Mojca Kuplen je rojena Sobočanka, ki je bila na murskosoboški gimnaziji med drugim sošolka Aljoše Bagola in Ane Jud. Murska Sobota jo je dušila, hrepenela je po tem, da občutku ustesnjenosti čim prej ubeži. Po študiju filozofije v Mariboru je šolanje nadaljevala na ameriški univerzi mecena Georgea Sorosa, ki je takrat bila še v Budimpešti, kasneje še v Miamiju in Pragi. Danes predava filozofijo na Univerzi Tennessee v Knoxwillu.
Kako vas je pot iz Maribora zanesla v Budimpešto?
»Po končanem dodiplomskem študiju filozofije v Mariboru sem prejela doktorsko štipendijo na podiplomski Centralni evropski univerzi (CEU). To je zasebna ameriška univerza, ki je bila v času mojega študija v Budimpešti, sedaj pa je na Dunaju. Leta 1991 jo je ustanovil madžarsko-ameriški finančnik George Soros z namenom promocije odprtih in demokratičnih družb. Univerza ponuja podiplomsko izobraževanje v angleškem jeziku na tisoče študentom iz vzhodne Evrope, predvsem na področju družboslovja, prava in humanistike. Leta 2019 se je univerza morala preseliti na Dunaj, saj ji je madžarska vlada preklicala zmožnost izdajanja diplom, akreditiranih v ZDA. Univerza je postala žrtev dolgotrajne kampanje proti Sorosu madžarskega skrajno desničarskega premierja Viktorja Orbana, ki je Sorosa, rojenega na Madžarskem, opisoval kot idejnega načrtovalca uničenja Evrope z liberalnimi vrednotami in povečanimi migracijami.
V času doktorskega študija sem prav tako delala za kratek čas kot podiplomska raziskovalna asistentka na Florida International University (FIU) v Miamiju in kot raziskovalna asistentka na Karlovi univerzi v Pragi. Po končanem doktorskem študiju sem se zaposlila na Madžarski akademiji znanosti v Budimpešti kot podoktorska raziskovalka, kjer sem ostala tri leta. V tem času sem prav tako za kratek čas opravljala prostovoljno delo asistentke za poučevanje (teaching asistent) na CEU in en semester delo gostujoče profesorice filozofije na Univerzi Bogazici v Istanbulu. Po treh letih sem prejela podoktorsko raziskovalno mesto na UFRGS v Porto Alegreju v Braziliji. Tam sem ostala tri leta, med tem časom tudi sodelovala v projektu Estetike emocij na Univerzi v Parmi v Italiji, nato pa sem prevzela še eno podoktorsko raziskovalno mesto na UFF v Niteroiu, Rio de Janeiro, kjer sem ostala dve leti. Takoj za tem sem dobila mesto gostujoče profesorice na Univerzi v Sao Paulu, ki pa je bilo v zadnjem trenutku preklicano zaradi spremembe političnega režima (predsedovanje Bolsonara), ki je drastično zmanjšal proračun za humanistične vede. Zame je bila to srce parajoča izkušnja, saj sem oboževala Brazilijo in sem imela željo, da se tam ustalim. Toda življenje je imelo zame drugačne načrte in tako sem se kmalu po odhodu iz Brazilije poročila z osebo, ki sem jo poznala 22 let, je ameriški državljan in tako sem se z njim preselila v ZDA.«
Kako ste si zagotovili povabilo med univerzitetne profesorje ZDA?
»Domnevam, da z zanimivimi raziskovalnimi projekti in številnimi objavami člankov v uglednih akademskih revijah. Vsekakor je bil moj prehod na ameriške univerze olajšan s pridobitvijo zelene karte in delovnega vizuma po poroki. Večina ameriških univerz ne zagotavlja in financira dolgega postopka pridobivanja dovoljenja za delo.
Kmalu sem dobila mesto gostujoče profesorice na majhni zasebni univerzi Alfredu v New Yorku, kjer sem delala dve leti. Predsednik univerze je Mark Zupan, ki me je nekega dne, ko sem se sprehajala po kampusu, kar naenkrat ogovoril v slovenskem jeziku, saj sta njegova starša slovenska izseljenca. Po dveh letih sem sprejela ponudbo Univerze v Tennesseeju v Knoxvillu, kjer živim in delam sedaj. To je ogromna javna univerza s približno 35.000 študenti, ki bolj ustreza mojim potrebam ter spretnostim poučevanja in raziskovanja.«
Kako bi primerjali način študija v Evropi in ZDA?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Obletnica Kluba prekmurskih študentov bo izvedena v okrnjeni obliki
Klub prekmurskih študentov je zaradi tehničnih zapletov odpovedal glasbeni del slovesnosti ob 90-letnici delovanja.
»Obstaja ogromna razlika. Evropske univerze sledijo bolj specializiranemu in osredotočenemu pristopu, pri čemer si študentje izberejo specifično področje študija že na začetku. Po drugi strani pa ameriške univerze poudarjajo široko zasnovano izobrazbo, ki študentom daje čas kot priložnost, da najprej raziščejo različna študijska področja, preden potrdijo svojo zavezanost določeni smeri študija oziroma razglasijo 'major' in 'minor'. 'Major' je glavni cilj študija, na katerem želi študent nadaljevati poklicno kariero, medtem ko je 'minor' sekundarna specializacija ali dopolnilni predmet glavnega. V tem pogledu ameriške univerze ponujajo študentom veliko prilagodljivosti in svobode, bolj ponujajo širino, zahtevajo splošne izobraževalne predmete in študente izpostavljajo različnim področjem, medtem ko evropske univerze dajejo prednost globini in se bolj usmerjajo na posamezno področje študija.
Poleg tega imajo ameriške univerze zelo živahno kulturo kampusov s širokim naborom zunajšolskih dejavnosti, športa in študentskih organizacij. Študenti tako razvijejo močno identiteto s svojo skupnostjo v kampusu in večina njihovega družabnega življenja temelji na tem. Evropske univerze imajo po drugi strani bolj akademsko osredotočeno okolje z manj organiziranimi zunajšolskimi dejavnostmi. Sodelovanje v šolskih klubih in univerzitetnih atletskih ekipah je veliko manj pogosto v Evropi. Medtem ko evropske univerze dajejo večji poudarek predavanjem in samostojnemu študiju, ameriške univerze vključujejo interaktivne metode poučevanja, ki temeljijo na razpravi in debatah. Pri ocenjevanju se evropske univerze močno zanašajo na zaključne izpite ali eno samo ocenjevanje ob koncu semestra. Ameriške univerze pa imajo bolj kontinuiran pristop ocenjevanja, ki zajema različne naloge, kvize, medsemestrske izpite, zaključne eseje in tako naprej. Končna ocena študenta tako temelji na kombinaciji teh dejavnikov.«
Si študentje v ZDA plačajo študij sami?
»Da, v večini primerov šolnino plačajo študentje sami in v ta namen najamejo zvezna ali zasebna posojila. Pred kratkim sem nekje prebrala, da je od marca 2024 povprečni dolg študentskega zveznega posojila znašal približno 38.000 dolarjev. Za odplačevanje dolga potrebujejo študenti povprečno 10 let. Veliko dodiplomskim študentom pomagajo starši, mnogi tudi delajo ob študiju. Na voljo so tudi štipendije ali programi finančne pomoči. Šolnina je precej visoka in je odvisna od tega, ali študent živi v zvezni državi, ko se prijavi na univerzo, ali pa živi zunaj zvezne države. Na moji univerzi v Tennesseeju znaša dodiplomska šolnina za študenta znotraj države 11.500 dolarjev na študijsko leto (torej jesenski in spomladanski semester), šolnina zunaj države pa 29.500 dolarjev. Ta znesek ne vključuje dodatnih stroškov, kot so pristojbine, ki zajemajo prevoz v kampusu, knjižnične storitve, študentske telovadnice, študentska središča in zdravstvene centre v kampusu in znašajo dodatnih 2000 dolarjev. Potem so še stroški študentskega stanovanja in prehrane ter drugi stroški, ki skupaj znesejo okoli 15.000 dolarjev. Tako skupni stroški na leto znašajo nekje 34.000 dolarjev za študente v državi in 52.000 dolarjev za študente zunaj države. Torej štiriletni študij na Univerzi v Tennesseeju stane nekje 136.000 dolarjev (za študente v državi) in 210.000 dolarjev (za študente izven države).«
Ste specialistka za filozofijo Immanuela Kanta. Kaj vas pri tem posebej navdušuje?
»Da, moja specializacija je filozofija Immanuela Kanta, zlasti njegova tretja Kritika, imenovana Kritika razsodne moči, ki razpravlja o pojmu sodbe (judgment) na splošno in združuje prvo in drugo Kritiko, ki se ukvarjata z našo sposobnostjo razuma in uma. Tretja Kritika se v osnovi ukvarja z estetskimi in umetniškimi pojmi, kot so lepo, sublimno, okus in genialnost. Zakaj prav Kantova filozofija? Ker ga je izjemno težko brati in razumeti in imam rada izzive. In predvsem zato, ker je njegova teorija umetnosti in lepote po mojem mnenju zelo pomembna za razumevanje vrednosti umetnosti, še posebej moderne umetnosti (kar ni takoj razvidno glede na to, da je Kant filozof 18. stoletja).«
Izdali ste dve knjigi, naslov prve je Beauty, Ugliness and the Free Play of Imagination (Lepota, grdota in prosta igra domišljije) in je izdana pri znameniti založbi Springer, naslov druge pa Kant's Aesthetic Cognitivism - On the Value of Art (Kantov estetski kognitivizem - O vrednosti umetnosti), ki je izšla pri založbi Bloomsbury. Obe sta izšli pri prestižnih založbah, kar je gotovo velik uspeh.
»Prva knjiga je razširitev moje doktorske disertacije. Namen knjige je bil razložiti privlačnost estetskega pojma grdote in tako razložiti estetsko vrednost sodobnih umetniških del, ki evocirajo negativne estetske občutke grdega in gnusa. Problem, ki ga takšna umetniška dela ponazarjajo, je v filozofski estetiki znan kot 'paradoks grdega'. Vprašanje torej, kako nam je lahko všeč in kako lahko cenimo nekaj, kar nam prima facie ni všeč in se zdi celo odbijajoče. Svojo razlago grdote in gnusa razvijem v luči Kantove teorije okusa, predstavljene v Kritiki razsodne moči.
Cilj druge knjige je bil razumeti epistemično vrednost umetniških del v luči Kantove teorije lepote kot izraza estetskih idej. Podajam novo razlago ideje estetskega kognitivizma (to je ideja, da so umetniška dela pomemben vir znanja in da to znanje bistveno določa njihovo estetsko vrednost). Povedano na zelo kratko, v knjigi zagovarjam idejo, da kognitivna vrednost umetniških del leži v spodbujanju razumevanja (torej v razumevanju in ne znanju) abstraktnih pojavov ali pojmov (kot na primer pojem ljubezni, smrti, pravice, trpljenja, osamljenosti itd.), kot jih določajo naše lastne subjektivne izkušnje. Tukaj moj pristop temelji na izsledkih sodobnih študij v kognitivni znanosti, ki poudarjajo pomembnost čustvenih, introspektivnih in afektivnih informacij za ugotavljanje pomena abstraktnih pojmov, ki nimajo neposredno zaznavnega referenta. Umetniška dela nam torej naredijo abstraktne pojme bolj kognitivno dostopne z ustvarjanjem posebnih domišljijskih predstav, ki nam omogočajo razmišljanje o teh pojmih v povezavi s čutno izkušnjo. Knjiga obravnava tudi teme, kot so vrednost in pomen umetnosti, odnos med umetnostjo in lepoto in merila umetniške odličnosti. Ponuja vpogled v probleme, povezane z dojemanjem pomena in kognitivnim procesiranjem abstraktnih pojmov in predstav, ki zanimajo sodobno kognitivno znanost.«
Knoxville ni preveliko mesto, lahko ga primerjamo z Ljubljano. Ta del ZDA poznamo predvsem po Nashvillu, ki slovi kot svetovna prestolnica country glasbe, prav Knoxville naj bi bil zibelka country glasbe. V bližini je tudi Memphis, ki velja za zibelko bluesa in rokenrola. Je kitara v teh krajih resnično vseprisotna oz. je Elvis Presley v teh krajih še živ ali gre zgolj za stereotip?
»Res je, medtem ko Nashville danes velja za prestolnico country glasbe, so korenine country glasbe v vzhodnem Tennesseeju, kjer je gorovje Apalači in zajema Knoxville in okolico. Country glasba se navsezadnje imenuje hribovska/gorovska glasba ali 'hill-billy' glasba in Nashville ni blizu nobenih gora. Številni slavni country glasbeniki, kot so Dolly Parton, Roy Acuff, Chet Atkins, Kenny Chesney, so odrasli v okolici Knoxvilla. Torej so vezi s country glasbo v Knoxvillu in ne v Nashvillu. Nashville velja za prestolnico country glasbe, ker je vedno imel in ima močno glasbeno založništvo in tako privablja nadarjene glasbenike. Kljub temu da Knoxville ni središče country glasbe, ima mesto kar precej živahno country glasbeno sceno.«
Filozofijo in filozofe pri nas povezujemo predvsem s Slavojem Žižkom, ki je v medijih populariziral filozofijo in na ta način postal tudi del pop kulture. Kako gledate na ta pojav?
»Slavoj Žižek je super. S svojo karizmo, ležernostjo, dostopnostjo ter sposobnostjo pojasnjevanja zapletenih in suhoparnih filozofskih pojmov in idej z uporabo filmov in pop kulture je filozofijo naredil kul in dostopno širši neakademski javnosti. To je res talent.«
Kot je videti, radi hodite po neustaljenih poteh. Kaj vam pomenijo potovanja?
»Vedno potujem sama po manj turističnih poteh, na antropološki način in s skoraj patološko potrebo, da se zlijem z lokalno, marginalizirano stranjo kulturne skupine. Všeč mi je, da se počutim izgubljeno sredi ničesar, brez zemljevida ali načina, kako s kom vzpostaviti stik, saj mi to osebno daje močan občutek svobode. Tak način potovanja je seveda lahko ogrožajoč, fizično in čustveno, po drugi strani pa je obogatil moje življenje z neverjetnimi izkušnjami in je v moje življenje pripeljal prečudovite ljudi.«
Omenili ste, da je Brazilija država, ki vas zelo navdušuje. Z našega zornega kota gre za zelo kaotično državo. Se v kaosu znajdete ali vam je bližje germansko urejeni svet?
»Odvisno. Ko gre za vsakdanje in akademsko življenje, je moja osebnost vsekakor bližje togemu in visoko organiziranemu germanskemu stilu. Ko potujem, pa preferiram popoln kaos. Predvidevam, da se tako različni deli moje osebnosti uravnovesijo.«
Se boste kdaj vrnili v Slovenijo?
»Vrata vedno pustim odprta.«
Kako prijateljem v ZDA opišete kraje, od koder prihajate?
»Običajno Slovenijo predstavim kot majhno, varno deželo z neverjetno lepo in raznoliko naravo ter z jezikom, ki ne vsebuje nobenih kletvic.«