Z Romanom Ferenčakom, soustanoviteljem in direktorjem dobrovniškega podjetja Ocean Orchids, ki bo naslednje leto praznovalo 20 let obstoja, smo se pogovarjali o težavah na področju izkoriščanja geotermalne energije in borbi z nerazumno birokracijo, ki jim je pred leti tudi spodnesla velik posel s švedskim gigantom Ikeo.
Zaradi energetske draginje je država za pomoč gospodarstvu sprejela paket pomoči, kjer je sprva kazalo, da vaše podjetje te pomoči ne bo deležno.
»Zdaj smo dobili vsaj zadoščenje, da smo zraven, saj v prvi fazi kmetijska dejavnost ni bila zajeta v ta paket pomoči. Konkretno za naše podjetje to pomeni, da dobimo okoli 500 evrov pomoči na mesec, kar v finančnem angažmaju ni ravno veliko. Dobra odločitev je bila, na neki način sicer še zmeraj prepozna, da nismo špekulirali in smo že lani sklenili pogodbo za dobavo električne energije za celotno letošnje leto. Zakaj nas v začetku pri pomoči ni bilo zraven, ne bi ugibal, je pa s kmetijskega ministrstva prišla strašljiva izjava, da zemeljski plin in električna energija nista pomembna energetska vira za kmetijstvo.«
Geotermija vam zagotavlja približno polovico potreb po toplotni energiji, drži?
»Za naše potrebe bi bila lahko toplotna energija v celoti zagotovljena iz geotermalnega vira, ampak 100-odstotnega deleža ne moremo imeti, ker so nam leta 2016 s koncesijsko pogodbo znižali dovoljene količine za črpanje. S tem so nas prisilili, da smo povečali porabo zemeljskega plina. Do prejšnje zime smo bili zaradi te omejitve na 70 odstotkih, 30 odstotkov pa nam je zagotavljal zemeljski plin. Mi lahko, če se nam dovoli povečati količine načrpane vode, prihranimo za celotno državo od milijona do dveh milijonov kubičnih metrov plina na leto, kar mislim, da je resna številka. Nezaslišano je, da nam po eni strani obnovljivi vir energije omejujejo, na drugi strani pa nas silijo v koriščenje vira iz ogljikovodikov. Kot podjetje imamo rešitev za odmik od zemeljskega plina in pričakujem, da nam bo ministrstvo za infrastrukturo stopilo naproti in bomo s strokovnimi argumenti prepričali tudi ministrstvo za okolje, ki drži meč nad našo glavo.
Kar se pa tiče električne energije, je približno 80 odstotkov kupujemo iz omrežja. Ko smo jo proizvajali s plinsko kogeneracijo, je ta delež znašal 50 odstotkov, zdaj pa skušamo to plinsko kogeneracijo nadomeščati s sončnimi elektrarnami. Ta trenutek imamo za 250 kilovatov inštalirane moči sončne elektrarne. Če primerjava stroške lanskih cen električne energije, so ti znašali okoli štiri odstotke v strukturi naših prihodkov, po letošnjih cenah pa bodo znašali nekje do devet odstotkov, če seveda ne bomo dobili tega dovoljenja za črpanje večjih količin geotermalne vode.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Zdi se, da je infrastrukturni minister Bojan Kumer izrazil načelno podporo vaši pobudi.
»Minister prihaja iz energetskih voda in popolnoma razume energetiko ter okolje, zato pričakujemo, da bo to podprl. Ne gre za izsiljevanje in neke nerealne želje. Imamo strokovno podlago in smo pripravljeni na strokovno debato, v kateri bomo dokazovali, da ne siromašimo vodonosnika in tlaki ne padajo, a tu bi potrebovali strokovnega sogovornika. Upam, da je minister na naši strani. Nenazadnje je tudi v intervjuju, ki ste ga opravili s premierjem ob obisku Pomurja, večkrat omenjena geotermija in to konkurenčno prednost naše regije bi veljalo bolje izkoristiti.«
Premier je takrat dejal, da smo morda malce preveč konzervativni glede izkoriščanja geotermije. Verjetno je ciljal ravno na te omejitve pri črpanju.
»Strokovno se o geotermiji v Sloveniji nismo pogovarjali nikoli. Vsekakor ima črpanje vode brez vračanja te v podtalnico neki dolgoročen vpliv, toda če bi se vzpostavili mehanizmi obratovalne podpore, kot imajo urejeno na Nizozemskem, da bi se spodbujalo tiste, ki proizvajamo toploto iz tega vira, da bi proizvajali še več toplote in na drugi strani to vodo reinjecirali, menim, da bi bili to pravi modeli, ki bi zasledovali naše zaveze iz pariškega podnebnega sporazuma. Za financiranje takšnih projektov je v Evropski uniji dovolj denarja. Nizozemska, če jo znova izpostavim, počrpa na letnem nivoju med 150 do 200 milijonov evrov za spodbujanje obnovljivih virov energije in ima geotermijo kot obnovljivi vir že od leta 2007 v svojih strateških načrtih. Mi smo jo komaj predlani vključili v zakon o obnovljivih virih energije.
Če je lahko Nizozemska zagotovila vire za financiranje takšnih projektov, bi jih lahko tudi mi. Pred nekaj meseci smo ustanovili odbor za geotermijo znotraj Pomurske gospodarske zbornice, ki vključuje šest podjetij. Če teh šest podjetij ne bi imelo geotermalnega vira, bi potrošili deset milijonov kubičnih metrov zemeljskega plina na letnem nivoju, a tako v zrak nismo spustili 12 tisoč ton ogljikovega dioksida. Teh šest podjetij zaposluje 850 ljudi in menim, da je to strašen potencial, a nič od tega potenciala ni bilo razvitega v zadnjih desetih letih, kar je še najbolj zaskrbljujoče. Zadnja vrtina, ki je šla v pogon in na podlagi katere se je ustanovilo uspešno podjetje, je vrtina podjetja Paradajz, ki praznuje deset let obstoja.«
Pa bo geotermija glede na vse – stroške, prostorske zahteve in druge omejitve – lahko kdaj širše izkoriščen vir energije?
»Po mojem mnenju glavni problem tiči v okoljskih omejitvah, ki pa nastanejo zaradi nekega strahu in nestrokovnosti. Razvila se je namreč neka fama, da škodimo naravi, vodonosnikom in tako dalje. Tu je tudi energetski lobi, kateremu je v interesu, da se proda čim več zemeljskega plina. V Sloveniji smo se v celoti obrnili na Rusijo, jim zagotavljali, da bomo povečevali količine, da bi dosegli čim boljše cene. Količine pa povečuješ tako, da sprejmeš uredbo, ki ne dovoli subvencioniranja gradnje toplotnih črpalk, kjer obstaja plinovodno omrežje. Če je zgrajeno plinovodno omrežje, ki ima nekaj hišnih priključkov, kar pomeni, da je popolnoma nerentabilno, potrebuješ nekoga, ki ga omejuješ, da se ti priključi na to omrežje in plačuje omrežnino. V tem kontekstu je treba razumeti tudi usodo podjetja Nafta Geoterm. Ta celoten sektor pri nas se je namerno razgrajevalo, ko smo prišli do točke, da bodo našo reinjekcijsko vrtino naslednje leto izvrtali Madžari.«
Je pa višina investicije v geotermalno vrtino zelo velika. Vaše podjetje je za ta namen letos dobilo dva milijona evrov od kmetijskega ministrstva.
»Začetni vložki so strašansko veliki. Na eni strani mora država zagotoviti neke subvencije za samo naložbo ali potem neke subvencije za obratovalno podporo. Ne želim pa trditi, da se brez subvencije ne da izpeljati. Zagotoviti je treba uporabnika tega vira, kateremu bo geotermija v strukturi lastne cene proizvoda zagotavljala konkurenčno prednost. Geotermija kot taka torej mora dati proizvod.«
Obstaja pa pri reinjekcijski vrtini tudi bojazen, kako vodo spraviti nazaj.
»Tudi pri eksploitacijski vrtini obstaja ta nevarnost in lahko investiraš milijon ali dva, pa nič ne dobiš nazaj ali pa celo zadaneš plin. Reinjeciranje je zagotovo zahteven proces, saj moraš z visokim tlakom vodo vračati v peščenjak. Zahteva tudi ogromno energije in iz tega sledi ta moja teza po potrebi za obratovalno podporo. Na eni strani vodo črpaš, na drugi strani potrebuješ elektriko, da jo vrneš, ampak tudi prihraniš izpuste ogljikovega dioksida. Zaradi tega bi ta električna energija morala biti vezana na prihranke teh izpustov, ti pa bi morali biti valorizirani na emisijske kupone. Na ta način dobimo perpetuum mobile, pri čemer država pravzaprav nič ne investira, ampak gre v tem smislu za evropska sredstva. Mi bomo izvrtali dve vrtini za reinjeciranje in bomo po naših izračunih potrebovali med 8 do 12 barov tlaka, da bomo to vodo spravili nazaj, ob tem bo voda morala biti predhodno filtrirana in dovolj ohlajena.
To je pionirski projekt. Zahteven, a verjamem, da nam bo uspelo, bomo pa zagotovo naleteli na kakšen problem. Zaradi vsega naštetega je še toliko bolj pomembno, da pridobimo nepovratna sredstva. Gre za zelo tvegane projekte, pri katerih v financiranje ne moreš pritegniti bank, sami pa iz lastnega poslovanja trimilijonskih vložkov ne zmoremo. Mogoče v razmislek državi za vzpostavitev nekega povratnega fonda na tem področju – z 20- ali 30-letnimi posojilnimi ali garancijskimi shemami. Obstaja veliko finančnih instrumentov, ki bi jih lahko država uporabila in vzpostavila, če misli resno na področju geotermije.«
Opis procesa reinjekcije nekako spominja na eno kočljivo zadevo, ki je po novem celo prepovedana – fracking.
»Gre za famo preračunljivih politikov. Te iste ljudi bi morali vprašati, kako je ta plin, ki so ga z velikim veseljem kupovali iz Rusije, sploh prišel v cevi. 95 odstotkov vsega zemeljskega plina, proizvedenega v Evraziji, je namreč proizvedenega na podlagi hidravličnega lomljenja. Niti nam ni treba iti v Rusijo ali Ukrajino, lahko gremo samo nekaj deset kilometrov čez mejo v Sveti Martin na Muri, kjer imajo trenutno pet delujočih vrtin in proizvajajo zemeljski plin. Verjetno je za kakega politika reka Mura tako psihološka kot ideološka in tudi geološka meja ter črpanje tamkajšnjega plina ne vpliva na našo tako imenovano podtalnico, čeprav nisem prepričan, da naša pitna voda izvira ravno iz globine 1500 metrov, kjer se nahaja plin.
Na plinsko-naftnem polju v Lendavi proizvedejo okoli 300–350 kubikov zemeljskega plina na uro, ki se skuri v enem farmacevtskem podjetju, kar mu dela konkurenčno prednost, v tem podjetju pa je zaposlenih 1000 ali več ljudi. Ena ta vrtinica iz zlatega obdobja vrtanja v Pomurju je naredila dober ekonomski učinek za to regijo. Vaše vprašanje pa je na mestu, saj smo se bali, da se bo tudi reinjeciranje interpretiralo kot fracking, zato smo nekako tudi dosegli, da je v zakonu eksplicitno navedeno, da ta prepoved ne velja za geotermijo.«
Spomladi ste bili v državnem zboru prisotni pomurski »geotermaši«, kjer so bili sprejeti štirje sklepi oziroma zaveze – o pripravi koncepta razvoja geotermalnih virov v roku šestih mesecev, o dopolnitvi uredbe, o pripravi mehanizma obratovalne podpore in o opustitvi koncesijskih dajatev za letošnje leto. Koliko teh zavez je bilo tudi uresničenih?
»Politika žal zmeraj gre neko svojo pot. V tem obdobju, ko smo to geotermijo nekako končno spravili bolj v eter, se je vlada že tretjič zamenjala. Ustanovljene so bile delovne skupine, sklicevali so se odbori – štejem si že v uspeh, da smo sploh zraven. Res pa je, da je od teh štirih točk realizirana zgolj ena – tista glede uredbe o izpustih porabljene vode v naravo. To uredbo smo uspeli omiliti do točke, da je sedaj sprejemljiva in upam, da trenutna vlada ne bo vsega, kar je prejšnja naredila dobrega, spreminjala nazaj.«
Povejva še nekaj o poslovanju vašega podjetja. Kakšno je stanje trenutno?
»Zadnji dve koronski leti sta bili katastrofalni, saj se nam je zaprlo 50 odstotkov trga. Za nami je tako zelo slabo obdobje poslovanja. Lansko in predlansko leto je bilo slabo in tudi letošnje leto bo slabo. Inflacija in strah zaradi vojne sta naredila svoje. Kar se pa prihodnosti tiče, pa mislim, da bo dosti bolje, saj ima vsa naša konkurenca probleme, ker kuri na plin, tega pa ni oziroma je drag, kar pomeni, da se bodo proizvodnje zapirale, mi pa imamo zaradi geotermalnega vira veliko konkurenčno prednost, ki upam, da nas bo sanirala v naslednjem letu ali dveh. Tu se spet kaže, kako pomembno je imeti strateški vir, ki te ohrani na poziciji, in to geotermija vsekakor je. Je pa tudi res, da je bila energija zadnja leta prepoceni – drugi energetski viri so bili tako poceni, da se geotermija ni izplačala.«
V preteklosti ste imeli težave z inšpekcijskimi organi, in to ravno v času, ko se je obetal velik posel s švedskim velikanom Ikeo.
»To vse je šlo po vodi. Ne želim biti preveč kritičen do države, tu smo in tu bomo ostali, ampak v tej situaciji je spet negativno vlogo odigralo okoljsko ministrstvo, ki je imelo nenormalne zahteve. Ključen problem je bil, da je bil naš rastlinjak obravnavan kot industrijski objekt. Zgodil se je tudi podpis koncesijskih pogodb – naša država denimo pošilja račune tudi za 10 let nazaj. To je bilo Švedom popolnoma nelogično. Če se pogovarjamo o koncesijski dajatvi, smo edina država na svetu, ki kaznuje rabo obnovljivega vira energije, in to na način, da koncesijske dajatve ne določimo za eno leto ali deset let naprej, ampak plačujemo akontatitvno za naprej, obračune pa delamo za nazaj, kar pomeni, da v tekočem letu nikoli ne veš, koliko bo dejansko ta dajatev znašala. To pa temelji na eni formuli, ki sestoji iz vsega živega, na koncu pa je odločilen faktor, ki ga vsako leto posamično določi vlada. Kup neumnosti smo imeli, zaradi katerih to poslovno okolje za Ikeo ni bilo dovolj predvidljivo in stabilno kljub dejstvu, da smo prejeli državno subvencijo, ki smo jo imeli na računu, poleg tega nam je tudi Ikea na fiduciarni račun nakazala denar za projekt. To je bila ena grozna izkušnja, iz katere sem se ogromno naučil. Je pa zamujena priložnost, saj je bilo predvidenih 50 novih delovnih mest, imeli pa bi dodatnih 20 milijonov evrov prometa na leto. Krivca je treba iskati na kmetijskem ministrstvu, ki ni opravilo svojega dela, ko se je spreminjala uredba o razvrstitvi objektov. Vsem trem problematičnim uredbam za naše področje je pravzaprav kmetijsko ministrstvo podalo soglasje, škoda pa je sledila. V Sloveniji primanjkuje strokovne razprave in strokovnih delavcev, politični vrh pa je mecen vsem tem neumnostim.«
