pa ostajajo. Na začetku je bilo polno nekega dogajanja, ampak to je moteče za gledalca, ker poanta je, da zajameš bistvo. Znano je, da stari ljudje vedno najdejo rešitev, in tako sem naslikal dva samca na dvorišču. Ker, kot vemo, je v skupini lahko le en samec, sta se 'zgrabila' in nastal je 'stroj' za otepanje oljk. Tu je šlo za situacijsko karikaturo. Druga zgodba pa so politične karikature, tiste so pekoče.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo država vrtine zapečatila?
Družba Geoenergo v stečaju je 19. aprila izgubila rudarsko pravico, koncesijska pogodba o izkoriščanju mineralne surovine nafte in zemeljskega plina, ki je zaradi delujočih vrtin pomembna predvsem za območje petišovskega plinskega polja, pa je prenehala veljati.
Imate radi politične karikature?
»Zelo. V portfelju imam eno, ki je nastala za natečaj ob obletnici genocida v Srebrenici. Za izhodišče sem vzel igro, ki smo se jo igrali kot otroci, ko si moral z enega otoka na drugega prepeljati zelje, kozo in volka in si moral iskati ustrezne kombinacije, da vsi ostanejo celi. Karikatura prikazuje unproforjevca z zeljem v roki, ki pusti skupaj na otoku kozo (muslimana) in volka (Srba), kar pomeni, da je slab 'igralec'. Ta karikatura nikoli ni bila objavljena, revija, ki je razpisala natečaj, se je le zahvalila za sodelovanje, saj sem bil sicer izbran med deseterico razstavljavcev, vendar je politika vse skupaj ustavila. To je dober primer tega, kakšno skrito moč ima karikatura in zakaj se je nekateri ljudje tako bojijo.«
Se vam zdi, da se moč karikature z leti spreminja?
»Moč karikature se ne spreminja, spreminjajo se samo elite, ki jo dovolijo ali pa je ne. Danes smo v dosti slabšem sistemu, kot je bil socializem, ker takrat si točno vedel, kaj lahko in česa ne smeš.«
Pa vpliva to na vaše ustvarjanje ali se upirate temu in poveste, kar mislite?
»Ne, še vedno delam tisto, kar sam mislim, in ni struje, ki bi me ustavila. Tudi pri vas, na Vestniku, je nekaj karikatur ostalo v predalih.«
Kdo je po vaših izkušnjah bolj prizanesljiv oziroma bolje sprejema humor?
»Jaz bi čisto preprosto rekel, da ljudje, ki so zadovoljni sami s sabo, so se sposobni smejati tudi sami iz sebe. Tisti, ki pa ni zadovoljen, zaprt vase in drugače okrnjen, za tistega je normalno, da tega ne bo prenesel.«
Že zgodaj ste začeli risati. Se je vaša karikatura v vseh teh letih spremenila?
»Zelo, in sicer v smislu tehnike. Če primerjam svoje prve karikature in današnje, je drastična razlika. Ogromno mi je dal študij na drugi stopnji, tam sem imel Janeza Balažica za umetnostno zgodovino, ki mi je razširil obzorje gledanja na to, za risbo sem imel Ota Rimeleja, ki me je naučil risanja iz kubusa. Zdaj uživam, ko rišem, poleg tega sem leta preizkušal papir in barve, tako da zdaj natančno vem, katere izbrati, da se vse obnaša tako, kot je treba in da sem na koncu zadovoljen.«
Kaj trenutno ustvarjate?
»Po navdihu, trenutno sem sicer malo izven politike, ker ni povpraševanja, čeprav je potreba. Je pa pri politični karikaturi tako, da moraš biti zelo hiter, ker je njihova življenjska doba kratka, in če zamudiš, kasneje več nima pravega učinka. Trenutno delam za natečaj na Hrvaškem. Bil sem tudi član mednarodne žirije za izbor karikature. Tam sem bil že prvi in tretji, pa so me povabili. Dobil sem tudi vabilo v žirijo v Makedoniji.«
To je torej naslednja stopnja. Ste s karikaturo dosegli dovolj?
»Uh, ne! Karikatura je neizmerna. Težko ti postane dolgočasna, da ne bi več risal. Zdaj sem komaj odkril, kaj je bistvenega pomena za karikaturo in koliko možnosti ponuja.«
Kako pa so mladi naklonjeni karikaturi?
»Žal moram povedati, da je mladih na natečajih manj, kar je verjetno posledica dobe računalnikov. Če že, rišejo z artpadi, zelo malo je ročnega dela, poleg tega pa so za karikaturo le potrebne življenjske izkušnje. Če se spomnim svojih karikatur z začetka, se mi danes zdijo bizarne, brez tiste prave vsebine. Prava vsebina pride z leti, starejši ko si, bolj si piker, bolj izluščiš bistvo.«