Očesni oddelek Splošne bolnišnice Murska Sobota je nedavno slovesno proslavil 60 let obstoja. Čeprav to ni častitljiva starost, je obdobje zaznamovalo veliko sprememb, ki so skupaj z delom in strokovnim prispevkom prej zaposlenih od ustanovitve oddelka junija 1964 pripeljale do tega, kar oddelek predstavlja danes. Marsikaj je drugače, a njegovo poslanstvo ostaja nespremenjeno in bo ostalo enako tudi v prihodnje – pomagati ljudem, ki imajo težave z vidom, in zdraviti bolnike z očesnimi boleznimi. Temu sledi s sodelavci tudi očesni zdravnik Mitja Šterman, specialist oftalmologije, ki je v zgodovini oddelka njegov šesti predstojnik.
Kako to, da ste začeli kariero na oddelku, za katerega je veljalo, da ga ukinjajo?
»Svojo kariero sem na oddelku začel kot zdravnik leta 1997 in nekateri bolj obveščeni z drugih oddelkov so me takrat spraševali, zakaj grem tja, saj očesnega oddelka kmalu ne bo več. Sam pa sem imel zagotovilo takratne predstojnice Alenke Trček, da to ne drži. Skupaj sva potem delala še kakšno leto, dokler se ni upokojila, sam pa sem nadaljeval specialistični študij.
Da oddelka ne bo, smo večkrat slišali tudi pozneje, saj da so potrebne reforme, seveda v luči denarja in mnenja, da izvajanje te dejavnosti za bolnišnico ni ne potrebno ne učinkovito. Na prvi pogled je bilo res videti, da se vse ruši, najprej z zmanjšanjem števila bolnišničnih postelj, nato z združevanjem teh v enem traktu skupaj s posteljami za potrebe oddelka za bolezni ušes, nosu in grla.
Ob tem pa je vendar treba poudariti, da se je v zadnjih desetletjih oftalmologija izrazito spremenila iz bolnišnične v ambulantno dejavnost. Nove tehnologije so omogočile, da so operacije manj travmatske in lahko bolnik zapusti bolnišnico že eno uro po izvedenem posegu, obstajajo tudi preiskave, ki nam prej niso bile dostopne.
Postelje in bolniške sobe torej niso več tista 'sveta' stvar, ki bi nas opredeljevala, vendar za delo, ki ga opravljamo, še vedno potrebujemo dovolj zdravnikov in medicinskih sester.«
Vsak predstojnik oddelka se je moral v svojem času spoprijeti z neskladjem med različnimi pogledi in dejanskimi potrebami za dobrobit njegovega delovanja. Kaj je vendar tista rdeča nit vsem?
»Vsak od mojih predhodnikov, bile so štiri predstojnice in en predstojnik, se je poskušal po svojih močeh boriti s silami denarja. Ali če povem drugače, poskušal je znotraj spremenjenih razmer doseči tisto, za kar smo tukaj, to pa je, da zagotavljamo storitve, kakor se našemu delu grdo reče, oziroma da lahko delamo tisto, za kar smo se učili. V teh letih nas je doletela pomembna demografska sprememba. Beremo lahko, da se je v zadnjih štiridesetih letih pričakovana življenjska doba v Sloveniji podaljšala za enajst let, raste tudi število starejših ljudi, ki so kandidati za večino naših zdravljenj, predvsem za operacije sive mrene ali zdravljenje degeneracije rumene pege. Naš cilj torej je prilagajanje tem potrebam, ki pa ga ne bo mogoče doseči brez več osebja, potrebna bo tudi prilagoditev prostorov.
Število bolnišničnih postelj smo res zmanjševali, za ambulante pa je na voljo manj prostora kot leta 1988, saj je zdaj v pritličju stavbe tudi operacijska dvorana, število pregledanih pacientov pa je bistveno večje. V tistem času, ko je bil dokončan kirurški blok, je bila velikost primerna, zdaj pa že čakalnica, ki mora naenkrat služiti obisku pacientov v štirih ambulantah in operacijski dvorani, ne zadošča. Vedeti je namreč treba, da imajo naši pacienti pogosto tudi spremljevalce.
Povečuje se tudi število metod zdravljenja, ki so danes na voljo. Včasih nekaterih bolezni sploh nismo zdravili. Na primer starostne degeneracije mrežnice ni bilo možno zdraviti, saj smo človeku lahko pomagali le s pripomočki, lupami. Zdaj obstaja cela veja oftalmologije, ki tukaj dosega pomembne uspehe. Poznana je tudi epidemija kratkovidnosti, kar je doletelo zdajšnjo civilizacijo. Res pa je manj poškodb kot pred leti.
Veliko manj je potrebnih tudi operacij zaradi škiljenja, zato teh več ne izvajamo pri nas. Kajti če bi operater to izvajal pri nas, ne bi dosegel minimalnega števila posegov, ki je potrebno za ohranjanje znanja za varno izvedbo operacij. Zato tistih nekaj otrok, ki potrebujejo takšno operacijo, pošiljamo v Ljubljano.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kazen zaradi navijačev tokrat Nafti
Disciplinski sodnik Nogometne zveze Slovenije Boštjan Jeglič je imel po burnem 14. krogu domačega ligaškega prvenstva, Prve lige Telemach, znova polne roke dela. Zaradi neprimernega navijanja je obravnaval šest slovenskih klubov, najvišji denarni kazni pa odmeril Mariboru in Olimpiji.
Koliko lahko v sodelovanju z vodstvom bolnišnice sledite smernicam vodenja oddelka, predvsem glede zaposlovanja, urejanja prostorskih razmer za delo ali zagotavljanja opreme?
»Tu gre zmeraj za dolgotrajne procese. Pri kadrovski okrepitvi oziroma potrebi po zaposlitvi dodatnih zdravnikov zadnja leta pri upravi ni bilo ovir, kar pred desetletji ni bilo tako. V zadnjih nekaj letih smo dobili eno specialistko in dve specializantki, letos spet imamo razpis za specializantsko mesto. Tudi če bomo z njim zdaj uspešni, vztrajam, da bo drugo leto spet potreben. V dolgoročne načrte je vključena tudi potreba po dodatnih prostorih, vendar še nismo tako daleč, da bi lahko govorili o tem, kje in kako bi reševali prostorsko stisko. Pri morebitni prenovi, kakor pri nabavi opreme so problemi tudi zato, ker bolnišnica ne odloča avtonomno o načrtih, ampak se mora podrediti zahtevam države.«
V zdravstvenih ustanovah na splošno primanjkuje zdravnikov. Kako je na vašem oddelku?
»Na oddelku smo zdaj štirje specialisti oftalmologije in dve specializantki, vendar zaradi odsotnosti zaradi materinstva in kroženja v času specializacije dejansko delamo trije, kar kaže na to, da smo na tankem ledu. Nekateri res opozarjajo, da ne morejo dobiti zdravnikov, a naša izkušnja je drugačna. Kadar koli po objavi razpisa za specializacijo bi lahko dobili dva ali tri specializante, toda prijavili bi se kandidati iz celotne Slovenije, ki pa jih delo pri nas dolgoročno ne bi zanimalo. In to je problem. Smiselno je pridobiti ljudi, ki tu živijo, so vpeti v ta prostor in želijo tu delati, kar jim je treba tudi omogočiti. In pri tem smo imeli do zdaj srečo.«
Koliko zdravnikov bi vendar potrebovali glede na obseg dela, ki ga opravite?
»Zdravstvena zavarovalnica ima svoje normative in po njih smo lani opravili delo za nekaj manj kot devet zdravnikov. Ob tem da specializantke, ki še niso mogle opravljati dela samostojno, a so praktično izpolnile normo, smo preostali zdravniki delali približno vsak za dva. Za dolgoročno vzdržnost oddelka bi nas realno lahko delalo osem ali devet. Je pa v medicini tako, da več zdravnikov odkrije več bolezni, ki jih je mogoče zdraviti. Torej sami sebi najdemo delo, kar je dobro. Z zgodnejšimi pregledi lahko preprečimo poslabšanje bolezni in jih pravočasno zdravimo.«
Na vašem oddelku ni dežurne službe, kar še posebej opažajo bolniki ob koncu tedna, ko pride do poškodbe očesa. Zakaj tega več ne izvajate?
»Dežurno delo je bilo na oddelku ukinjeno leta 1998. Sam mislim, da glede na zdajšnjo mobilnost populacije, ki bi lahko bila še boljša ob boljšem javnem prometu, dežurnega mesta na vsakih petdeset kilometrov ne moremo upravičiti. Do leta 2013 smo na oddelku zagotavljali pripravljenost zdravnika na domu s prisotnostjo medicinske sestre v bolnišnici, ki je sprejela pacienta in po potrebi poklicala zdravnika po telefonu. Tak sistem ni bil dobro sprejet ne pri pacientih ne pri nas zdravnikih, saj smo se morali kak dan po desetkrat in več voziti sem in tja. Z ljudmi se tako ne dela! Kadrovskih zmožnosti tudi ni smiselno izrabljati za izvajanje dežurstva, kajti dan po dežurstvu bi ta zdravnik manjkal pri tekočem delu in bi se z obstoječo zasedbo znašli v kolapsu. Dejstvo pa je tudi, da je vsako očesno stanje mogoče obravnavati v eni uri od nastanka, kar pomeni, da je v tem času to mogoče dobiti v bolnišnici v Mariboru.«
Ob zdravnikih primanjkujejo tudi medicinske sestre. Ali jih imate na oddelku dovolj?
»Medicinske sestre so že daljše obdobje razpršene po bolnišnici in formalno vse, ki delajo pri nas, ne spadajo pod očesni oddelek, ločena je tudi administracija. Po moje bi bilo veliko boljše, če bi bilo njihovo delo organizirano znotraj očesne dejavnosti, da bi torej ista medicinska sestra obvladala delo tako pri hospitaliziranih bolnikih kot v operacijski dvorani in ambulanti. Za kakovost dela bi bilo njihovo obvladovanje oftalmologije kot celote dobro, a tega najverjetneje ne bomo dosegli.«
Kaj pa boste lahko?
»Želimo si, da bi najpogosteje izvajane operacije in zdravljenje vseh drugih stanj še naprej lahko zagotavljali na tako visoki ravni kot do sedaj. V okviru zavarovalniškega programa namreč opravimo na leto blizu 1300 operacij sive mrene, in to primerljivo z najboljšimi izvajalci v Sloveniji.«
Obstaja tudi samoplačniško izvajanje teh operacij z možnostjo uporabe nadstandardnih materialov. Ali bi bilo smiselno to storitev uvrstiti v košarico pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja za mlajše generacije?
»Nikoli ne bo dovolj denarja za vse naše želje, zato moramo postaviti prioritete in zagotoviti vsem res potrebno zdravljenje. Zdaj je sicer zapisano, da nam je zagotovljeno vse, vendar v resnici le do vpisa v čakalno vrsto. Tudi sicer bi bilo dobro iz košarice pravic zdravstvenih storitev še kaj nadstandardnega izvzeti, ob tem pa zagotoviti, da bi potem lahko tudi zares zagotavljali vse, kar bi v njej ostalo.«
Ali bi lahko oftalmologija delovala na lokalni ravni v dopolnjevanju javnega in zasebnega zdravstva?
»Javno zdravstvo je povsod tam, kjer s svojo kartico zdravstvenega zavarovanja dobimo storitve. V čigavi lasti je ambulanta, kdo plača zdravnika, kdo je kupil napravo, to ni pomembno. Zasebno zdravstvo pa je tisti del, ki ga plača bolnik sam, kar je za nadstandardne storitve sprejemljivo. V tem smislu dopolnjevanje ni problematično. Trdno verjamem, da oftalmologi v okviru javnega zdravstva v Pomurju lahko izvedemo vse potrebne standardne storitve, če bo vodstvo bolnišnice s podporo države pravočasno sledilo razvoju stroke z nabavo opreme, posodobitvijo prostorov in seveda ustreznim plačilom zaposlenih po opravljenem delu.«