Doslej je objavila deset pesniških zbirk, dve prozni deli, dvanajst študijskih monografij ter več esejev in študij. Večinoma ustvarja v madžarskem jeziku, nekaj njenih pesniških zbirk pa je prevedenih v slovenščino, tudi najnovejša Enigma. Za zasluge pri negovanju madžarskega jezika in kulture v zamejstvu je januarja na Madžarskem prejela naslov vitezinja kulture, ki ga podeljuje sklad za kulturo vasi.
Kaj vam ta naslov pomeni in čemu so vam ga podelili?
»S svojo literarno in knjižničarsko dejavnostjo vseskozi podpiram, razvijam in negujem kulturo prekmurskih Madžarov. Naslov vitezinje kulture mi je v čast, hkrati pa pomeni odgovornost pri nadaljnjem delu na področju manjšinske literature v Prekmurju, na Madžarskem in v Karpatskem bazenu, torej povsod, kjer živijo Madžari. Priznanje pomeni tudi iskanje novih poti in možnosti v slovenski kulturi in literaturi, posebno na področju prevodoslovja.«
Poseben pomen v svoji poeziji dajete navezanosti na rodno grudo, Prekmurje, košček prekmurske zemlje ob slovensko-madžarski meji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
»Že v moji prvi pesniški zbirki je bil cikel pesmi z naslovom Rodna dežela posvečen Prekmurju. Potem ko sem leta 1991 v Budimpešti diplomirala, sem se vrnila v Genterovce, v rojstni kraj. Ravno se je začela osamosvojitvena vojna in državne meje so se zaprle. Nisem si mislila, da se lahko kaj takega zgodi. Zame je bilo to odločilno, lahko bi rekla karmično dejanje. Ljubezen do rodnega kraja in navezanost na tukajšnje ljudi sta del moje identitete že od otroštva, verjetno sem se zato vrnila tja, od koder izviram, ker sem imela kaj izgubiti. Tudi študij v Budimpešti me je močno spremenil. Mislim, da sem najboljše, najbolj pristne pesmi na to temo napisala tam.«
"Materni jezik je tradicija, ki jo moramo negovati, razvijati, uporabljati in predati svojim otrokom. To je naša dolžnost."
Večinoma ustvarjate v materinščini, madžarščini, in imate posebno vez z madžarsko kulturo in tradicijo.
»V svoji pesmi Čudežni jelen sem izpovedala nekaj pomembnih misli: motiv potovanja skozi zgodovino Madžarov, skozi čas, ko iščemo sledi čudežnega jelena. Gre za mitološki motiv izvora Madžarov. Madžarska manjšina v Prekmurju mora živeti tudi po trianonski pogodbi, po odcepitvi od matične domovine leta 1920. 'Komu slediš, komu verjameš?' sprašujem v tej pesmi. Moramo zaupati našim voditeljem, ki niso le politiki, ampak tudi učitelji, kulturniki, pesniki, pisatelji, duhovniki, inteligenca na splošno, verjeti, da nas vodijo in po svojih močeh povezujejo v skupnost. Tudi materni jezik, madžarščina, nas povezuje v Karpatski kotlini, kjer se opredeljujemo za Madžare in imamo večtisočletno skupno preteklost.
Moramo se počutiti kot 'polni' Madžari z močno identiteto, saj smo del zgodovine Evrope in zgodovine Prekmurja. Odkar živijo prekmurski Madžari v dvojezičnosti, v dvojni kulturi, madžarsko-slovenski ali slovensko-madžarski, v dvojezičnih, jezikovno mešanih družinah. To je usoda in v tej eksistencialni situaciji moramo iskati vse najboljše, pozitivne vrednote, ki nas navdihujejo, povezujejo in bogatijo. Materni jezik je tradicija, ki jo moramo negovati, razvijati, uporabljati in predati svojim otrokom. To je naša dolžnost.«
Ste pa tesno vpeti tudi v tokove slovenske in prekmurske ustvarjalnosti.
»Že od prve pesniške zbirke V ognjenem kresu sem ustvarjala literarne stike in partnerstva s prekmurskimi literati, pesniki in pisatelji. Letos bo v Budimpešti izšel moj prevod v madžarščino romana Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov. Franci Just je kot urednik založbe Franc-Franc izdal dve moji pesniški zbirki v slovenskem jeziku ter napisal nekaj študij in recenzij o moji poeziji. V letih 2008 in 2009 sem bila s pisateljico Olgo Paušič urednica multikulturne strokovno-družboslovno-literarne revije Lindua. Delovali smo v duhu dvojezičnosti in kolegialnosti, samo zato, ker smo se povezovali, spoštovali drug drugega in opazili prednosti in kakovosti v drugi kulturi in literaturi, nam je skoraj iz nič uspelo ustvariti tako revijo.«
Prizadevate pa si tudi za boljše poznavanje madžarskih avtorjev v slovenskem prostoru in s tem njihovega čutenja.
»Leta 2014 je izšlo delo Iz jezika v jezik, antologija sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji, v katero je glavna in odgovorna urednica Lidija Dimkovska med 34 avtorjev uvrstila tudi mene kot pesnico madžarske narodnosti. Leta 2010 je pri takratni založbi Franc-Franc v zbirki Mostovi na meji izšla moja knjiga z naslovom V sebi zate, ki vsebuje pesmi, prozo in eseje v slovenskem jeziku. Uredil jo je Franci Just, uvodnik pa je napisal Lajos Bence, pesnik madžarske narodnosti. S to knjigo in drugimi deli madžarskih avtorjev je založba želela z ustvarjalnostjo avtorjev madžarske narodnosti bolje seznaniti širšo slovensko javnost, da bi tako spoznali in bolje razumeli misli, čustva in čutenje madžarske manjšine.«
V vaši poeziji ima poseben prostor tudi večna tema ljubezen. Kako razumete ljubezen?
»Ljubezen do sebe, prijateljev, družine in partnerja je tisto, kar me osrečuje in zaradi česar se je vsak dan vredno prebuditi in živeti. Lepo je, če si ljubljen. Sicer je ljubezen večna tema poezije, ne samo moje. Če beremo klasično, moderno ali postmoderno poezijo, vidimo, da je tematika ljubezni vedno prisotna. V vseh treh mojih pesniških zbirkah sem objavila pesmi o ljubezni oziroma cikluse ljubezenskih pesmi. To ni bilo vnaprej načrtovano, ampak me je ljubezen navdihovala desetletja. Zame mora biti ljubezen med partnerjema iskrena. Sebe moraš odkritosrčno pokazati v tej povezanosti, da partner vidi, kdo si v resnici. Ni odvisna le od enega, ampak od obeh. Verjamem, da princip ljubezen za ljubezen deluje, vendar moraš v zvezo vložiti bistvo sebe.«
Predlanskim ste objavili dvojezično zbirko Enigma, v kateri so pesmi, posvečene Bogu in veri.
»Vzgib za izdajo dvojezične pesniške zbirke Enigma je bilo srečanje s škofom Jožefom Smejem. Bil je navdušen nad mojimi pesmimi, mojo pesniško zbirko z naslovom Ismeretlen vadászmezők (Neznane lovske poljane), prevedel jih je v slovenski jezik in objavil v Stopinjah. Še posebno ga je navdušila pesem Štrki se vrnejo, ki sem jo posvetila gledališkemu igralcu Evgenu Carju. Kasneje sem ga prosila, da bi prevedel še nekaj pesmi in bi nastala zbirka. Iz mojih pesniških zbirk je izbral pesmi s pretežno versko vsebino. Nekajkrat sem ga obiskala v domu ostarelih v Lenartu. Ta srečanja, kjer sva se pogovarjala o mojih pesmih in tudi o Bogu, so me navdihovala. Bil je počaščen, da je lahko prevajal moje pesmi. Jaz pa tudi.«
V tej zbirki so tudi pesmi o rodbini Zrinski, kakšno pesem pa radi posvetite prijateljem, stanovskim kolegom, pesnikom.
»Ciklus pesmi, ki so posvečene kultu dinastije Zrinski, sem objavila, ker sem hotela najti prostor v slovenski literaturi za to znano družino. Nikolaj, Peter, Helena in Juraj Zrinski in še drugi so bili pomembni vojskovodje, pesniki, prevajalci, ustvarjalci družinske in tudi madžarsko-hrvaške literature v 17. stoletju. Naj omenim, da letos, ob 400. obletnici rojstva pesnika Nikolaja Zrinskega, izide zbornik mojih študij z naslovom Kult Zrinskih v madžarskem, hrvaškem in slovenskem obmejnem pasu. Moja dobra stara navada pa je, da kakšno pesem posvetim svojim kolegom, pesnikom, umetnikom ... Je tudi vrsta pesniškega jezika, način komunikacije z drugimi pesniki, umetniki, ki so umrli ali še živijo.«
Ustvarjate na različnih področjih. Kaj pa vam pomeni poezija?
»Če si pesnik, v pesmi izpoveduješ svoja čustva, svoje misli v metaforah, pesniških podobah, s pomočjo ritma, metruma, pesniške oblike … V svoji pesmi z naslovom Brez muz sem o tem napisala Verujoč v Njegovo vsemogočnost, / si ne želi spremeniti samega sebe, / ker so muze umrle / in tudi njihovi rojevajoči bogovi; / dvignili so se titani, vlada kaos, / jaz pa sem ostala tukaj živa. Torej sem pesnica v tem svetu, ki je brez oltarjev, in zato pišem pesmi, da bi ustvarjala oltarje pesništva.«
"Moramo zaupati našim voditeljem, ki niso le politiki, ampak tudi učitelji, kulturniki, pesniki, pisatelji, duhovniki, inteligenca na splošno, verjeti, da nas vodijo in po svojih močeh povezujejo v skupnost."