Oktober je namenjen ozaveščanju o več zdravstvenih tematikah. Verjetno je najbolj znano, da je to mesec boja proti raku dojk, opozoriti pa velja, da je tudi mesec duševnega zdravja. Nedavno smo zaznamovali svetovni dan duševnega zdravja, ki je letos dajal poudarek duševnemu zdravju na delovnem mestu. Delo v neurejenih delovnih razmerah namreč lahko poslabša telesno in duševno zdravje zaposlenih. »Slabo duševno zdravje zaposlenih za delovne organizacije pomeni nižjo produktivnost ter višje stroške absentizma, prezentizma in fluktuacije. Vse to pomeni tudi višje finančne in socialne stroške za celotno družbo,« so poudarili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
O pomenu duševnega zdravja in zdravljenju duševnih bolezni, kar je prav tako povezano z delovnimi mesti in odsotnostjo z njih, smo se pogovarjali s Pomurko Anjo Plemenitaš Ilješ, ki je specialistka psihiatrije na Oddelku za psihiatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Pravi, da jo veseli, da zanimanje in informiranost o duševnem zdravju naraščata, saj da je to pot, da lažje izvajajo preventivne ukrepe, da se duševna motnja ne razvije. »Ob pojavu duševne motnje pa je smiselno, da se poišče pomoč in dovolj hitro zdravi z različnimi metodami, da se čim prej povrne funkcionalnost posameznika,« poudarja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Kako se skozi leta spreminja število pacientov z duševnimi motnjami? Ali narašča?
»Pri svojem kliničnem delu ugotavljam, da sta se zahtevnost in kompleksnost obravnav z leti intenzivirali. To se ne kaže toliko v številu hospitalizacij, saj se ob pregledu statistik ta številka bistveno ne spreminja, so pa obravnave pri hospitalizacijah vedno bolj kompleksne, mestoma tudi bolj dolgotrajne, saj gre pogosteje za duševne motnje, ki so večplastne ali se kombinirajo. Kot primer lahko navedem bolj zahtevno obravnavo bolnika, ko se na neprepoznano ali slabo zdravljeno depresivno motnjo nacepi zloraba ali pa odvisnost od alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi.
Na našem oddelku opažamo pomembno povišano število obiskov urgentne psihiatrične ambulante. To pomeni, da prihajajo pogosteje bolniki po stresnih situacijah, pri čemer so pogosto navedeni raznovrstni pritiski delodajalca ali pa težave v medsebojnih odnosih, kot tudi druge duševne motnje, kjer ni dovolj pogoste ali zadostne podpore na primarni ravni pri ambulantnih psihiatrih ali v sklopu centrov za duševno zdravje ali pa pri izbranih osebnih zdravnikih.«
Bi vzrok za to pripisali spremembam v vsakdanjem življenju? Ali na to vpliva tudi dejstvo, da se v zadnjem obdobju temu področju namenja več pozornosti?
»V duhu sodobnega življenjskega sloga se tako v šolskem sistemu kot tudi v delovnem okolju spodbujajo produktivnost, delavnost, pridnost, kar pa lahko vodi tudi v porušeno ravnotežje med tem, koliko posameznik zmore, in njegovimi prostočasnimi dejavnostmi. Pogosto se na nas obračajo tudi mladi starši, ki ob delovnih obremenitvah in nato usklajevanju še družinskih obveznosti čutijo stisko, ki se lahko izrazi s tesnobnostjo, nespečnostjo, izgorelostjo ali pa depresivno simptomatiko. Nekaj več obravnav pa je tudi posledica zmanjšanja stigme, vezane na duševne motnje, in posledično boljše prepoznave, kar strokovnjaki na področju duševnega zdravja podpiramo.«
Po podatkih Eurostata v Sloveniji približno 85 tisoč ljudi živi z depresivnimi motnjami. Zakaj je pri duševnih motnjah pomembno poiskati strokovno pomoč in ne spregledati znakov težav?
»Depresija pridobiva pojavnost tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu in postaja ena najbolj pogostih bolezni, tudi v primerjavi s telesnimi boleznimi. Kaže se lahko kot ena epizoda v življenju posameznika, lahko pa je tudi ponavljajoča se duševna motnja s kroničnim potekom in simptomi, ki ostajajo kljub zdravljenju. Če depresijo prepoznamo v zgodnejših obdobjih, je po navadi tudi manj izrazita ali zapletena in ne pomeni tolikšnega funkcionalnega upada pri obolelem. Če uporabimo terapevtske metode in ustrezne razbremenitve dovolj hitro, je okrevanje lahko hitrejše in je doseganje popolnega okrevanja relativno hitro opazno. Po drugi strani pa lahko večletna dolgotrajna depresija vodi v pomembne funkcionalne okrnitve bolnika, kjer potem trpijo medsebojni odnosi, pa tudi sposobnost vključevati se v izobraževanje ali delovni proces, in lahko vodi tudi v invalidnost.«
Vi se ukvarjate tudi s poporodno depresijo. Kako pogosta je ta oblika depresije?
»Poporodno depresijo sem preiskovala v smeri pojavnosti v raziskovalne namene, pri kliničnem delu pa zdravimo v bolnišnici vse duševne motnje, ki zahtevajo hospitalizacijo, in nimamo subspecializacij. Mi je pa vsebina duševnega zdravja žensk in obporodne depresije vedno bila blizu. Pojavnost poporodne depresije sva s kolegico Koprivnik, tudi psihiatrinjo, raziskovali že kot študentki medicine in podatki o pojavnosti v tem življenjskem obdobju žensk so z ocene 20 odstotkov do danes narasli za nekaj odstotkov. Ocene se nekoliko razlikujejo glede na to, ali so bili uporabljeni samoocenjevalni vprašalniki, kjer so te ocene za sedanji čas nekje pri dobrih 25 odstotkih, ali pa na podlagi strukturiranih intervjujev in pregledov strokovnjakov, ko pa je to nekoliko nižje pri 17 odstotkih. Tako lahko posplošimo, da nekje vsaka peta otročnica zboli zaradi poporodne depresije. Se pa v zadnjih letih govori o obporodni depresiji, kjer so zajete depresije z začetkom med nosečnostjo ali po porodu. Zagotovo pa so ženske v rodni dobi zaradi hormonskih nihanj, ki so med nosečnostjo in po porodu še bolj izrazita, bolj izpostavljene pojavu depresivne motnje. To tveganje je nato ponovno nekoliko povečano v perimenopavzalnem obdobju, ko je upad hormonov ob usihanju menstruacije.«
V čem se poporodna depresija razlikuje od depresije?
»Klinični znaki depresije, na podlagi katerih ocenjujemo, ali je prisotna duševna motnja, niso bistveno drugačni od depresije v drugih življenjskih obdobjih. To pomeni, da je prisoten pesimizem, pomanjkanje pozitivnih čustev, nespečnost, pomanjkanje volje in energije, tesnobnost in težave na področju vzdrževanja pozornosti in koncentracije, pretirani občutki krivde in slabša samopodoba. Lahko sta prisotna tudi razdražljivost in psihomotorni nemir. Se pa pri nosečnicah ali potem v obdobju po porodu vsebina skrbi ali negativnega predvidevanja prilagaja. Tako so nosečnice lahko pretirano zaskrbljene za svoje zdravje ali razvoj dojenčka, bolj intenzivno se lahko izpostavljajo kakšne dileme, vezane na partnerski odnos ali na urejenost bivalnega okolja. Pri poporodni depresiji je mlada mamica lahko pretirano zaposlena z dojenjem ali hranjenjem ali tem, ali dojenček ponoči diha, kar lahko dodatno poslabša spanec in funkcioniranje nato čez dan. Lahko pa je prisotno stopnjevanje depresivne simptomatike ali pa pojav poporodne psihoze, pri čemer se pojavljajo tudi blodnjave misli in je lahko prisotna tudi nevarnost škoditi sebi v smislu samomora ali škoditi otroku. V takih izrazitih odklonih je nujna hospitalizacija.«
Ali v današnjem času še obstaja stigma glede poporodne depresije? Na družbenih omrežjih lahko pogosto spremljamo samo srečne podobe družin in to lahko na nekatere mamice deluje tudi kot pritisk.
»Stigma, vezana na duševno zdravje, se z leti manjša in depresija je med manj stigmatiziranimi duševnimi motnjami. Poudarjanje lepot starševstva in pretirano izpostavljanje pozitivnega na družbenih omrežjih pa je družbeni pojav, ko ni dobro ali moderno pokazati šibkosti in je pomembno požeti odobravanje, všečke ali druge pozitivne odzive. Tako pretirano prikazovanje pozitivnega vidika je izraz (slabše) zrelosti družbe in nima neposredne povezave z duševno motnjo. Je pa lahko past ali dejavnik tveganja za pogostejše stiske pri bodočih mamicah in tudi očetih, ki so nekoliko manj realno pripravljeni na izzive, ki jih starševstvo prinese. Ob slabši podpori okolice lahko ob tem pride tudi do seštevanja stisk, ki se lahko stopnjujejo v duševno motnjo. To se preprečuje s primernim ozaveščanjem in opremljanjem odraščajoče mladine v smeri, da so opremljeni za spoprijemanje s stresi, ki jih življenje prinaša. K temu lahko doprinesejo tudi posamezni zvezdniki, ki delijo na družbenih omrežjih svoje težave, bolezni, pomanjkljivosti in neprijetne izkušnje.«
Kako dolgo se mamice soočajo s poporodno depresijo? Se lahko zgodi, da traja ta motnja dlje kot porodniški dopust?
»Poporodna depresija se značilno pojavi nekje po prvem mesecu po porodu in neprepoznana ali slabo zdravljena lahko traja več kot pol leta ali dlje in lahko tudi presega porodniški dopust. V intenzivnih primerih med obravnavo prek vključevanja psihologov in socialnih delavcev občasno prehodno priporočamo, da očetje prevzamejo porodniški dopust, da je razbremenitev depresivne mamice bolj učinkovita in je lahko okrevanje hitrejše.«
Na kakšne načine pomagate bolnicam? Katere metode so najbolj razširjene?
»Mamice z depresijo, ki ne zahtevajo hospitalizacije, je smiselno podpreti tako, da zmorejo odnos z dojenčkom in da jih bližnji razbremenijo pri drugih dejavnostih, kot so na primer gospodinjska opravila in službene dejavnosti. Veliko vlogo lahko odigrajo psihologi ali zdravstveni delavci z znanjem iz podpornih psiholoških tehnik, kjer na terenu lahko zelo pomaga patronažna sestra ali socialna služba. Kot že omenjeno, lahko psiholog v sklopu ginekologije/porodništva s podpornimi pogovori pomaga pri premagovanju stisk, ki jih to specifično obdobje prinaša. Ob pojavu bolj kompleksnih motenj pa se tako mamico usmeri k psihiatru ambulantno in lahko predpisujemo zdravila, ki so združljiva tudi z dojenjem. Žal v Sloveniji nimamo možnosti hospitalizacije v sklopu psihiatrije skupaj s dojenčkom, saj bi za to morali imeti organizirane posebne enote, kar že nekaj let priporočajo podatki iz tujine. Se pa ob stabilizaciji počutja nato ob potrebni hospitalizaciji organizirajo obiski ali tudi terapevtski izhodi za konec tedna in se na ta način vzdržuje odnos mame in dojenčka.«
S poporodno depresijo se lahko soočajo tudi moški. Kako pogosti so ti primeri?
»V zadnjih letih se vedno pogosteje piše tudi o poporodni depresiji pri moških, ki je ocenjena nekje na 10 odstotkov in se lahko pojavlja znotraj enega leta po porodu. Pri moški poporodni depresiji niso tako razdelani dejavniki tveganja kot za mame, a depresija pogosteje sledi pretiranim skrbem, vezanim na socialnoekonomske razmere in druge pridružene bolezni. Je pa za depresijo značilno, da je pri ženskah skoraj dvakrat pogostejša, in pri poporodni depresiji je podobno razmerje.Pogosto ugotavljamo, da moški zaradi svoje družbene vloge o depresiji težje spregovorijo in jo pogosteje skrivajo ali pa blažijo s psihoaktivnimi snovmi v samomedikacijske namene, kjer se potem bolj izrazita razdražljivost in agresivno vedenje kot pa žalost in pesimizem, ki je lahko podlaga.«
Pri depresiji se vedno znova poudarja, kako pomembna je podpora. Opažate pri vašem delu, da pacienti čutijo to potrebno podporo bližnjih?
»Res je podpora pri depresiji izrednega pomena, saj se lahko depresivni bolnik kljub dobrim bližnjim odnosom počuti osamljenega in nerazumljenega, zato med obravnavo aktivno vključimo svojce, da jih poučimo o naravi depresije in tudi pomagamo pri vzpostavljanju dobre komunikacije, ki je lahko nato podlaga za učinkovito podporo pri premagovanju depresije.«