Slovensko javnost je te dni pretreslo razkritje dveh velikih napak v zdravstvu, ko so kirurgi zaradi zamenjave odvzetih vzorcev tkiv izvedli odstranitev organov človekoma, ki v resnici nista imela raka. V obeh primerih se je zgodila nepopravljiva strokovna napaka, za katero ni materialnega ali nematerialnega nadomestila. »Takšnih strokovnih napak in nepričakovanih ter nenadnih smrti pacientov se vsi bojimo. Žal pa se ob tolikšnem številu obravnav napake dogajajo,« je o razkritjih povedal Dušan Kovač, strokovni direktor Splošne bolnišnice (SB) Murska Sobota. »Za nas ima to tudi jasno opozorilo, da je treba storiti vse, da se to ne bi dogajalo,« je tudi dodal.
Na kakšen način je to mogoče preprečiti?
»V bolnišnicah ni mogoče izvajati stresnih testov, kot jih izvajajo v smislu varnostnih mehanizmov v bankah, saj se procesi in dejavnost izvajajo neprenehoma, imamo pa številne protokole. V bolnišnici z namenom izognitve napakam delujemo proaktivno v smislu uvajanja kliničnih poti in spremljanja kliničnih tveganj. Spremljamo varnostne odklone, pritožbe, imamo morbiditetne in mortalitetne konference, kjer se o tem pogovarjamo. Na osnovi ugotovljenih varnostnih odklonov in pritožb izvedemo interne nadzore, če so pritožbe zunanje, še zunanje nadzore. Namen tega je, da poiščemo vzroke in ob odklonih izvajamo korektivne ukrepe. To poteka nenehno. Tveganjem se v procesih zagotavljanja kakovosti daje velik pomen, kajti sama digitalizacija ne sledi razvoju in številu stikov, ki jih je še vedno veliko osebnih ali prek telefona.«
Podali ste dobro iztočnico, in sicer o pomenu osebnih stikov, pogovorov v procesu zdravljenja. Če bi bilo tega več, po mnenju nekaterih morda tudi ne bi prišlo do zdaj razkritih strokovnih napak.
»Vsekakor je to zelo pomembno in bi lahko prispevalo k zmanjšanju možnosti za takšne napake. Vsekakor je v postopku zdravljenja, ki je timsko delo, veliko deležnikov. Pomembno je tudi, da se tega ne skriva in da se o tem pogovarjamo, prepoznavamo in se ob tem izobražujemo. Torej da ni bojazni pred nekimi sankcijami. Obravnavi tveganj dajemo v naši bolnišnici velik pomen, dejstvo pa je tudi, da strokovnih napak ni tako malo. Koliko se jih zgodi v slovenskih bolnišnicah, ni znano, po tujih virih pa naj bi jih bilo na splošno neodkritih deset odstotkov.«
Ob proaktivnem internem delovanju – s čim bi še lahko prispevali k temu, da bi bila bolnišnica bolj varna za bolnike in bi ti imeli zaupanje v njeno strokovno delo?
»Pri zdravljenju je pomembna osredotočenost na bolnika. Pomembno je torej, da se bolnik in zdravnik spoznata, se pogovarjata in sodelujeta. Torej da ne gre samo za neko storitveno dejavnost in da bolnik pride na poseg k nekomu, ki ga pozna. Osebna raven je zelo pomembna, se pa ta osebni stik med bolnikom in zdravnikom izgublja. Bolnik se pogosto znajde v množici storitev, ki jih izvajajo različni zdravniki. Morda je tega celo več na primarni kot na sekundarni ravni.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Ob strokovnih napakah zaupanje pacientov spodkopava tudi stavka zdravnikov. Ministrstvo za zdravje se je glede stavke postavilo v bran šibkejšemu, torej pacientom. Na čigavo stran se postavljate sami?
»Ob delu strokovnega direktorja sem za štirideset odstotkov še vedno zaposlen kot zdravnik kardiolog. Podpiram vse stavkovne zahteve kolegov in sem član Fidesa. Vendar glede na potek stavke ta prehaja v obdobje, kjer bo težko zagotoviti neprekinjeno zdravstveno varstvo in bo lahko prišlo do hujših zapletov oziroma nedostopnosti do zdravljenja pacientov. V tej obliki tega ne podpiram. Glede na dosedanji potek stavke vlada očitno ne bo popuščala, ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel pa je tudi izjavila, da se bodo morale nekatere bolnišnice, ki več ne bodo mogle delovati, same zapirati.
V naši bolnišnici je sicer najmanj preklicanih soglasij za nadurno delo, do dela v turnusih pa bi lahko prišlo na kirurškem in ginekološkem oddelku. Na drugih oddelkih zdravniki niso odstopili od soglasij in bomo delali normalno. Problem bo na kirurgiji, saj bodo nekatere operacije in ambulante odpadale. Vsekakor upamo, da bo stavka čim prej končana.«
Ali vodstvo bolnišnice ne more vstopiti kot neka vmesna raven pri dogovoru s stavkajočimi zdravniki, ki so umaknili soglasje za nadurno delo?
»Vodstvo bolnišnice nima nobenih upravljavskih vzorcev, da bi lahko nekatere bolje nagradilo od drugih, saj je v sistemu žal vzpostavljena uravnilovka. Vodstvo bolnišnice lahko posega samo v tiste pravice oziroma ugodnosti, ki so jih prejeli zdravniki za delo po podjemnih pogodbah zunaj zavoda, načeloma pa se v tem času lahko omejijo tudi dopusti. Do sedaj se k temu še ni pristopilo.«
Je nagrajevati zaposlene po opravljenem delu res tako težko izpeljati v javnem zavodu?
»Da, saj ni nobene oblike nagrajevanja.«
Pregled, koliko dela opravi kateri zdravnik in koliko točk je vredna opravljena storitev, pa vendar obstaja.
»Da, tam, kjer gre bolj ali manj za storitev, na primer na področju radiologije, kirurgije. Ampak kot rečeno, pri plačilu imamo uravnilovko.«
Stavka zdravnikov dodatno podaljšuje čakalne dobe za nekatere posege in operacije, ki so na splošno eden največjih problemov v slovenskem zdravstvu. Kako se ga boste lotili v SB Murska Sobota?
»Čakalne dobe so velik problem še iz časa pred epidemijo covida-19, ko so zdravstvene ustanove zaprle svoja vrata, pa so se te nedopustno podaljšale. Tudi posebni program izvajanja dodatnih storitev, ki ga je uvedel prejšnji zdravstveni minister, ni prispeval k skrajšanju čakalnih dob, ampak je to prineslo samo še nove obravnave.
Število obravnav pri nas iz leta v leto narašča, eksponentno pa se povečuje število izdanih napotnic, med katerimi je ogromno takšnih, ki so večkrat napisane za isto storitev, in bolniki, ki po letu in pol pridejo v ambulanto, sploh ne vedo, na kaj so sploh naročeni. Te sezname bi bilo treba nujno prečistiti. Kako se tega lotiti? Za področje kardiologije, kjer so čakalne dobe ob ortopediji najdaljše, smo imeli dvakrat sestanek na ministrstvu za zdravje, kjer smo sprejeli sklepe o izvajanju nekih ukrepov. Vendar so pristopi zelo kompleksni, od uvajanja regijskega koordinatorja do sodelovanja s primarnim zdravstvom glede kriterijev za ustrezno napotitev na sekundarno raven. Težava je v tem, da so se zdravstveni domovi zaprli, torej da je bolnikom težko priti do svojega osebnega zdravnika oziroma da ga ti zelo hitro napotijo na bolnišnično obravnavo. Zaradi tega je zelo povečana tudi obremenitev urgentnega centra.
Največji izziv vsekakor predstavlja vzpostavitev sodelovanja s primarnim zdravstvom, s katerim se je komunikacija povsem porušila oziroma je na ravni sporočil prek napotnic. Komunikacija prek napotnic, nekega slabo izpolnjenega dokumenta, ni nobena komunikacija. Pred kratkim smo imeli sestanek s primarno ravnjo z namenom, da vzpostavimo poti za medsebojno komunikacijo, kar bo zagotovo zmanjšalo število napotitev v prihodnje.«
V čem je ta pristop obetavnejši od podobnih poskusov za izboljšanje sodelovanja s primarnim zdravstvom v preteklih letih?
»Mislim, da je več stvari drugačnih, vsekakor pa je to prihod mlajših in elektronsko bolj veščih zdravnikov, ki so sami začutili potrebo po spremembah. Kajti tudi sami delajo v urgentnem centru in vidijo, da je 80 odstotkov napotitev glede na urgentnost neustreznih.«
V uvodu zbornika, ki je izšel ob 130-letnici delovanja bolnišnice, ste celo zapisali, da bolnišnice postajajo novi zdravstveni domovi, zaposleni pa izgorevajo na urgentnem centru, namesto da bi se posvečali delu v ambulantah.
»Težava je v tem, da bolniki ne pridejo do osebnega zdravnika, in če ta nima nadomeščanja, nekdo drug napiše napotnico in bolnika napoti na urgentni center.«
Urgentni center je za bolnike, ki ne pridejo do svojega zdravnika, vendar izhod v sili.
»Žal, ampak se njegova obravnava preloži na pleča naših zdravnikov. Včasih smo delo v urgentnem centru zagotavljali s po enim dežurnim zdravnikom za področje kirurgije in internistike, zdaj imamo v to delo vključenih sedem zdravnikov specialistov. In teh sedem specialistov bi moralo delati nekaj drugega, pregledovati v ambulantah ali operirati. Temu delu, ki za specialiste tudi ni neki strokovni izziv, se posveča veliko kadra, kar na drugi strani spet podaljšuje čakalne dobe.«
Razmere na urgentnem centru ljudje presojajo skozi svojo prizadetost in večurno čakanje, da sploh pridejo do obravnave. Ali se z drugačno organizacijo dela ne da pohitriti dostopa bolnikov do zdravnika?
»Zagotovo bi največ naredili z manj napotitvami. Marsikdo tudi ne ve, da imamo na urgentnem centru enoto za hitre preglede, ki je del zdravstvenega doma. Bolnika brez napotnice bo najprej obravnaval zdravnik primarne ravni, in če ta prepozna, da nekaj ni v redu, ga z napotnico pošlje še do specialista.
Ob ustanovitvi urgentnega centra je bilo zamišljeno, da se bodo zdravniki zvrstili pri bolniku, torej da primarni zdravnik po potrebi k sodelovanju pokliče internista oziroma kirurga. Zdaj imamo zaporedno obravnavo, kjer se bolnik po osnovni obravnavi znova postavi v vrsto za specialista, in če njegovo stanje po stopnji nujnosti ni urgentno, bo lahko čakal skupaj tudi več ur. Zato že imamo sestanke, da bi to v prihodnje teklo drugače.«
Zdaj na urgentnem centru delajo samo zdravniki murskosoboškega zdravstvenega doma, ne pa tudi iz ostalih v regiji. Ali bi bilo dobro, če bi se vključevali še drugi?
»Sam sem mnenja, da bi morali v urgentni službi delovati vsi izkušeni zdravniki specialisti s primarne ravni iz vseh zdravstvenih domov, prav tako koncesionarji. In če so potrebe tako velike, bi morali vzpostaviti na urgentnem centru dve ambulanti v enoti za hitre preglede.«
Ob dostopnosti do zdravstvenih storitev je za ljudi pomembna tudi dostopnost do pacientov, ko so ti na zdravljenju v bolnišnici, prav tako do informacij o njihovem stanju. Kaj boste naredili za izboljšanje razmer na tem področju?
»Pri nas zdravniki dajejo informacije o stanju bolnika vsak dan, in sicer v času od 13.45 do 14.30 ure. Mi smo dostopni dnevno, medtem ko v UKC-jih do zdravnika prideš morda dvakrat na teden. Težave pogosto nastopijo zaradi tega, ker ne kliče vedno tisti svojec, ki ga je bolnik izbral ob sprejemu, da se mu informacije smejo podati, ampak kličejo tudi drugi. Vendar z vsemi stika zaradi množice teh preprosto ni mogoče imeti. Marsikdaj svojci v svoji čustveni prizadetosti tudi ne dojemajo povedanega in upajo samo na dober izid, čeprav kot zdravnik veš, da tega morda ne bo. Informacije o stanju in poteku zdravljenja vsak dan dajemo tudi pacientom, pa kljub temu ti večkrat povedo domačim, da ne vedo, za kaj se gre.
V naši bolnišnici svojci vedno dobijo informacije in tudi sami jih pokličemo, če je pri pacientu prišlo do poslabšanja stanja ali morda do premestitve. Seveda je telefonski pogovor namenjen samo informiranju. Povsem drugače je, ko svojci bolnika in njegovo stanje vidijo sami. Žal so bili obiski zaradi širjenja okužb v zadnjem obdobju večkrat omejeni, vedno pa te dovoljujemo iz pietetnih razlogov ožjemu krogu ljudi in za krajši čas.«
Pomemben okvir za strokovno delo so tudi prostorski pogoji in opremljenost. Kakšni so ti po vašem mnenju?
»Internistične dejavnosti, vključno z internim, pljučnim in infekcijskim oddelkom, se nenehno soočajo s prostorsko stisko ter prezasedenostjo postelj. Pogoji za delo so zato slabši, sanitarije so skupne za več bolnikov, več je možnosti za prenos odpornih bakterij. Obremenjenost se tu povečuje tudi zaradi povečanega deleža starejših, ki bivajo v domovih za starejše in dejansko prihajajo iz drugih regij. Na to se bo treba odzvati bodisi z vzpostavitvijo geriatričnega oddelka ali z dograditvijo internega oddelka. Neustrezne prostore za današnji čas imajo prva tako na otroškem oddelku.
Res je, da ima bolnišnica skupaj 400 postelj in da nikoli ni zasedenih več kot 320, saj se je število obravnav na nekaterih oddelkih zmanjšalo, vendar je razporejanje bolnikov na druge oddelke zelo težko. Vsekakor bo treba prostorske zmožnosti revidirati, čeprav to ne bo lahko.
Glede opreme lahko povem, da smo se v času epidemije dobro opremili. Naša velika želja je, kar smo izpostavili tudi ob 130-letnici bolnišnice, da bi zaradi visokega števila srčnih in žilnih bolezni zbrali sredstva za opremo za izvajanje koronarografij, za izvajanje dejavnosti pa zagotovili nove prostore ob vstopu v interni oddelek.«
Končuje se gradnja oddelka za dejavnost neakutne bolnišnične obravnave. Ali bi bila ob morebitni novi delitvi dela med slovenskimi bolnišnicami to ena od prednostnih usmeritev murskosoboške bolnišnice?
»Zagotovo ne. To ni naša želja in ne naša projekcija, je pa bila gradnja povezana z možnostjo pridobitve nekih finančnih sredstev. Neakutna bolnišnična obravnava podpira strokovno delo v bolnišnici, vendar bi bilo veliko bolj smiselno, če bi se ta razvijala v smeri rehabilitacijskega centra z delom več zdravnikov fiziatrov, ne pa da se starejšim bolnikom po neki osnovni rehabilitaciji ponudi oskrba do vrnitve domov. Vsekakor si bomo prizadevali za strokovni razvoj na vseh področjih.«