Radovan Žerjav je v slovenski javnosti najbolj znan kot nekdanji minister in predsednik Slovenske ljudske stranke, čeprav sam poudarja, da je večino kariere delal v gospodarstvu. Po študiju kemijske tehnologije se je leta 1994 zaposlil v Nafti Lendava kot tehnolog predelave nafte, kasneje je opravljal različne funkcije v skupini, med drugim je napisal recepturo za zadnji 95-oktanski motorni bencin, ki so ga proizvedli v lendavski rafineriji. Leta 2007 je vstopil v politiko kot minister za promet v prvi Janševi vladi, leta 2008 je bil izvoljen za poslanca, leto dni kasneje je prevzel vodenje SLS, v drugi Janševi vladi je bil minister za gospodarstvo. V politiki je zdržal nekaj več kot pet let, po samovoljnem umiku je poklicno pot nadaljeval v družinski korporaciji Christof Industries v Gradcu, v kateri se ukvarjajo z montažo in izdelavo strojnih elementov za procesno industrijo. Junija lani je z avstrijskim poslovnim partnerjem v Sloveniji ustanovil podjetje za razvoj avtomatov za zbiranje odpadnega jedilnega olja. Iz tega projekta je izstopil v začetku tega leta, marca pa je postal direktor gornjeradgonske družbe Var. Gre za uspešno podjetje, ki proizvaja štancane izdelke za potrebe nemške avtomobilske industrije, njihovi kovinski deli so vgrajeni v avtomobile najprestižnejših znamk. Družba ima 86 zaposlenih, lani je ustvarila 10,5 milijona evrov prihodkov in 500 tisoč evrov dobička.
Družba, ki jo vodite, je vpeta v avtomobilsko industrijo, ki so jo ponekod posledice epidemije še posebej prizadele. Kako ste v podjetju občutili to krizo?
»Najbolj kritična meseca sta bila april in maj, v juniju smo že čutili nekaj vzgonskega vetra. Položaj ni tako črn, kot je kazalo ob začetku epidemije. Je pa res, da je portfelj izdelkov, ki jih proizvajamo v Varu, pretežno namenjen avtomobilom premium razreda. Pri tem govorim o blagovnih znamkah, kot so Mercedes, BMW, Jaguar in Toyota, ki v tej krizi niso utrpele tako močnega padca prodaje kot avtomobili, ki se prodajajo v večjih količinah. V povprečju imamo trenutno za 20 odstotkov manjši obseg proizvodnje od običajnega v tem času. Zaradi krize nismo odpustili niti enega delavca, prav tako nihče ni bil na čakanju. Lastniki in vodstvo družbe smo se zavestno odločili, da barko čez to razburkano morje prepeljemo tako, da vsi ostanemo na krovu. Kljub krizi smo izplačali maksimalen regres v višini 1758 evrov, resda v dveh delih. V septembru pričakujemo celo povečanje proizvodnje v primerjavi z lansko. Glede na številke, s katerimi razpolagamo, lahko predvidevamo, da bo imela ta kriza obliko črke V. Ni enostavno, prav tako pa ni neke posebne panike. V Evropski uniji je bilo recimo še aprila 76 odstotkov manj novih registriranih vozil kot v enakem obdobju lani, junija je bilo takih vozil samo še za 22 odstotkov manj v primerjavi z lanskim številom, ampak že približno na ravni lanskega avgusta in septembra. Zdaj čakamo, kakšni bodo rezultati za julij. Tudi število proizvedenih vozil v Nemčiji je aprila padlo praktično na ničlo, pa se je potem začelo počasi dvigati, danes sicer še ni na predkrizni ravni, se pa počasi vrača v stare okvire.«
Kako se kot kemik znajdete v tej panogi?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Srečali so se občani treh mejnih občin in se pomerili v igrah
Na Osnovni šoli (OŠ) Tišina je pod pokroviteljstvom Občine Tišina potekalo drugo družabno športno-rekreativno srečanje starejših občanov treh prijateljskih občin, Tišine, Murske Sobote in Beltinec.
»Pri mojem delu gre za organizacijo in vodenje podjetja, na tem področju imam izkušnje iz različnih prejšnjih služb. Tudi kemijska tehnologija je nekaj, kar je med kemijo in strojništvom. Kroži anekdota, da ko se kemijski tehnolog sreča s strojnikom, se pogovarjata o kemiji, ko se sreča s kemikom, se pogovarjata o strojništvu, ko pa se srečajo vsi trije, se pogovarjajo o nogometu. Ni sicer čisto tako, smo pa kemijski tehnologi povezava med tema področjema, zato gre za profil, ki je najbolj primeren za procesno industrijo.«
Kako pa je sploh prišlo do vaše zaposlitve v Varu?
»Potem ko sem zapustil politiko, sem našel rešitev za svojo eksistenco v Avstriji. Pri nas namreč vlada tako negativna nastrojenost do politikov, da je doma skoraj nemogoče najti službo, ko enkrat zapustiš politiko. A tudi Avstrijo sem zapustil zaradi razočaranja nad vsem, kar sem tam doživel, pa tega od njih nisem pričakoval. Avstrija namreč ni država, kjer bi se cedila med in mleko, ampak imajo veliko anomalij, na katere ne morejo biti ponosni. V šestih letih dela tam sem imel kar nekaj izkušenj, ki so me pripeljale do odločitve, da svojo poklicno pot nadaljujem doma. Tako sem se odločil kljub zavedanju, da nahrbtnika politika ne moreš nikoli zares odložiti. Vedno si nekdo, ki domnevno laže in krade, kljub temu da sem sam razen petih let celotno kariero preživel v gospodarstvu. Do prihoda v Var je prišlo bolj kot ne naključno po pogovoru z lastnikoma, saj prej nisem niti vedel, da ta družba obstaja. Hitro smo se dogovorili, saj sem bil že ob prvem obisku navdušen nad organizacijo in kakovostjo dela v podjetju. Vesel sem, da sem spet v Sloveniji, da se mi ni treba voziti daleč na delo. Prav tako sem vesel, da nimam več tistega občutka, ki sem ga v Avstriji dobil pri mnogih, da sem neki balkanec, ki je prišel od ne vem kod in bi se moral zaradi tega počutiti manjvrednega. To je nekaj časa še mogoče prenašati, na koncu pa ima vsak svoj ponos in pokončnost, tako sem se odločil, kot sem se.«
Avstrijski trg dela v Sloveniji velikokrat idealiziramo in se želimo po njem zgledovati. Kaj natančno imate v mislih, ko govorite o tamkajšnjih anomalijah?
»Sama napisana pravila so že v redu. Marsikaj iz avstrijske delovnopravne zakonodaje bi bilo res vredno zapisati tudi pri nas, to sem tudi predlagal na sejah vlade, ko sem še imel to možnost. Vendar ni vse v tem, kar je zapisano v zakonodaji, tu so še odnosi med delodajalci in zaposlenimi ter predvsem zahteve prvih do drugih. Seveda ne govorim o tem, da se mi ne bi ljubilo delati, temveč se nekatere od teh zahtev nikakor niso skladale z mojimi načeli.«
Solastnik in ustanovitelj družbe Var Anton Mlakar je bil eden od pobudnikov širitve poslovne cone v Meleh, kamor želite preseliti proizvodnjo. Kako je s temi načrti?
»Ne glede na krizo se intenzivno pripravljamo na izvedbo te investicije. Že se pogovarjamo z možnimi izvajalci gradnje objekta, ki bo stal za poslovno stavbo Reflexa. Pogovarjamo se tudi z bankami in zaključujemo finančno konstrukcijo. Zadevo želimo čim prej realizirati, saj je naša zdajšnja lokacija neprimerna za industrijsko dejavnost, povzroča nam tudi dodatne stroške, saj ne moremo delati ponoči. Zaradi tega so naši stroji samo 60-odstotno zasedeni, medtem ko si tretje izmene zaradi hrupa in vibracij ne moremo privoščiti. Zato se želimo čim prej preseliti. Na gradnjo moramo biti pripravljeni v trenutku, ko bo občina zemljišča komunalno opremila.«
Posebno vrednost z vidika nadaljnjega razvoja Gornje Radgone ima tudi vaše zdajšnje zemljišče, saj bodo lahko po vašem odhodu na tem kraju zaživele druge dejavnosti. Se je morda v zvezi s tem že pojavil kak interesent?
»Potencialnih kupcev še ni bilo, prav tako nobenih konkretnih pogovorov na to temo. Dejstvo je, da ima občina v svojih prostorskih načrtih na tem območju predvidene dejavnosti, ki niso vezane na industrijo, temveč na stanovanjsko gradnjo ali kakšno poslovno dejavnost. Za nas je pomembno, da bomo v danem trenutku izvedbe načrtovane investicije morali najti rešitev za prodajo te lokacije, saj bo to del kapitala, ki ga bomo investirali v nadaljnji razvoj.«
Kakšna bo nova proizvodna hala glede na izzive panoge v prihodnosti na področju avtomatizacije delovnih procesov in prihoda električnih avtomobilov, ki jih v vedno večji meri proizvajajo prestižni proizvajalci, s katerimi sodelujete?
»Nova tovarna bo v čim večji meri konstruirana v smeri industrije 4.0. Smer robotizacije, avtomatizacije in digitalizacije je zapisana v strategiji razvoja naše družbe do leta 2023. Predvidena je tudi nabava nove opreme, med drugim nove robotske varilne celice, trenutno imamo že štiri. To je prihodnost, kar ne pomeni, da bomo zmanjševali število zaposlenih, želimo pa biti bolj učinkoviti.«
Ob začetku epidemije ste vladne ukrepe za pomoč gospodarstvu označili za korak v pravo smer. Kako jih vidite danes?
»Še vedno mislim, da so korak v pravo smer, bili so tudi dobro in dovolj hitro realizirani. S tem so preprečili marsikateri črn scenarij. Zavedamo se, da proračun ni vreča brez dna in da bodo za številne panoge težave morda šele prišle, kar bo še dodaten izziv za vlado. V Avstriji in Nemčiji še vedno veliko podjetij izkorišča ukrepa čakanja na domu in skrajšanega delovnega časa. Gospodarstveniki pa ne moremo samo čakati na vlado, temveč si moramo pomagati sami. Tako smo tudi mi začeli bolj intenzivno iskati nove kupce, danes smo z dvema že zelo daleč v pogovorih in bosta verjetno postala naša strateška kupca. To sta nemški družbi Eberspächer in Läpple. Gre za močna dobavitelja v nemški avtomobilski industriji, samo Eberspächer je družba, ki ima na letni ravni 4,5 milijarde evrov prometa. Var je že zgodovinsko, pa tudi zaradi geografske bližine, vezan na podjetja iz koncerna Magna. Okoli Gradca je teh podjetij več, z vsemi smo tesno povezani, kar se je v tej krizi pokazalo za dobro, saj je Magna dobavitelj za avtomobile v premijskem razredu. Širše gledano pa moramo diverzificirati proizvodnjo in iskati večje število potencialnih kupcev.«
Leta 2008 ste kot minister za promet odprli dolgo pričakovano pomursko avtocesto. Danes si je nemogoče predstavljati življenje brez nje. Ta cesta najbolje pokaže, kako pomembna je urejena infrastruktura za razvoj gospodarstva.
»Na odprtju sem povedal, da je to zgodovinski dogodek za Pomurje, in dejansko se je pokazalo, da je ta avtocesta ključnega pomena za razvoj. Kljub kritikam, da nima odstavnega pasu, nam zelo dobro služi. Zaradi nje so naše industrijske cone postale zelo privlačne. Avtocesta v podjetja pripelje tudi dobre kadre na vseh ravneh. Ko je do avtoceste deset minut vožnje, so vse okoliške večje prestolnice naenkrat na dosegu roke, kar je za gospodarstvo vrhunska okoliščina. To lahko vidimo, če se peljemo od Šentilja proti Gradcu, kjer so ob avtocesti sami logistični centri. In to se ne neha, nastajajo vedno novi. Jim je pa v nasprotju z nami uspelo razviti odlično letališče, kar se še posebej pozna.«