Praznični čas je vedno, ne glede na to, koliko smo stari, posebej pravljičen. Hkrati je to obdobje, ko se najde malo več časa za tisto, za kar si ga med delovnimi dnevi ne vzamemo. Recimo za knjige. Vesna Radovanovič pooseblja oboje, saj kot pravljičarka, avtorica in knjižničarka piše in pripoveduje otrokom, mladim, pa tudi odraslim. Obenem je bila letos ena od njenih slikanic o petelinčku nagrajena z nagrado Kristine Brenkove.
Pravijo, da si prvo vedno zapomnimo. Katera je bila vaša prva prebrana pravljica?
»Katero sem prvo pripovedovala, ne vem. Svojo prvo službo sem opravljala v Ljubljani, saj sem diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in se najprej zaposlila v Knjižnici Jožeta Mazovca. Tam so imeli diplomirano igralko, ki je pripovedovala otrokom, a je enkrat odpovedala. Ker me je to vedno zanimalo, sem direktorico vprašala, ali lahko poskusim. Ker je bilo to že pred toliko leti, se prve ne spomnim (smeh).«
V predprazničnem času se zdi, da še več poudarka kot po navadi dajemo zunanjosti. Pisatelji, pesniki pa prižigate ali ohranjate našo notranjo luč. Od kod vam ta želja?
»To imam zelo verjetno od mame. Tudi moja mama je slavistka in je delala v knjižnici na Osnovni šoli I v Murski Soboti. Ona me je 'zalagala' s knjigami. Še zdaj se spomnim vsebine povesti iz zbirke Sinji galeb, kar je skoraj neverjetno, ker se vsebine novih zgodbic včasih ne spomnim (smeh). Mama je verjetno to prižgala v meni. Jaz sem bila taka bralka, da sem brala knjigo, medtem ko sem sesala po hiši (smeh). Takrat me je oštevala. 'Knjiga te počaka,’ je vedno rekla. A zvečer nisem mogla nehati, dokler nisem prebrala do konca, potem je bil pa prekratek spanec. Kar se mi še vedno dogaja (smeh).«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Da boste knjižničarka, je bilo torej samoumevno. Kdaj pa ste ugotovili, da boste tudi avtorica?
(Za trenutek pomisli) »Nisem. Samo se je zgodilo (smeh). Pravzaprav sem že kot deklica pisala dobre spise, celo nagrajene. Se je pa samo pisanje 'zgodilo' z Rožnatim avtobusom. V soboškem Avtobusnem prometu so me namreč prosili, da bi z njimi sodelovala tako, da bi oni pripeljali otroke v knjižnico – bil je namreč teden mobilnosti –, jaz pa bi jim pripovedovala zgodbo o avtobusu. Nekaj dni sem jo iskala, a je nisem našla, nakar mi je nekdo rekel, naj si jo izmislim. Sprva sem rekla, da ne, ker nisem pisateljica. No, pa mi vseeno ni dalo miru in sem res napisala zgodbico o rožnatem avtobusu, jo otrokom povedala in so bili navdušeni. Potem je nekega dne prišel urednik založbe Ajda Jože Gomboc, ki je bil takoj za to, da jo objavim, ampak je rekel, naj napišem še eno. Tako je nastala še Puhačka, saj je imel idejo o seriji zgodbic o prevoznih sredstvih. Tako da je moja prva napisana pravljica Rožnati avtobus (nasmeh).«
Od takrat je nastalo trinajst slikanic, od tega jih je šest o petelinčku. Zakaj petelinček?
»Tudi to je nastalo tukaj, v knjižnici. Otrokom sem pripovedovala neko ljudsko pravljico o petelinčku in so vsi kašljali. Pa sem rekla: 'A ste vsi dobili angino?' Otroci pa so rekli, da imajo vsi angino. Meni je medtem v glavi vzniknila pravljica, ki sem jo kar takoj povedala – na krajše sicer, kot sem jo kasneje zapisala. To sem potisnila nekam v omaro in jo po nekaj letih našla ter nadgradila.«
Pravljice raje pripovedujete ali pišete? Ali mogoče najraje pripovedujete svoje?
»Ne, svoje zelo težko pripovedujem, moram se zelo zbrati. Do pripovedovanja svojih zgodb imam neko zavoro. Da ne bi kdo mislil, da se promoviram. Tega namreč ne potrebujem.«
Za eno od slikanic o petelinčku ste bili tudi nominirani za nagrado Kristine Brenkove.
»Ja, za Petelinček prebudi upanje, ki je bila nominirana tudi za desetnico. Leto prej pa je bila za desetnico nominirana slikanica Petelinček in kraljevska ptica. Letos sem potem za petelinčka tudi dobila posebno priznanje Kristine Brenkove. V utemeljitvi posebnega priznanja so zapisali, da zato, ker z dobesedno ponazoritvijo 'bitja zadnje ure' ustvarjam humorno razpoloženje, kljub resni temi o poslavljanju ostarelega petelina. Všeč jim je bilo tudi, da zgodba ne zapade v moralizem ali pootročeno sladkobnost.«
Ne pišete zaradi priznanj, je pa verjetno kljub temu prijeten občutek, ko jih dobiš, kajne?
»Gotovo, to je dobrodošlo, sploh če se prijavljaš na kakšne razpise. Mi pa več od tega pomeni, da moje zgodbe zanimajo otroke. To je največ vredno.«
Časi so zelo neprijazni do bralcev. Otrokom še preberemo knjige, da bi prebrali kaj zase, pa pogosto zmanjka časa.
»Ja, dandanes je to res. A smo si po svoje sami krivi, ker smo se spustili z vajeti. In zato še bolj občudujem tiste učiteljice, ki si upajo od svoje ure slovenščine – nekatere pa celo od biologije (smeh) – vzeti pet minut in otrokom na glas brati. Če otroke zgodba pritegne, jo šolarji ali dijaki doma preberejo hitreje kot ona v šoli. Je pa vsekakor najpomembnejša starševska vzgoja. Pri nas je tako, da ko se pelješ z vlakom, ne vidiš več nikogar brati knjige. Tudi v čakalnicah ne, kar je škoda. Saj imamo najrazličnejše akcije, a nekako ne steče, kot bi lahko. Najbolj vlečejo zgledi. Zato se mi zdi čudovito, ko starši in učitelji sami sebi berejo, ker bodo s tem okužili tudi druge.«
Zakaj tudi odrasli radi poslušamo pripovedovanje, kot je vaše, na pravljičnih večerih za odrasle?
»To je projekt mariborske knjižnice, oni ga izvajajo že deset let, soboška knjižnica sodeluje sedem let. Pripovedovalke smo Ana Sušec, Metka Sraka in jaz. Zame je bil to izziv, ker odraslim pripoveduješ drugače kot otrokom, so pa odzivi odraslih in otrok zelo podobni. Včasih tako otroci kot odrasli poslušajo odprtih ust (smeh). Se pa širimo – tako po številu pripovedovalcev kakor tudi v pokrajinskem smislu. Zdaj namreč pripovedujemo tudi v Porabju, kjer govorimo v prekmurščini. Čeprav jaz tudi drugod po Sloveniji odraslim pripovedujem v prekmurščini. Ker je to moj materni jezik in ker se lažje poistovetim z govorjenim. Je pa, če sva že bili pri uspehih, moj največji uspeh, ko sem enkrat dobila otroke zadnjega razreda osnovne šole in mi je uspelo ne le za branje, ampak tudi za nastopanje oziroma pripovedovanje navdušiti učenca, ki je imel prej težave z branjem in nastopanjem. Sam si je želel nastopati in je bil odličen, tako so ga sprejeli tudi sošolci. Nihče se ni iz njega norčeval ali se mu posmehoval. Zame je bil to vrhunec sreče.«
Kaj vi najraje berete? Ali raje poslušate?
»Sem vidni tip, zato berem. Seveda literaturo za otroke, do odraslih ne pridem (smeh). Odraslim priporočam, da preberejo kdaj kakšno knjigo za otroke – recimo mladinski roman Lučka avtorice Annet Schaap, Tekočo kraljico pisatelja Kaia Meyerja ali pa Nicholas Dane Melvina Burgessa.«